HERTZ ARHITEKTUR #31

HERTZ ARHITEKTUR #31

Oddaja
25. 3. 2019 - 20.30

Reinier de Graaf, arhitekt in partner v slavnem arhitekturnem biroju OMA, svojo najnovejšo knjigo Four Walls and a Roof: The Complex Nature of a Simple Profession začne z naslednjo anekdoto: Kmalu po tem, ko je diplomiral, je naletel na znanca, ki ga je vprašal, zakaj je tako dolgo študiral, ali ni vendar arhitektura zgolj štiri stene in streha?

Neposrednost tega vprašanja ga je vrgla iz tira, piše de Graaf, in pravzaprav si od tega še vedno ni opomogel – po 25 letih se še vedno ukvarja s tem vprašanjem. To vprašanje zanima tudi nas: kaj je pravzaprav arhitektura, ali je res zgolj štiri stene in streha?

Spoštovane, spoštovani. Nocoj zaključujemo niz treh oddaj, ki so iskale odgovor na vprašanje iz uvodnega sestavka. Tekom teh oddaj smo prostor iskanja odgovora postavili v sredo oblikovanja vednosti o arhitekturi, na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo. Predstavili smo razmišljanja študentov, ki o svojem predmetu govorijo iz predmeta samega, s primerom takega objekta. Ti primeri skozi obravnavo arhitekta govorijo iz arhitekture o arhitekturi. Od obstoja do zaznave, iz izkušnje zaznave in nastopa neke vednosti o tem, ali gre res samo za štiri stene in streho.

Niz prispevkov študentov bomo zaključili s tekstom Ane Skobe: Kvadrat modrega neba, vrtec Mladi rod, enota Vetrnica arhitekta Stanka Kristla.

 

Grajeno okolje, v katerem živimo, nas neprestano oblikuje, spreminja in definira. Vpliva na to, kako sebe in svet okoli nas dojemamo, razumemo in vrednotimo. Z drugimi besedami: stavba, ki je objekt, vpliva na človeka, ki ga smatramo za subjekt, vendar je proces recipročen: tudi človek je tisti, ki oblikuje stavbo ali prostor prek svojega dojemanja, ki poteka, kot pravi filozof Gaston Bachelard, na dva načina: v stvarnosti in virtualnosti, s pomočjo misli in s pomočjo sanj.

Arhitektura torej ni le skupek elementov stvarnosti, dostopnih izključno prek čutil, temveč vključuje tudi tisti nezavedni del - razumevanje prek imaginacije, misli in sanj. Bolj je prostor nenavaden, bolj se izpolnjuje z imaginarnim, zato je kakovostna zasnova še posebno pomembna pri otrocih, ki že s sedmimi ali osmimi tedni začnejo svet doživljati tridimenzionalno.

Arhitekt, ki se tega zaveda, Stanko Kristl, je v doktoratu raziskovano temo prvinskega prostora in vpliva okolja na še nerojene otroke uspešno prenesel v projektiranje vrtca Mladi rod. »Za otrokov vsestranski razvoj je nadvse pomembno, kako si širi obzorje v najzgodnejšem življenjskem obdobju,« je poudaril v enem izmed intervjujev in dodal: »Gradnja vrtcev in šol se v marsičem razlikuje od gradnje drugih objektov. Pri teh projektih sem najprej temeljito preštudiral psihologijo in fiziologijo otrok. Jasno mi je bilo, da čista tehnologija ni zmožna zagotoviti notranjega zadovoljstva, posebej ne otroškega. Vemo, da prostora ne dojemamo le vidno, ampak z vsemi čutili. Pri gledanju je vključena razsežnost, pri poslušanju smer, pri lastni zaznavi telesa odnos do smeri, celo pri vonju čutimo nekaj prostorskega ...«

Spomnim se vrtca, v katerem sem preživljala najzgodnejša leta življenja, kjer sem se naučila, kaj je levo in kaj desno, da je sonce zgoraj in da so tla spodaj. Navzven in navznoter stavba ni bila nič posebnega, nič arhitekturnega. Lahko bi celo rekla, da je bila in še vedno je kar »štiri stene in streha«. S strani glavne ceste bi jo mimoidoči z lahkoto zamenjal za manjšo enodružinsko hišo, če napis na vratih ne bi oznanjal, da je to vrtec. K nerazpoznavnosti je svoje prispevalo tudi igrišče, ki je bilo ločeno in skrito v ozadju in do katerega smo dostopali preko velikega dvorišča, obdanega z bloki.

