Zbirka kot volja in predstava

Današnje Fine umetnosti si bomo servirali z razstavo Zbirka kot volja in predstava, ki jo je od 12. aprila moč videti v galeriji ŠKUC. Razstavljajo štirje zbiratelji. No ja, Mladen Stropnik, Zora Stančič, Roman Uranjek in Lenka Đorojević razstavljajo dela drugih umetnikov; dela, ki jih imajo v osebni lasti. Omenjena imena so seveda še kako znana, vendar nikakor ne kot zbiratelji, temveč kot umetniki, zato se poleg del drugih avtorjev razstavijo z enim svojim delom. Gre torej za razstavo umetniških del, ki si jih lastijo drugi umetniki.

Kako torej pisati o tej razstavi? Naj kritiziramo zbirateljski okus Zore Stančič in Romana Uranjeka? Naj pozdravimo njihovo novo identiteto zbirateljev? Naj se obesimo na morda malo provokativno gesto kustosa Vladimirja Vidmarja, ko je osebni fond nekega umetnika dozdevno razglašen za zbirko in umetnik za zbiratelja oziroma še bolj ikonoklastično: samo zbiranje za umetnost? Ali naj se pred tem še obesimo na sam izbor zbirateljev-umetnikov? Ali naj gremo na populistično linijo in kritiziramo, zakaj ŠKUC razstavlja teze, ki so namenjene bolj notranji kontemplaciji kustosov o lastnem fohu kot nekemu občemu interesu javnosti? Ali pa še bolj populistično, vendar nič manj tehtno: zakaj so v ŠKUC-u že sedemindevetdesetič razstavljeni ravno IRWIN-i?

Še preden začnemo razčlenjevati, lahko pritrdimo, da gre vsekakor za drzno gesto - razstava pač nosi neko precej močno in potencialno provokativno tezo. Skratka, še preden poskusimo odgovoriti na ta vprašanja, moramo seveda pozdraviti samo gesto in mnoštvo vprašanj, ki se razprejo ob soočenju z razstavo. Z zaključki pa je že malo težje. Seveda so prej omenjena vprašanja legitimna, saj je razstava precej ikonoklastična - posega v dozdevno samoumevna polja umetnosti.

Pojdimo po vrsti. Spremni tekst je obči in se niti ne dotika niti ne utemeljuje posameznih umetnikov na razstavi, ampak razglasi zbiranje za integralni del umetnikovega ustvarjanja, za factom umetnostnega sveta, ki je kot tak vreden obravnave. Sama razstava je zato fragmentirana na štiri razstavice, na katerih so, kot že omenjeno, razstavljene osebne zbirke skupaj z enim delom umetnika-lastnika. Torej je koncept umetnika-zbiratelja obči in ne implicira, da so omenjeni umetniki superiorni zbiratelji, ampak da so vsi umetniki tudi nosilci zbirk.

Okej, imamo te štiri umetnike. Zora Stančič in Roman Uranjek imata kot uveljavljena art meščana precej impresivno zbirko, primerno njunemu statusu - Abramovič, Ulay, Stilinovič, Černigoj, Fiškin in tako eminentno dalje. Ni da ni. Seveda sta tu še dve njuni deli, pri čemer je Uranjek podpisan holistično - kot IRWIN - in precej zvesto sledi logiki umetnosti kapitala, saj so dela precej nasičena in se mora človek kar prisiliti, da vidi kaj drugega kot razstavo IRWIN-ov. Morda pa gre ravno za to, da zabriše mejo med seboj in ostalimi, toda vprašanje je seveda, komu gre zabrisana meja bolj v prid. Pri obeh gre malodane za maloprodajno odslikavo nacionalne zbirke.

Mladen Stropnik in Lenka Đorojević sta bolj subtilna. Stropnik s svojim delom in z atipično kolekcijo mlajših umetnikov sledi čisto specifični likovno-kolažni liniji, sicer precej v nasprotju z lastnim ustvarjanjem, dasiravno zbira reči sorodnih avtorjev. Vsi zbirajo reči sorodnih avtorjev oziroma, če sem pravilno doumel, te sam akt zbiranja naredi sorodnega. Ni pa jasno, ali si soroden pred zbiranjem ali po njem oziroma kakšna je sama fenomenologija te kavzalnosti.

Daleč najbolj intrigantna je zbirka Lenke Đorojevič, ki ima kot najmlajša umetnica najmanj fizičnega, a zato največ vsebinskega kapitala. Razstavljeni so fragmenti recimo temu sumljivega izvora. Pač delčki instalacij z različnih bienalov in drugih lokacij. Zbirka je tako raztelešena, kot to velja za večino »osebnih zbirk«, ki povečini temeljijo na osebnih preferencah in socialno-blagovni menjavi. A Đorojević to logiko pripelje do absurda, ko si v slogu umetniške srake - kot lahko špekuliramo - brez privoljenja avtorjev prisvoji neki njihov intrigantni delček.

Lenkino delo daje legitimnost celotnemu razstavnemu projektu, a istočasno tudi najbolj temeljito preizprašuje njegov osnovni koncept. Vidmarjevo podjetje je, da prikaže neki fizično-formalni okvir referenc, ki formirajo umetnika oziroma umetniško delo. Pač floskulasto ali ne, ampak vsako umetniško delo je zbirka vtisov prostovoljnih in neprostovoljnih referenc. Ontološko lahko to logiko potegnemo do absurda. Sorodno zbira sorodnim in sorodno zbira sorodno. Seveda je »zbiranje« v umetnosti, večinoma celo brez referenc, temeljni modus operandi.

Galerija je tisti kraj, ki osebno kolekcijo izkušenj in predmetov naredi relevantno ali ne. Uraanjek in Stančič sta muzeja, Lenka je umetnica. Tu je seveda vprašanje same narave teh interakcij. Kakopak te zbirke ne spadajo v tradicionalno delitev na javne in zasebne zbirke. Tudi ni jasno, za kakšen trg gre, ali gre za blagovno menjavo, prijateljske vezi ali gre za preračunljivo zbiranje z namenom statusa ali le za intimno grajenje osebnega sveta. Kar je sicer jasno ob ogledih posameznih zbirk. Zanimivo je, da je ravno pri Lenki, pri kateri bi z neko formalno inšpekcijo bilo najtežje ugotoviti izvor pridobitve te transakcije, najbolj jasna in na neki način iskrena v svoji neiskrenosti.

Tako ocenjujemo razstavo za uspešno, saj odpre neko dvojno polje: vprašanje zbirke, ki je kot kunsthistorični koncept (pre)napolnjen s pomenom in vprašanjem avtorstva in lastništva. Razstava v ŠKUC-u je torej drzen poskus. Ako bi bili stari in kunstihisterični, bi rekli, da je morda celo predrzen, a tu moramo vendarle pozdraviti gesto, četudi morda ni v najboljšem interesu galerije ali galerijskega foha.

Tako lahko po eni strani ta ikonoklazem razumemo v obratni smeri, pač da ne gre za evalvacijo osebnega fonda nekaterih posameznikov napram statusu zbirke, ampak obratno, da relativizira sam pojem zbirke in institucionalno-gospodarskega okvira okoli nje. Seveda so zbirke in pomanjkanje trga pač ena izmed temeljnih ran sodobno-umetniškega hrčkarskega establišmenta. Ako vzdrži teza obravnavane razstave, se kar naenkrat razprostre cel spekter zbirk in zbirateljstva.