Benetke so od konca maja oblečene v modre plakate letošnjega 15. arhitekturnega bienala, ki nosi pomenljiv naslov: Poročanje iz fronte, Reporting from the front. Vpadljivi modri plakati z gospo, ki stoji na lestvi in si ogleduje pusto plosko pokrajino, stojijo na železniški postaji Santa Maria Novella, z njimi so prelepljeni vaporetti, na večjih piazzah lagunskega mesta pa stojijo plakati z rdečimi klopcami, na katerih si lahko turisti odpočijejo utrujene noge od celodnevnih pohodov po labirintih tega mogočnega muzeja na prostem. Mesto na vodi, v katerem lahko najdemo le še peščico prvotnih meščanov, saj so ti ubežali pred turističnimi hordami, je kot prežeto z arhitekturim bienalom, ki ima letos ob drugih novostih prvič tudi izrazito politično agendo.

Ker je bienale v Benetkah najpomembnejša svetovna razstava s področja arhitekture, že samo aktivistično stališče, ki ga je kot kurator zastavil 49-letni čilenski arhitekt Alejandro Aravena, zahteva premislek. Ali je ta fronta, ta aktivizem, relevantno jedro arhitekture ali le nova modna veja arhitekture, kjer prava poza prinese že pol posla in slave?

Gospa na lestvi čez pusto pokrajino ne zre po naključju. Napoveduje namreč bienale s pogledom na arhitekturo od zgoraj, ki ga je Aravena zasnoval z namenom, da arhitektura s svojim znanjem dejavno sooblikuje in rešuje najbolj pertinetna vprašanja urbane dobe. Teme tokratnega bienala, ki stoji na fronti neke humanitarne katastrofe sedanjega razvojnega scenarija in so ga v številnih arhitekturnih medijih nekoliko slabšalno oklicali tudi kot bienale »humanitarne arhitekture«, so namreč kvaliteta življenja, neenakost, trajnostnost, promet, odpadki, kriminal, onesnaževanje, migracije, segregacije, naravne nesreče in predmestja ter neformalna naselja. Glede na fokus bienala lahko to pusto pokrajino pred gospo razumemo tudi kot običajen posel arhitektov. Ti se, vsaj v t.i. razvitem svetu, od koder so vselej kuratorji beneškega arhitekturnega bienala doslej tudi prihajali, večinoma ukvarjajo s proizvodnjo bleščečih, atraktivnih arhitekturnih rešitev, ki pa so v večji meri dislocirane in odmaknjene od ključnih družbenih problemov širših množic. Običajen posel arhitekture je graditi zgradbe za ljudi, ki si arhitekta lahko privoščijo, arhitekti pa večinoma svojega znanja posledično ne usmerjajo v izboljšanje kvalitete življenja na družbeni ravni.

Aravena je prvi kurator beneškega arhitekturnega bienala, ki prihaja iz Latinske Amerike. Arhitektura in urbanizem pa imata v t.i. večinskem svetu, kot so t.i. tretji svet poimenovali na eni od konferenc letošnjega bienala Urban Age, na mizi druge prioritete, kot jih ima arhitektura v razvitem svetu. Ne glede na to, da je prav Aravena letošnji prejemnik prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, pa s svojim tresh videzom in takimi drugačnimi prioritetami deluje kot osvežitev v tem klasičnem arhitekturnem svetu. S svojim birojem Elemental in projektom t.i. naraščajoče arhitekture v soseski Quinta Monroy v Čilu je zaslovel leta 2004. To sosesko socialnih stanovanj so zaradi pomanjkanja sredstev zgradili tako, da je vsaka enota v fiksni betonski strukturi merila 40 m2, pri čemer je polovica prostora med hišami ostala nezazidana. Prebivalci so nato po svojih zmožnostih nadgradili vmesni prostor, cene stanovanj v soseski pa so se v tem času podvojile. Elemental je do danes sezidal številne soseske takega tipa, na svojem spletnem mestu pa objavlja arhitekturne načrte hiš in sosesk za širšo uporabo.