Vsaka stavba soustvarja določeno atmosfero, ki pozitivno ali negativno vpliva na naša čustva in razpoloženja. Atmosfera je torej povezovalni element med človekom in arhitekturo, med subjektom in objektom, je hkrati prisotna v prostoru in nas samih. Vrtca iz mladosti ne omenjam le zaradi njegovih fizičnih lastnosti, zunanjosti ali notranjosti, temveč zaradi občutij, ki sem jih doživljala v stiku s stavbo. Imel je troje prostorov, nanizanih vzdolž dolgega hodnika, razporejenih glede na starost otrok - od najmlajših proti najstarejšim. Hodnik je bil namenjen garderobi, ni imel omaric, le dolgo klop in morje kljukic za obešanje oblek.

Visoke prostore so razmejevale ometane opečne stene, postavljene pravokotno druga na drugo, z okenskimi odprtinami, skozi katere se je videlo le »kvadrat modrega neba«. Šele kasneje, tik pred vstopom v osnovno šolo, sem bila dovolj visoka, da sem ob pogledu ven uzrla tudi cesto, naključne mimoidoče in koščke zelenja.

Vrtec Mladi rod, enota Vetrnica arhitekta Stanka Kristla je v vseh pogledih popolno nasprotje predhodno opisanega. Z radikalno zasnovo, predstavljeno v nadaljevanju, s futuristično podobo in odmikanjem od ustaljenih praks je leta 1972 ustvaril prelomnico v dotedanjem oblikovanju vrtcev pri nas.

Radikalnost gradnje vrtca sovpada z radikalnostjo tistega časa: 70. leta, v katerih je bil zgrajen, v svetu zaznamuje obdobje ekonomskih pretresov, naftne krize, uveljavljanja ženskih pravic in nadaljevanja vietnamske vojne. V arhitekturi se kot posledica družbeno-političnih sprememb in novih tehnologij pojavijo eksperimentalni, neobičajni, kreativni in velikokrat radikalni projekti.

Med letoma 1951 in 1975 se v Veliki Britaniji uveljavi novi brutalizem, britanska različica povojnega modernizma, definiranega s pojmi: brutalnost izraza, neposrednost materiala, celovitost podobe in neobičajnost oz. revolucionarnost, kot jih je opisal angleški arhitekturni kritik in pisec Reyner Banham. Dobro arhitekturo je utemeljil skozi vrline zapomnljivosti podobe, izpostavljenosti vidne strukture in uporabe materialov glede na njihove lastnosti. Vse to je vplivalo na snovanje vrtca, in vendar je Kristl uspel narediti nekaj, kar vnaša v togo in nedomiselno oblikovano grajeno okolje svežino.

Začetki VVO Mladi rod segajo v leto 1948, ko je domovina za rast in obnovo zahtevala participacijo vsakega posameznika, med drugim tudi na področju vzgoje in izobraževanja otrok. Povojno obdobje je zaznamoval velik primanjkljaj vzgojno-varstvenih ustanov. Po nekaterih podatkih je bilo več kot 10.000 vpisov v vrtec zaradi nezadostnih kapacitet zavrnjenih. Članek s pomenljivim naslovom »Z razvezo do pravice« celo navaja, da so bili starši prisiljeni v iskanje zelo nenavadnih rešitev, da bi prišli do vrtca za svoje otroke. Avtorica nadaljuje, da je z namenom prednosti vpisa, ki so ga imeli otroci samohranilk ali socialno ogroženih družin, prihajalo do večjega rojevanja nezakonskih otrok in celo do ločitev.

Mladi rod v tem oziru ni bil izjema - prva enota na Savski cesti je kmalu postala pretesna, zato so v naslednjih letih na različnih lokacijah v Ljubljani zgradili še štiri dodatne. Nahajajo se v trikotniku med Zupančičevo jamo, Bežigrajskim dvorom in Savskim naseljem. Kljub relativni bližini ima vsaka enota svojo identiteto; nekatere so bile zasnovane z namenom otroškega varstva, druge so bile umeščene ob obstoječe - starejše - objekte. Vetrnica na Črtomirovi 14, za katero je bil razpisan natečaj, je po številu otrok in oddelkov daleč največja in zagotovo tudi najbolj neobičajna.

