HERTZ ARHITEKTUR #26

Medellin, drugo mesto Kolumbije, v srcu tropov na dnu dolge doline na tisoč petsto metrih nadmorske višine, ki se ga zaradi posebne klime drži oznaka, da je 'mesto večne pomladi', se v novem tisočletju odeva v novo podobo. Mesto, ki gre k trem milijonom, ugledni angleški The Telegraph, priporoča kot počitniško destinacijo za hipsterje. Raziskovalna mreža GaWC, ki proučuje vmeščenost mest v mrežo tokov globalne ekonomije, ga uvršča med tako imenovana 'gamma' mesta, mesta ki nase vežejo manjše regije ali države in jih lansirajo na svetovne trge. Leta 2012 je bilo mesto s strani washingtonskega Urban Land Institute, ki ga honorira Wall Street Journal, izbrano za najbolj inovativno mesto na svetu.

V Prestižni nagradi odseva priznanje spremembam, ki jih je bilo mesto deležno v desetletju poprej. V mestu je po 2002 zraslo veliko varovanih stanovanjskih stolpičev, razkošnih hotelov in nakupovalnih središč. V mestu je sedež mnogih državnih konglometratov vse bolj pa v mestu najdejo mesto svojih lokalnih izpostav mnoge globalne korporacije: Phillip Morris, Levi Strauss, Renault, Toyota. Leta 2005 so odprli 60.000 kvadratnih metrov velik konvencijski center, po dosežkih modne industrije se na zelenem kontinentu z Medellinom meri edinole še globalni mastodont Sao Paulo, in je vodilen v raziskavah na področju presaditev organov, AIDS-a in bolezni raka.

V središču mesta se bohoti muzejsko območje, ki ga je prej zasedal medellinski 'red light district', zatočišče preprodajalcev mamil, zasvojencev, kurb, brezdomnih otrok in žeparjev. Področje so brez kakšnega javnega pooblastila izbrisale zasebne varnostne službe. Desno politično usmerjene narko-paravojaške skupine so izvajale proces, ki se ga je navzven imenovalo 'pacifikacija', navznoter pa je našel podporo med poslovnimi elitami, v obeh velikih strankah - liberalni in konzervativni ter univerzumu Katoliške cerkve. Kar se je navzven kazalo kot proces, ki je omogočal tako nujen napredek v investicijah, varnosti in turizmu, je bilo navznoter golo, je treba reči, klanje.

Mestu danes dominirajo podobe iz svetov oglaševalske industrije in produktov potrošniškega fetišizma, udarna gesla agencij za stike z javnostjo in impozantne cifre javno-zasebnih investicijskih partnerstev in človek bi zares težko slutil, da je v desetletju med 1986 in 1996 veljal za svetovno prestolnico po številu ubojev. Ko je svet leta 1991 beležil konec komunizma, so v Medellinu beležili 381 ubojev na 100.000 prebivalcev letno. Ob oceni, da sta takrat v Medellinu živela okrog 2 milijona ljudi, bi to pomenilo okrog 21 umorov na dan. V letih med 1990 in 2002 je bilo v Medellinu samem ubitih okrog 55.000 ljudi, večinoma moških med osemnajstim in štiriintridesetim letom.

Onkraj sodobne podobe mesta tli 70 let zgodovine, ki sega vsaj do leta 1948, ko je po umoru predsedniškega kandidata in izbruhu neredov v Bogoti izbruhnila nikoli uradno razglašena državljanska vojna, v kateri se je uveljavil gverilski način bojevanja na podeželju med liberalno in konzervativno strujo, v konflikt pa so posegle tudi paravojaške skupine PCC-ja, Kolumbijske komunistične stranke. Na podeželju se je vzpostavilo brezpravno stanje, zaradi česar je bilo prebivalstvo izpostavljeno surovim oblikam nasilja in se je zato začelo umikati v mesta. Še leta 1947 je časopis Life označil Medellin za kapitalistični raj. Mesto se je ponašalo z nebotičniki, kinematografi, širokimi avenijami, šolami in univerzo in zaradi cvetoče tekstilne industrije se je Medellinu pravilo 'kolumbijski Manchester'.