Aravena je zasnoval tak bienale, ki je svoj koncept gradil na jasno strukturirani vsebini ter je svoj fokus uspel zadržati od konceptualnega izhodišča do postavitve razstave v Arsenalu in Giardinih. K sodelovanju je povabil 88 arhitektov in drugih inovatorjev ter raziskovalcev iz skupno 37 držav, v nacionalnih paviljonih pa se predstavlja 66 držav. To izredno obsežno razstavo spremlja več kot 20 dogodkov. Že na vhod v Arsenale je Aravena postavil tudi definicijo tega, kaj je zanj arhitektura, kar je zagotovo unikum. »Arhitektura daje obliko prostorom, v katerih živimo«, je zapisal, nič bolj komplicirano ali bolj enostavno od tega. Lahko pa ta oblika, če je dobro domišljena, bistveno pripomore h kvaliteti življenja. Zato je vloga arhitekta kot načrtovalca za Araveno ta, da s svojim znanjem izboljša organizacijo prostora. Poklic arhitekta je tako namenjen iskanju pravih rešitev za zagate, ki jih postavi naročnik in so obenem odgovor na aktualna družbena, socialna, ekonomska in okoljska vprašanja. Aravena tako v arhitektih ne išče herojev, saj se zavzema za to, da za svoje delo dobijo pošteno plačilo. Išče pa te, ki svoj poklic znajo uporabljati v praktične namene izven te spektakularne note, v katero je danes zavita arhitektura obstoječega ustroja zvezdniškega sistema.

Tematsko izhodišče letošnjega bienala je aktualna urbana doba, več kot polovica sedmih milijard svetovnega prebivalstva namreč živi v mestih, kjer je, kot še nikoli doslej v zgodovini, skoncentrirane največ kritične mase in največ znanja. Zaradi velikega pritiska prebivalcev, ki se množično selijo v mesta, kar velja seveda predvsem za t.i. tretji oziroma večinski svet, nad celotnim svetom visi grožnja, ki kot bomba čaka, da bo eksplodirala. To bombo Aravena opisuje kot trojni s (3S – scale, speed, scarcity), oziroma krizo merila, hitrost širitve mest in pomanjkanja virov, ki lahko vodijo svet v dve novi krizi, pri čemer je prva okoljska, druga pa humanitarna. Aravena pristavlja, da je odgovor arhitekture na to krizo možen le, če bo arhitektura znala rešiti enačbo, kako graditi domove za milijon ljudi, ki se na svetovni ravni tedensko priseli v mesta, pri čemer vsako domovanje na družino stane 10.000 dolarjev. Je bila Nemčija lansko leto, ko je v celem letu mogla sprejeti milijon ljudi, resnično pred preizkušnjo, pristavlja tu Aravena? Latinska Amerika, Afrika in Indija se soočajo s tem vprašanjem tedensko že desetletja.

Družbeno, varnostno in sanitarno krizo je možno preprečiti, tako Aravena, če mesto vzamemo kot orodje prihodnjega razvoja. V mestih bo v 35 letih živelo že več kot sedem milijard ljudi, pri čemer bodo energetski in okoljski viri ostali enaki, kot so danes. Socialna bomba bo zaradi previsokih cen domovanj strmo naraščujočega števila prebivalstva tako neizbežna. Vse več prebivalstva pa bo živelo tudi v začasnih naselbinah, ki v sedanjem svetu postajajo vse bolj trajne strukture. Taborišča in druga neformalna naselja, ki nastanejo zaradi vojnih konfliktov, naravnih nesreč ali verskih razlogov, so postala nova stalnica urbane dobe. Markanten primer takih neformalnih naselbin je romarsko mesto ob festivalu Kumbh Mela v Indiji, ki vznikne vsakih 12 let ter za par mesecev gosti 120 milijonov ljudi, nato pa se spet umakne. Na bienalu se številni projekti dotikajo teme migracij: od nemškega projekta Neubau studia Bel, ki se ukvarja s temo naraščujoče oz. odprte arhitekture, dela Ines Lobo za reanimacijo javnega prostora v predelih Lizbone, kjer večinoma živijo migranti, do tržnice za migrante v Belgiji, ki jo je za njihovo vključevanje v družbo zasnoval Alexandre d'Hooghe in je v Arzenalu v naravni velikosti postavljena tik ob vodi.