»V arhitekturi me nikoli ni zanimalo ponavljanje ali konfekcijska arhitektura. Stvar je sicer dobičkonosna, notranjega zadovoljstva pa ne daje. Hkrati se zavedam, da so brezkompromisne arhitekturne rešitve redkost, če sploh so.« Stanko Kristl je z raziskovalnim pristopom in odstopanjem od razpisnih pogojev prvotni koncept atrijske zasnove zamenjal s paviljonsko gradnjo. V sklopu zmagovalne rešitve natečaja je podal inovativen odgovor na aktualno problematiko pomanjkanja vrtcev in zrušil dotedanji normativ največjega števila otrok v eni ustanovi, ki je veljal vse do realizacije tega projekta. Ideja o treh medsebojno ločenih enotah, ki bi se v primeru širjenja bolezni izolirale, je namreč omogočila podvojitev števila otrok s predpisanih 150 na več kot 300.

Kljub večji koncentraciji uporabnikov prostori ohranjajo želeno intimnost in varnost, saj je arhitekt samo oblikovanje združeval z znanjem prostorske sociologije in psihologije ter je upošteval tedanje trende moderne arhitekture v svetu.

Že tekom manj kot leto dni trajajoče gradnje je nenavadnost vrtca vzbudila val kritik: od ugibanj, da bo »ves v steklu in bakru«, do poimenovanj, kot so »zloglasni vrtec« in »vesoljski center«, saj so »betonski paviljoni spominjali na nekaj res hudo modernega«. Poleg neobičajnosti zunanjega videza so arhitekta obtožili »drage in razkošne investicije« ter postavljanja avtorskega spomenika. »Pravijo, da bi lahko namesto betonskega vrtca ob Črtomirovi ulici zgradili vsaj tri 'navadne', ki res ne bi bili takšni spomeniki, gotovo pa bi pripomogli k hitrejšemu sproščanju ozkega grla otroškega varstva. [...] Gradnja dragih objektov je zato očiten nesmisel!« se je glasila ena izmed kritik v časopisu.

Ocene in ugibanja o previsokih stroških je Kristl utemeljil z razlago kvalitetne zasnove in zagovarjal s primerjavo cen za kvadratni meter podobnih objektov. Kljub vsesplošnemu nestrinjanju je bilo v medijih možno zaslediti tudi nekaj redkih pohval: »Pravzaprav ni tu … nič takega, česar bi v 'klasičnih' vrtcih ne imeli, samo prijem arhitekta je drugačen, večinoma dokaj posrečen.« In še: »Ta sporni vrtec hodijo gledat mnogi. In mnogi že jemljejo svoje negativno mnenje nazaj. Ob praktični zasnovi in poživitvi pustega okoliša je njegova največja odlika, da se otroci v njem sijajno počutijo!«

V nasprotju s prevladujočimi dvomi laične javnosti je bil objekt s strani stroke prepoznan in nagrajen kot primer dobre arhitekture, o čemer pričajo naročilo za ponovitev podobnega vrtca v Novem Beogradu, objava v nemški reviji Bauwelt in uvrstitev na mednarodno razstavo v Berlinu.

V nadaljevanju bom opredelila, zakaj je vrtec Mladi rod primer dobre arhitekture. Zdi se, da se objekt na vseh ravneh, tako v odnosu do širšega prostora kot v logiki zasnove in materialnosti vzpostavlja skozi dvojnost, definirano z nasprotji.

Mladi rod je bil zgrajen v sklopu novega naselja in površin, namenjenih tudi osnovni šoli. Njegova okolica je posejana z razprostrto, a strogo definirano karejsko zazidavo, umeščeno v pravilno, ortogonalno mrežo mestne strukture: ulica sledi ulici, stikata se v pravem kotu in še celo svetloba v nekem trenutku postane pravilnih oglatih oblik. Nasprotno Kristlova arhitektura z nizko višino in deloma organsko obliko izstopa iz togih okoliških stvaritev in v grajeno tkivo zavestno vnaša odstopanje. Ko se s prostora ulice povzpnemo na vzdolžno ploščad vrtca, ugotovimo, da smo na še eni ulici, a na ulici z razliko. Svet naenkrat opazujemo z drugačne perspektive, od zgoraj, z distance, napolnjujeta pa ga otroški smeh in igra; v daljavi slišimo brnenje motornega prometa.

