“Poiščite osebo. Skupaj stopita pod podboj in si stojta nasproti. Slecita se in se glejta v oči. Naj ljudje hodijo mimo vaju.” Tako zveni zapoved, navodilo ali nasvet, ki jo znova narekuje razstava Življenje II [v nastajanju]. Slednja je bila postavljena že pred šestimi leti, 25. februarja pa je ponovno ugledala luč v prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Razstava je delo režiserja, umetnika in raziskovalca Janeza Janše. Kakor namiguje že naslov, se loteva življenja in njemu lastnega postajanja. Da bi pri tem bila dosledna, se odpoveduje svoji nekdanji podobi, ki se je v razstavni prostor umeščala kot enotna in dovršena celota. Kar je postavljeno na ogled, je vselej le preostali označevalec, ki se ni razpustil v teku življenja. Razstava se torej življenju ne prepušča le z vsebino, temveč tudi z obliko. Sestoji iz serije ponovljivih dogodkov, ki jo raztezajo onstran samega razstavnega prostora. Tako se ponuja vpeta med lastno preteklost in prihodnost, ki pa za obiskovalca ostajata zgolj nakazani.

Na tem mestu ni mogoče prezreti paradoksa razstave. V imenu življenja se odpoveduje svoji institucionalni strani, ne da bi se tej dokončno odpovedala, saj je postavljena v galerijski in s tem institucionalni prostor. Ta paradoks ni zanemarljiv. Ločuje jo od bogate zgodovine živete umetnosti, ki se v imenu vitalizma postavlja kot neposredni upor vsemu institucionalnemu in neživljenjskemu.

Razstava želi v nasprotovanju tej zgodovini zapopasti življenje ravno skozi to institucionalno samo. Tako se performansa ne loteva v njegovi običajni neposredni življenjski obliki kot neponovljivega dogodka. Dogodka torej, ki bi bil osvobojen belega kvadrata razstavnega prostora. Performans raje združi s prostorom, tako da postane performativno inherentna zmožnost prostora. Kot primer se ponuja že istoimenska predhodnica razstave iz leta 2008. Na njej so bila razstavljena navodila, z izpolnjevanjem katerih se je performans izvedel. Izvedli ga niso performerji, temveč sami obiskovalci, ki so na ta način prevzeli njihove vloge. Performans se je tako izkazal pogojen s posredovanjem razstave v njeni znani reprezentacijski in prostorski formi.

Utrujeno gibanje, ki tiči za emblemom študentskih gibanj 68, skozi takšen pristop doživi preporod. Gibanje je zmagalo nad neživljenjskim, ta zmaga pa mu je priborila zgolj vlogo tradicije in mesto v arhivih. Priborilo si je neuspeh. Neponovljivi performansi so tako zgolj še predvajani na muzejskih ekranih. Da bi se razstava izognila tej usodi, se z njo sooči. Gibanje ohrani pri življenju, tako da ga pošlje v same institucije in te razpira od znotraj.

Navodilo, s katerim smo začeli, je zato način, kako se razstava loti ponovitve slavnega performansa Imponderabilia. Tega sta leta 1977 uprizorila Marina Abramović in Ulay. Ponovljeni performans pa ni zgolj znova in znova predvajan na muzejskih ekranih. Niti ni ponovno uprizorjen, kot se je tega lotila retrospektiva Abramovićeve v MoMI. Razstava ga ponavlja posredno, saj je zveden na golo navodilo, referenco ali smrt, v kateri bo razstava našla svoje življenje.

V tem kontekstu je Življenje II [v nastajanju] gola nanašalna struktura, ki na minljivih ali v smrt poslanih referencah postavlja nove dogodke. Življenje v nastajanju je hkrati življenje v postajanju. K temu napotujejo tudi nosečnice, ki v ponovitvah omenjenega performansa nadomeščajo telesa Marine in Ulaya. Telesa ostajajo, toda novo je že na poti. Ujeta so skozi fotografski objektiv in predstavljajo tisto razstavi predhodno. Fotografije so tako le ponovitev minulega dogodka, ki vzpostavlja nenavaden in paradoksen čas. Dogodek se je že zgodil, hkrati pa se s tem, ko je postavljen na ogled, šele zares postavlja. Podobno lahko razumemo tudi nosečnici, ki sta na razstavi "v živo" izpolnjevali dotično navodilo. Ti nista performans zgolj ponovno uprizarjali. Ponavljali sta ponovljeno, ga na neki način potencirali in s tem postavljali temelj za fotografijo prihodnje razstave.

Performativnost fotografij se tako razteza skozi trajanje, ki razstavi predhodi in jo nasledi. Skozi serijsko ponavljanje pa se paradoksna ali živeta časovnost kaže še na samih podobah fotografij. Na njih je ujet trenutek, ki je hkrati trajanje. Paradoksen preplet hiteče minljivosti in trenutka, ki ostaja. V njem se zgodi vse, saj je prikazan čas nosečnosti, ko se naredijo in izgubijo življenja, približujejo in oddaljujejo ljudje in podvajajo sami podboji. Ujeta in prikazana je torej gola vmesnost kot tisto nezapopadljivo življenja. Vmesnost podbojev, prihodnjih mater in nas, ki se mednje postavljamo.

Lahko bi rekli, da razstava napravlja iz življenja problem, ki ostaja zgolj sluten. Ponuja nam časovno dinamiko ponavljanja, s katero se postavlja okoli osi tega problema. Zato je razstava po eni strani razpeta med svojo preteklost in prihodnost, po drugi pa se skozi vmesnost podbojev drži samega trenutka.

Pod podboji je stal Domen Ograjenšek.