Snovalci bienala so za vpetost razstave v globalno dogajanje poleg nabora primerov poskrbeli tudi s spremljajočimi dogodki. V okviru konference Urban Age, ki jo je zasnovala London School of Economics, so v Benetke pripeljali župane Bogote, Barcelone in Pariza, saj je evidentno, da so mesta, in ne države, ključna razvojna vozlišča prihodnosti. Merilo razvoja nekega mesta je lahko široka dostopnost pločnika, pravi župan Bogote Enrique Penalosa, ki v svojem mestu želi graditi avtoceste za kolesarje ter ta nov razvojni model preiskusiti v praksi. Za isto mizo pa so posedli tudi urbaniste, teoretike in druge, da bi skupaj lahko premislili potencial nove urbane agende v sklopu Habitata III Združenih narodov, ki so jo v ekvadorski prestolnici Quito prejšnji teden sprejeli kot skupek globalnih priporočil za trajnostni razvoj mest.

Na mesta lahko baje z drugačnim razvojnim scenarijem gledamo kot na bližnjico do družbene enakosti, pri čemer se mora tudi urbanizem, ki se na populacijske navale s trenutnimi rešitvami ne zna več sistemsko odzivati, spremeniti. V tem pogledu mora za Araveno, pa tudi za vodjo projekta Habitat III Joan Closa, mesto izkoristiti potencial javnega transporta, odprte zasnove sosesk in predvsem javnega prostora.

Študije kažejo, da je v predelih mest, kot je recimo Manhattan v New Yorku, kjer je razmerje med grajenim prostorom in praznino javnega prostora 1 proti 1, stopnja kvalitete bivanja bistveno višja, večji pa je tudi dobiček na zemljišče, ki se nahaja v tako zasnovanem predelih. V slumih oziroma neformalnih naseljih je táko razmerje 1:10, zato sta kvaliteta življenja in vrednost zemljišča že izhodiščno nižja. Javni prostor bo prav tako odločilen za kvaliteto življenja v mestih prihodnosti. Na tokratnem bienalu pa lahko vidimo kar nekaj primerov spremenjene rabe javnega prostora v metropolah. V mestu Durban v Južni Afriki so tako zapuščeni del avtocestnega nadvoza, ki je bil eden najnevarnejših delov mesta, spremenili v živahno tržnico oziroma v enega od središč tega milijonskega mesta. Podoben premik so v uporabi javnega prostora naredili v kraju Medelin v Kolumbiji, ki je dolgo veljal za mesto z najvišjo stopnjo umorov na svetu. Vodne rezervoarje, ki so bili odrezani od mesta in s tem središče kriminala, so odprli za javnost in iz njih naredili popularen kraj zbiranja.

Med odgovore arhitekture na krizo urbane dobe ob poudarku na javnem prostoru gotovo sodi tudi premišljena uporaba drugačnih gradbenih materialov. Preden nadaljujemo s starimi novimi gradbenimi materiali, je čas za krajši premor s trobento Erica Truffaza.

Dobrodošli v Hertz Arhitektur. Sprehajamo se po konceptualnih rešitvah tokratnega arhitekturnega bienala v Benetkah, v okviru katerega je kurator Aravena zbral katalog dobrih praks angažirane, aktivistične arhitekture.