Dvojnost se tu izraža prek navezave delno vkopanega, zaprtega in nerazgibanega servisnega krila, katerega streha tvori ploščad, in dinamične, od tal dvignjene in v zelenje odprte paviljonske strukture. Objekt je dvoetažen, a pritličen: pod ploščadjo so od bivanjske cone nivojsko ločeni servisni prostori: uprava, telovadnica, pralnica in kuhinja. Slednja lahko z možnostjo priprave 850 obrokov oskrbuje tudi stavbe s sorodnim programom v soseščini.

Kljub etažnemu ločevanju je objekt povezan v celoto. Prek dvigala in internih stopnišč lahko iz servisnega dela dostopamo do treh paviljonskih enot, ki se s samostojnimi vhodi pripenjajo na ploščad. Razporejene so glede na naraščajočo starost gojencev: v prvi so, kakor je Kristl poimenoval posamezne starostne skupine, 'dojenčki', v drugi 'sredinci', tretja pa je za 'največje'.

V eno izmed njih vstopimo skozi dvojna vrata vetrolova in že smo v garderobi, osrednjem skupnem prostoru, od koder imamo neposreden dostop do štirih ali šestih individualnih »igralnic« oziroma »bivalnic«. Takoj opazimo odsotnost dolgih in ozkih hodnikov, ki so običajni spremljevalci mnogih vrtcev. Objekt se v garderobi deli na čisto in nečisto cono. Tovrstno sanitarno-tehnično rešitev oziroma ločevanje s »filtrom« je arhitekt na nov, bolj igriv način uspešno prenesel iz izkušenj projektiranja bolnišnic.

Dvojnost, ki se pojavlja skozi celotno zasnovo, se v notranjosti izrazi skozi neprestan proces ločevanja in povezovanja dveh svetov – sveta otrok in sveta odraslih. Poti staršev so dosledno ločene od poti vzgojiteljic in otrok, kar se najbolje opazi v garderobah: starši prevzamejo otroke preko bariere, ki jo predstavljajo pulti med posameznimi sklopi garderobnih omaric.

Zanimivo posebnost predstavlja izviren način rabe pultov, ko se otrók ob prihodih in odhodih ne prevzema preko bariere, ampak se otroci plazijo pod njimi. Lepota projektiranja za najmanjše uporabnike je ravno v tem, da njihova dejanja nikoli ne morejo biti povsem predvidljiva, saj arhitekturo in njene elemente razumejo, doživljajo in uporabljajo na svoj, edinstven in domišljijski način.

Ker otroci niso le pomanjšani odrasli, zahteva oblikovanje zanje specifičen in celovit pristop tako na nivoju celote kot na nivoju detajla. Po Kristlovih besedah naj bo »vrtec oblikovno vabljiv prostor«. Če se vrnemo h garderobi, ugotovimo, da lahko iz nje vidimo v igralnico, iz nje pa v sosednjo in še naslednjo. Prostori se med seboj vizualno povezujejo: vse stene so nad višino 1,3 metra zastekljene, s čimer v notranjost vnašajo idejo neskončnega prostora, v katerem se pogled nikoli zares ne ustavi.

Vendar se zasteklitev začne šele nad očmi otrok, kar pomeni, da doživljajo isti prostor povsem drugače kot odrasli. Njihov svet zamejujejo stene, obdane s pohištvom, kar ustvarja občutek večje intimnosti, po drugi strani pa takšna delitev polnega in praznega vzgojiteljicam omogoča lažji nadzor nad dogajanjem.

Ob vstopu v nepravilno, nekoliko trapezasto oziroma konično oblikovane igralnice nas prevzame občutek varnosti in prvinskosti. Občutek prvinskosti nastopi kot nezavedna prostorska izkušnja, kot prvobitno zavetje človeka. V njih se odvija vse: spanje, igranje, učenje in prehranjevanje, zraven pa spadajo še higienski prostori, umeščeni med sklope dveh bivalnic.

Igralnice kot podaljšek doma vsakemu otroku odmerjajo lasten kos prostora s sklopno posteljo in polico za osebne predmete. Oblazinjenost stene z izvlečnimi posteljami ne omogoča le hitre in enostavne uporabe, varnosti in boljše akustike ter neokrnjenosti v času igre, ampak tudi določa standard oziroma največje število otrok, ki jih lahko sprejme posamezna enota. Če odmislimo nedosledne obnove notranjosti in vmesno reorganizacijo, ki je ukinila temeljno idejo zasnove vrtca – ločevanje čistih in nečistih poti – je oblikovanje po meri in z mislijo na otroka vidno v vsakem detajlu te arhitekture.

