Za sicer nadvse konceptualno nastrojenega ustvarjalca je nova razstava Gorana Petercola – na ogled v ljubljanski Galeriji Škuc še do 5. oktobra – začuda precej pripovedna. Naslov Hierarhična zaporedja, ki se bržkone navezuje na strogo matematično motiviko Petercolovih posameznih del, bi lahko služil tudi kot natančen označevalec razmerja med temi deli. Za razliko od neštetih sodobnoumetniških ekspozicij, pri katerih ni posebej pomembno, ali v dogajanje vstopimo od spredaj, zadaj ali vmes in niti ne, kdaj z razstave končno odidemo, je zasnova Petercolovih Zaporedij strogo procesualna, začrtana, na trenutke celo ritualna.

Ni vseeno, ali bo gledalkin prvi stik s serijo štirinajstih »zaporedij« – črno-belih asketskih stvaritev, povečini zgrajenih iz tankih linij samolepilne folije, s svinčnikom zarisanih črtic in miniaturnih krožnih točk, zasvedranih neposredno v stene Škuca – nastopil v prvi, drugi ali morda šele v peti sobi. Prav tako ni vseeno, ali se bo opazovalka svojega popotovanja lotila diagonalno, sekajoč vzpostavljeno pot, ali pa cirkularno, sledeč urinemu kazalcu – kot nam narekujejo uradna navodila kuratorja Vladimirja Vidmarja.

Kljub vsemu povedanemu pa – morda za malenkost paradoksalno – ni niti najmanj pomembno, s katero izmed ducat instalacij bomo v otvoritvenem prostoru soočeni prvi. Četudi natančna procesualnost – gledalčevo počasno odkrivanje in razkrinkavanje aritmetičnih urejevalnih načel, ki avtorjeva sosledja pik, vijug in ravnih večmetrskih linij pogojujejo in brezkompromisno določajo – pri ogledu Petercolovih instalacij igra temeljno vlogo, je vrstni red ustvarjalčevih prispevkov bržkone zanemarljiv.

S to trditvijo tudi približno ne izpodbijamo truda kustosa Vidmarja. Ta je navkljub veličastni konstantnosti in repetitivnosti Petercolovih serij nekaj kančkov avanturoznejših eksperimentov – tistih z žarnicami in zasenčenimi diaprojektorji – vendarle spretno umestil v kasnejše sobane, dve mogočnejši, večmetrski atrakciji pa prihranil za Škucovo vstopno avlo. Če so v uvodnem delu petsobne razstave prevladovale enostavne geometrične oblike – ravne ali ukrivljene črte, čemur Petercol v svojem abstraktnem slogu pravi »geste«, s pridodatkom precizno razvrščenih krogov, pikic in pravokotnih zarez –, pa v zaključku v ospredje prikoraka svetloba, Petercolov stalni objekt raziskovanja.

Pa vendar: ali nas bo v otvoritveni sobi pričakala na papir skicirana risba »Iz dosega v hierarhično zaporedje« – ena Petercolovih bolj umazanih, nepravilnih kreacij – ali pa morda njen kontrapunkt, »Od stolčka v hierarhično zaporedje«, do katere naj bi opazovalec prispel šele v zaključku, pravzaprav ni važno. Namesto substance posameznih del je v umetnikovih Zaporedjih pomembna zgolj in samo njihova urejenost v vrsto, ne glede na to, s kakšno vrsto že imamo opravka.

Pri zauživanju Petercolovih – na trenutke medlih, a vedno znova intrigantnih – hierarhij je v ospredje postavljena njihova procesualnost, njihovo sosledje, kakršno koli to sosledje pač je. Namesto medsebojnega oplajanja te in one Petercolove formalistične stvaritve, tega in onega sistema črtic, krivulj, vijug, je za gledalčevo dojemanje ključno zgolj, da Hrvatovih del ne doživljamo v izolaciji, marveč v zaporedju, kot del daljšega procesa, kakršnegakoli že, samo da gre za zaporedje.

Sosledje Petercolovih del nam torej ne dostavi ravno enakomerne naracije od ene do druge točke, tako kot nam ne ponudi kakšne preproste linije razvoja ali celo kreativne evolucije. Umetnikovih ducat struktur se med sabo razlikuje le v kolikor vsaka predstavlja eno izmed možnih variacij vsem skupnega motiva. A vendarle sta potek in procesualnost – za razliko od vsebine in substance – za naše razumevanje Petercolove prakse vseskozi ključna.

Ravno s tem elementom počasne procesualnosti – strpnega pomika od preddverja do izhoda – nam razstava Hierarhična zaporedja osvetli nekaj, kar individualne risbe same po sebi – brez postopnega, ritualnega sprehoda skozi galerijo – nikakor ne bi zmogle. Ravno ko za trenutek pomislimo, da smo Petercola končno razvozlali – ko se prej neosmisljive sekvence aritmetičnih podob končno poklopijo v celoto, prefinjeno formulo ali nekakšen zlahka predstavljiv koncept –, nam vsak naslednji prispevek to krhko vizijo čistosti in konceptualne perfekcije počasi, a zagotovo vedno znova podre.

Čeprav se Vidmar nekoliko moti, ko o Petercolovih Hierarhičnih zaporedjih pravi, da se obiskovalci »kar hitro dokopljemo do urejevalnega načela zaporedja (večinoma gre za niz lihih števil),« je njegova sklepna teza v celoti pravilna: »Petercol [se] prepušča pravilom izvajanja nekega sistema samo zato, da bi se mu na določeni točki uprl. Neki default proces postane še enkrat žrtev umetnikove odločitve, ki ga prekine, mu zoperstavi nasprotnega. Ta točka pričaka gledalčevo percepcijo in jo razoroži, tisto prepoznavno nam postane tuje in dezorientirajoče.«

Petercolov Hierarhična zaporedja so tako rekoč nesmiselna, če jih opazujemo kot zgolj skupek med sabo ločenih objektov, izven dosega procesualnosti in rituala. Tako kot pravo matematično sosledje tudi Petercolova razstava dodobra izgubi smisel, če jo prenehamo opazovati kot to, kar v svojem bistvu je: vrsta, niz, ne zgolj gmota artefaktov. Natanko tako kot pri nizu številk ali algebričnih neznank, bi bilo tudi pri Petercolu izdvojevanje te ali one instalacije, tega ali onega zaporedja znotraj Zaporedij brezpredmetno. Petercolovi sistemi učinkujejo zgolj in samo v družbi in procesu: v zaporedju, pa naj bo hierarhično ali ne.