Toda vseh, ki jih je nasilje na podeželju gnalo v mesta, ni bilo mogoče ne zaposliti in jim ne nuditi strehe nad glavo; v vznožjih nad Medellinom so začela rasti barakarska naselja. Ljudje v njih so se samoorganizirali in na oblasti naslavljali peticije, ki bi jim vzpostavile javne servise: knjižnice, šole, vodovod; uradne oblasti pa so nad njih pošiljale vojsko in policijo, da sta barakarska naselja uničevali. Manjko možnosti za zaposlitev je te ljudi silil v iskanje nestabilnih, priložnostnih del, v ulično preprodajo osnovnih naravnih resursov in danosti: zlata, banan, nafte, dragih kamnov in, kako da ne, tudi kokaina. Toda navzlic negotovosti, ki je v mestih pričakala priseljene s podeželja, je v letih od leta 1938 do 1985 delež mestnega prebivalstva v Kolumbiji narasel z devetintridesetih na 69 odstotkov.

Ob ekonomski nestabilnosti je do obrobij Medellina privrel tudi oborožen politični konflikt, ki se je dotlej vršil na podeželju. Skupine kot denimo marksistična M-19 in maoistična EPL sta začeli vzgajati mlade može za 'urbano bojevanje'. Ko leta 1985 propadejo pogajanja med M-19, EPL, FARC-om in konzervativno vlado Belisaria Betancourja, sledi splošna eskalacija nasilja, ki pa se tokrat vrši tudi v mestih. FARC je tekom pogajanj skupaj s Kolumbijsko komunistično stranko 28. maja, na današnji dan pred triintridesetimi leti ustanovil stranko Union Patriotica, katere mnogo članov, med njimi profesorje, študente, vodje sindikatov, so po propadlih pogajanjih množično ubijali - levi urbani blok je pod desnim terorjem organizacijsko kolapsiral.

Ob eskaliranem nasilju in ob kontraverznem labodjem spevu M-19 z napadom na Višje sodišče v Bogoti, ki je odločalo o ustavnosti upravičenosti izročanja preprodajalcev drog Združenim državam Amerike, so se istočasno v barakarskih communas in revnih četrtih začele organizirati tolpe, ki so se ukvarjale s pouličnim kriminalom: preprodajo drog, krajo avtomobilov, ugrabitvijo avtobusov, plačanimi umori in ropi bank. Nekaj tolp se je povezalo okrog Pabla Escobarja v zloglasni Medellinski kartel.

Člani levih političnih organizacij, ki so zaradi ubojev vidnih članov pospešeno izgubljali svojo javno zastopanost, so ob porasli kriminaliteti začeli  v revnih četrtih ustanavljati 'milicias populares', ki so tvorile oborožen odpor proti delovanju kriminalnih tolp. Ob tem se se 'milice' pravtako zavzemale za pomoč skupnostim: za zaščito prebivalcev so uvedle nočne straže, posredovale so v medsosedskih sporih, organizirale odvoz odpadkov, tlakovale ulice in urejale površine za športno-rekreacijske namene. Kot odziv na razpadlost sistemov zagotavljanja osebne in kolektivne varnosti, so v skupnostih pridobile ugled, postajale vse številčnejše in v očeh mestnih oblasti so neformalno postale legitimne.

Toda, kakor so bili Los Capuchos uspešni proti manjšim tolpam in nepovezanim oblikam kriminala, tako so naletele na visok zid, ko so imele opravka z 'resnim biznisom' oziroma na nasilne, profesionalno organizirane tolpe v jedru sistema preprodaje drog. V spopadu, ki je sledil, so 'kapucarji' zaradi slabše organiziranosti in manjka političnih ciljev, ki je ostajal omejen na aktivizem na ravni soseske, potegnili krajšo, Escobarju, pa je zmaga na polju revnih četrti dala samozavest za spopad z naslednjim nasprotnikom - državo.

Leta 1989 je takratni predsednik Barco po uboju predsedniškega kandidata liberalne stranke Carlosa Galana, Escobarju napovedal vojno. Ustanovljena je bila posebna elitna policijska enota Bloque de Busqueda in Escobar je na svoj način vojno tudi sprejel. Ubitih je bilo na stotine pripadnikov policijskih enot, zadostovala je zgolj Escobarjeva tiralica, ki je leta 1991 dosegla celih 750 ameriških dolarjev. Escobarjeva vojska je rasla iz slojev revnih in nezaposlenih, ki so v letih nasilja na podeželju, pribežali na obrobja mest in uboj policista je pomenil možnost preživetja.

