V preteklosti smo že večkrat gostovali diskurz s temelji, zasidranimi v tekstih zbirke Teoretska praksa arhitekture. Grobo povedano, sam koncept "teoretske prakse arhitekture" implicira najmanj možen in največ nujen obstoj zapisane, ubesedene, tekstualne arhitekture. V etru radia pa se poraja naslednje vprašanje: "Kaj se zgodi, ko takšno arhitekturo preberem v mikrofon in ob subtilni glasbeni podlagi simultano reproduciram v desetinah, stotinah, tisočih tujih prostorov, ki jih druži samo harmonična oscilacija nekega kristala, in kaj ima o vsem tem povedati Deleuze?