Ključne odločitve se po mnenju Kristla torej nanašajo na izbiro ustreznih materialov, domačnost, povezanost objekta z okoljem in ustrezno višino prostora. Arhitektove razmisleke o človeku in njegovem odnosu do sveta zasledimo v njegovem iskanju alternativ obstoječim normam in predpisom, da bi zagotovil prilagajanje merilu malih prebivalcev vrtca. »Tri- ali večmetrska višina prostora je za otroka močno pretirana in njegov občutek zavetja je ogrožen«, enote ob postopnem zviševanju od vhoda šele ob temenu dosežejo zahtevano minimalno višino treh metrov.

Na prvi pogled enostavna in inventivna zasnova paviljonov, ki brez sredinskih podpor omogoča svobodno tlorisno organizacijo, je konstrukcijsko zahtevna, s čimer se predstavlja kot eden izmed vrhuncev tedanje gradbene industrije.

Kako prazne delujejo sicer estetske in kompozicijsko dovršene fotografije vrtca, ki so se po izgradnji pojavile v medijih, v primerjavi z živahnim življenjem vsakdana, ki ga arhitekturi dajejo uporabniki. Res je, da je stavba, ko je zgrajena, šele na začetku svoje poti, vendar se arhitektura za ljudi začne šele z ljudmi, z njihovo uporabo in spreminjanjem danih pogojev, v trenutku, ko prostor ne le naselijo in uporabljajo, temveč ko ta isti prostor spreminja njih same.

Bivanje postane del arhitekture, ne kot element, ki ga lahko izoliramo in ločimo od vsega ostalega, ampak kot del celote, prostora, ki človeka spreminja, vzgaja, usmerja in oblikuje. Arhitektura si torej zadaja nalogo, da ne definira v smislu »končnega produkta«, temveč le osmišlja, mu

nudi možnost, da ugotovi, kdo je in kam gre. V nasprotju s tem dandanes želja

po estetizaciji in idealizaciji pozablja, da arhitektura prostor zgolj generira, življenje pa je tisto, ki ga materializira.

Razlikovanje med dobro stavbo in arhitekturo se zaključi v velikem oknu igralnice. »Okno, najboljše je okno. Človek lahko namesto štirih sten vidi vsaj, kako ptice letijo mimo,« se glasi pesem turškega pesnika Orhana Veli Kanika, ki so jo leta 1973 zapisali ob predstavitvi vrtca v nemški arhitekturni reviji Bauwelt. Gre za element, ki ne omogoča le bivalnega ugodja, temveč z vstopanjem v nek drug svet spodbudi nezavedne ali nevidne dele stvarnosti: otroško misel, domišljijo in sanje. Okno ni zgolj odsotnost stene, ampak udejanja idejo neskončnega prostora, ki iz notranjosti neopazno prehaja v zunanjost in tako širi meje otroškega obzorja. Z odsotnostjo parapetov redefinira kvadrat modrega neba. Kar vidiš tukaj, nista le barva in oblika, je nebo, so oblaki, je resnično drevo, okoli katerega lahko zaokrožiš. Je globina, a ne globina vsakdana, temveč življenja samega. Gledati pomeni videti in videti pomeni živeti.

Kristlov zapis o paviljonih, ki »z lahkim lokom preidejo proti nebu« in preko poševnih zaključkov balkonov »splavajo v naravo«, nakazuje dve ravni pogleda navzven – na zemljo in proti nebu. Skupaj z balkoni, ki so podaljšek igralnic in s katerimi se enote odpirajo v zelenje, mali uporabniki tako bolj pristno in neposredno doživljajo spreminjanje grajenega in naravnega, svetlobe in sence, delov dneva in letnih časov, oblik in neskončnosti prostora. Ali kot je dejal Kristl v enem izmed intervjujev: »Komunikacija z naravo je za ustvarjalca temeljni pogoj. In otroci so veliki ustvarjalci.«

Uporabniki se torej že kot majhni spoznajo s svetom, ki jih obdaja, s svetom arhitekture, pa čeprav ne vedo, da nekaj takšnega, kot je arhitektura, sploh obstaja. Spoznajo se tako, da stavba ali prostor spodbuja njihovo željo po raziskovanju in ustvarjanju, jih vzgaja, uči samostojnosti in pripravlja na življenje. Za razliko od »štirih sten in strehe« vrtca moje mladosti Vetrnica odpira za otroke mnogo »več kot le kvadrat modrega neba«.

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.