Julija 1991 je kolumbijska policija začela vdirati v revne četrti, prihajalo je do pogostih spopadov, kakor smo jim lahko priča v favelah Sao Paula ali Ria de Janieria; drugo leto zapored je v Medellinu bilo ubitih več kot 6000 ljudi. Toda na tak način oblasti Escobarja seveda niso mogle streti in so začele iskati dialog z Washingtonom, ki je že dalj časa pritiskal na kolumbijske oblasti glede njegove izročitve. Znan scenarij; v zameno za neoliberalne reforme so ZDA v Kolumbijo napotile agente agencij CIA in DEA, orožje in organizirale široko zavezništvo proti Escobarju, v katero so vključile tudi glavnega konkurenta Medellinskemu kartelu, Cali kartel, ki ga je poprej DEA po moči organiziranosti primerjala celo s KGB-jem in mnoge nekdanje Escobarjeve sodelavce, med drugimi Carlosa Castaña. Castañu je bil zaupan lov na Escobarja in ni trajalo posebej dolgo, da so mu  decembra 1993 prišli na sled, kjer je bil v spopadu ubit.

Temu je sledilo, da se je Castañu za "čas po Escobarju" zaupalo organiziranje in vodenje novonastale skrajno desne paravojaške skupine ACCU, ki je v imenu zaščite podeželskega prebivalstva bojevala svoj nov neoliberalni boj proti FARC-u. Leta 1998 se Castaño poveže z drugim Escobarjevim pribočnikom 'Don Berno', ki mu je v Medellinu na Escobarjevem pogorišču medtem uspelo sestaviti podjeten gêng La Terraza. Skupnih moči sta z metodo 'srebro ali svinec' vase inkorporirala mnoge preostale tolpe in do leta 2002 obvladovala okrog 70 odstotkov medellinskega podzemlja.

Nato so na plan prišle obtožbe s strani Washingtona, o, no šit, 'ermano, Castanovi vpletenosti v preprodajo drog. Spini so oslabili njegovo avtoriteto znotraj njegovega krila in danes je potrjeno, da so ga ubili člani njegove organizacije. S tem je Don Berna postal po Escobarju prvi mož, ki mu je uspelo poenotiti delovanje organiziranjega kriminala v mestu.

 Toda drugače kot Escobarju. Uradne statistike ubojstev in nasilja v Medellinu so drastično padle in v novembru 2003 je 'Don Bernova' paravojaška organizacija bila prva, ki se je uradno razpustila oziroma prenehala z delovanjem. Seveda je Don Berna svoj vpliv v podzemlju še zmeraj ohranjal, toda sedaj se je mogel začeti vključevati tudi v druge gospodarske panoge: gradbeništvo, transportne storitve, prodajo na debelo in drobno, nepremičninsko investiranje, kabelsko televizijo.

Leta 2003 je Medellin dobil reformnega župana z ameriškimi diplomami, ki je zastavil obsežna javna dela. Ker so bili vsi posli povsem notranje vezani, mu seveda ni bilo težko prikazovati čistih bilanc in 'čudež' nekoruptivnosti mu je prinesel izjemno priljubljenost, tako da je kar nekaj let po vrsti bil izbran za najbolj 'sexy' kolumbijca. Na revnih hribovitih obrobjih Medellina je začel Fajardo v okviru 1,6 milijarde dolarjev težkega programa "Medellin, najbolj izobražen", graditi javne parke ob katerih je postavil javne knjižnice in šole. To je pomenilo prvo obliko nerepresivne prisotnosti mestnih oblasti v 'communas'. Od tu vodi pot do Medellina, kakor ga poznamo danes.

Zgodba, ki smo jo zaključili z Don Bernovim triumfom odraža proces ekonomske preobrazbe Kolumbije, ki mu pravimo refevdalizacija. Ilustrira preobrazbo ekonomije mesta, v kateri je zastran odprtih globalnih tokov izvoz kokaina poprejšnjo manufakturno ekonomijo spremenil v ekonomijo izvoza naravnih resursov. Pravtako je vzpostava globalnega trga kokaina obstoječe politične konflikte s svojim paravojaškim poudarkom preobrazila v konflikt za nadzor izvoza kokaina. Ko je bil ta nadzor dosežen, je Medellin lahko postal mesto, ki smo ga opisali v uvodu. V sodobni Medellin si je neoliberalizem utrl pot s paravojaškim terorjem. Euforični trenutek, ki ga je Medellin ujel, sloni na grozovitih oblikah neposrednega človeškega nasilja. Neoliberalizem tvori civilizacijo, ki je utemeljena na barbarstvu.

Nocojšnjega teksta ne bi bilo, če se ne bi mogli upreti na članek Extreme makeover, ki ga je za zbornik Mike-a Davisa in Daniela Bertranda Monka Zli paradiži napisal Forrest Hylton. In dodajmo: V kolikor se vam je zdel tekst nejasen in zmeden, naj povemo, da je situacija tudi dan današnji, ko je navzven z Nobelovo nagrado za mir v letu 2016 prepoznana kot pomirjena, dejansko zapletena precej bolj.