Delo Anne Heringer, ki je predstavljeno v osrednjem paviljonu v Giardinih, kjer se nahaja osrednja razstava omenjenih dobrih praks, nakazuje možnosti gradnje z blatom. Blato je široko dostopna dobrina, ki pa s strani industrije še ni bila kapitalizirana in se kot gradbeni material spet uveljavlja v Bangladešu. Primer enostavne arhitekturne rešitve, ki koristi lokalne vire in troši malo energije, je delo arhitekta Simon Veleza, ki iz lesa snuje zgradbe, ki se bodo prezračevale brez klime. Primer Anupama Kundoo v Indiji kaže na to, kako lahko z lokalnim znanjem lokalne vire najbolje izkoristimo za zmanjšanje porabe energije. Delo arhitektov Berozzi in Veiga pa se po drugi strani osredotoča na materiale, ki so v primerjavi z danes prevladujočim betonom bolj trajni in vzdržljivi. Finski biro Hollmen Reuter Sandman pa s kombinacijo stekla, lokalnih gradbenih materialov in skandinavskega projektiranja predstavlja uspešen primer trajnostne gradnje. Nekateri primeri, kot je kamniti obod raziskovalne skupine ETH iz Zuricha, ki je izdelan brez vsakršnega veziva, ali pa plavajoča lesena šola Makoko arhitekta Kunlee Adeymija, so izdelani tudi v naravni velikosti in bodo po zaključku bienala postali uporabni prostori.

Primarno je arhitekturni bienale vseeno razstava in ta kot celota tokrat deluje drugače od dosedanjih izvedb. Čeprav tokratna edicija na renderje in video inštalacije ne daje toliko poudarka, kot smo bili tega vajeni v preteklih letih, temveč se bolj osredotoča na vsebino, to gradi na način, ki kaže na premislek glede dramaturgije celotne zasnove. Z elementi, kot je postavitev vseh opisov razstavljenih projektov na žico, ki je pritrjena na opeko in spominja na države v razvoju, pa to nakazuje na dokaj naiven način.

Konceptualnemu fokusu bienala so drugič doslej sledili tudi nacionalni paviljoni v Giardinih ter druge nacionalne postavitve po Benetkah in v Arzenalu. Med paviljoni zagotovo izstopa Poljska s postavitvijo z naslovom Kdo je gradil tvojo zgradbo oziroma Who made your building. Na grobih gradbenih odrih si ogledujemo zgodbe gradbenih delavcev na Poljskem. S kamero in mikrofonom na glavi nam ti med vsakodnevnim klepetom prikažejo svoje težave: ko nimajo denarja za zdravnika, ko njihovi kolegi umirajo ali so hudo poškodovani na slabo zaščitenih gradbiščih. Enostavna izmenjava novic med delavci deluje brutalno in jasno. Med paviljoni, ki jih velja obiskati, je tudi avstrijski, kjer prikazujejo problematiko lanskih migracij, in nizozemski, ki se dotika misij Združenih narodov ter upravičenosti njihovega delovanja v Afriki.

Nekateri paviljoni, med njimi sta tudi slovenski in srbski, pa prikazujejo vsebine, ki s temo letošnjega bienala nimajo očitnih povezav. Slovenska postavitev v Arzenalu dom tematizira skozi delo Dekleva Gregorič arhitekti, in sicer preko literature, ki je razstavljena na leseni strukturi, ki obenem deluje kot police. Fokus te postavitve, ki je zagotovo kvalitetnejša od tiste, ki je Slovenijo predstavljala na prejšnjem bienalu, pa v navezavi na celotni bienale zaradi izbora teme knjižnice ni prepričljiv.

S tem orisom enega bolj tematsko premišljenih arhitekturnih bienalov doslej se poslavljamo. Zdi se, da je letošnji bienale tudi močan politični manifest za predrugačenje arhitekture, kjer angažirana, v znanje obrnjena arhitektura ne bo delovala le kot nekakšna modna poza, s katero se že kitijo marsikateri t.i. humanitarni arhitekti in številni muzejski kuratorji po svetu, ampak bo izkaz nekega dejanskega stanja. Arhitektura, ki je osredotočena na ključne družbene tematike, bi lahko tvorila prepričljivo jedro za premislek njenega sedanjega ustroja. V tem oziru verjetno ni naključje, da lahko na bienalu srečamo tudi dela Petra Zumthorja in Normana Fosterja, kar velja morda razumeti kot Aravenino gesto iskanja partnerjev za tako korenito prenovo, ki je nemara resnično na obzorju.

Na svoje oči se lahko o potenci bienala, ki je na Radio Študent znova pripeljal nekaj veteranskih sodelavcev, prepričate še do 27. novembra.