Dobimo se na Dobimo se pred Škucem
Če nekoliko obrnemo besede Majde Sepe, bi lahko rekle nekako takole: »Čez Šuštarski most, desno na Stari trg, tam najde vsak vse, kar želi.« In res, v kolikor ste bile na vrhuncu turistične sezone med 25. julijem in 3. avgustom dovolj zmešane, da ste se prebijale do Starega trga, ste v pozno popoldanskih urah zagotovo zaslišale kakšno muziko, zagledale kakšnega klovna, ali pa se spotaknile ob kakšnega otroka. Pred Galerijo ŠKUC se je namreč ponovno odvil festival Dobimo se pred Škucem.
Kot nam je še povedala organizatorka Jasmina Kožar, se festival Dobimo se pred Škucem v obliki, kakršna je danes, odvija od leta 2003, ko so organizatorji dotetanjim koncertom dodali še druge kulturne vsebine, predvsem gledališke predstave, performanse, delavnice, razstave in literarne dogodke. S tem festival pokrije kratkomalo vsa področja, s katerimi se je Društvo ŠKUC zgodovinsko ukvarjalo.
Program se je vsak dan ob šestih začel z otroškim delom pretežno lutkovnih predstav neinstitucionalnih skupin, s predstavami kot so Potujoči cirkus nerodne Avguštine, Kraljeve ure, MI + TI = MITI in drugimi. Prvi dan pa sta program s predstavo Krotilka coprnij otvorili klovnesi Lingaling in stara kura Tekila. Kot je povedala Lingaling oziroma Tina Janežič predstava, četudi je uvrščena v otroški program, namenoma navduši tudi odrasle.
Ko je padel mrak, so na vrsto prišle predstave za … odraslejšo publiko. Nezanemarljivo vlogo je z organizacijo Roza Diska in založništvom LGBT literature Škuc nenazadnje odigral tudi v organiziranju in življenjih spolnih manjšin. Tako ni presenetljivo, da je leta 2022 kot eden prvih s festivalom na ulice pripeljal tudi kraljice preobleke.
Slišale ste Anđo Rupić iz kabareta Eat your makeup. Slednji se je na festivalu, za katerega je bil ustvarjen, predstavil že četrto leto zapored. Dregovski kabaret so letos poleg Rupić ustvarile Eric Dagger, brkati sestri Vera in Patricia Vulva, njuna mati Karmen Daš in najnovejša zmagovalka spopada kraljic Miss Sin Kunt. Četudi smo v uprizoritvi slišale kakšno Beyoncé in Katarino Malo ter videle nekaj spuščenih lasulj, je kabaret Eat Your Makeup tudi letos zaznamovalo razmerje bolj povešeno k slovenski popevki ter glamurju z natopiranimi kodri in dolgimi rokavicami.
V petek, prvega avgusta, pa se je na festivalu predstavil tudi celovit kabaret iz bolj ogrožene vrste – kraljev preobleke, ki sliši na ime Dragi Drago. O njem se je izdatno pogovarjala Urška v majski Lezbomaniji. Nekaj besedam z eno od članic zasedbe – Tanjo Matijašević – pa se nismo mogli upreti niti mi.
Uprizoritev nas je dalje tako intrigirala, da smo o njej napisale kar celo recenzijo, ki sledi po kratkem glasbenem premoru.
Izbrala si bom fanta
Recenzija predstave Dragi Drago (Lezbična četrt, 2025)
Bejbe samske, bejbe v vezi, bejbe v sreči in v krizi, prisluhnite in nemara zaslišite znani napev. Nekoč je bila deklica, bila je bejba, gospodična. Živela je v majhni deželici za devetimi gorami, malo pod Triglavom. Bila je taka kot vse druge punce. Imela je glas, imela je stas. Tanja Matijašević, potopljena v svojo vlogo, prijetno poletno opravljena dodobra razgreje tlakovce Starega trga in zapeljuje izza sončnih očal. Oder se stresa pod njenimi petkami, ko v svoji ženstvenosti samozavestno poplesuje in dviga noge, medtem ko iz zvočnikov po nareku njenih ustnic odmeva Sve je isto, samo njega nema. »E, tovariš stari, bil si frajer in pol.« Marsikaj je dala skozi, se nam že dozdeva, iz Amerike se je vrnila v domačno deželico pod Triglavom, pravi.
Žal ubožče očitno ni prejelo memota, da Obljubljena dežela več obljublja, kot pa da. Tako se pred Škucem seznanimo z gospo Knavs. Melanijo. Prav nič sramežljivo razkrije vsem, pripravljenim poslušati, da pač tale Trump pa zdej pa res krneki, da to ne gre več nikamor … Pa dobro, ne izgubljajmo besed, vemo, kako je s stvarjo, drage in dragi … Melanija, dehteča od samih upov, se nadeja, da v tej zeleni deželi najde novega kerlca, moškega svojih sanj. Ah, dekle lahko sanja! A brez strahu! Kot vsaka punca ima tudi Melanija svojo dobro vilo, angela celo. Prelestna Angel Pornstar, ki svoje božanstvo uteleša v Špeli Setničar, se od samih upov buhteči krasotici pridruži v dinamičnem duhu, ki nam uglašeno kot zvezda mornarjem kaže pot od enega do drugega primerka utelešene sanjskomoškosti. Blagodejnosti ženskih prezenc sicer težko kaj očitamo, pa vendar nemara pripomnimo, da njuno izrazje ostaja prekosljivo. Zanosa, patosa in divnosti jima sicer ne manjka, jezikovne igrivosti željni navdušenci pa si utegnejo želeti še naprej.
Jezikovne povprečnosti pa pač ne bomo očitali enemu iz Angeline težko pridelane bere potencialnih sanjskih moških. Ju5t @ B0¥, ki ima na TikToku kar 2K sledilcev, v prepodobljeni Lizi Močnik zavzame oder. Slaven, obetaven. V svojo poetično izvrstnost nas prepriča že na samem začetku z medbesedilno referenco na magnum opus Kajetana Koviča *mijav*. Toda Melanija je že predelala svoje probleme in »lajne bele, lajne črne, lajne zlate in srebrne« pač ne vžgejo. V poskusu udejanjenja Melanijinih sanj se nekako pojavita tudi ognjeno razgibani plesalki Špela Setničar in Nika Fugina, ki vsekakor sodita v sanjski rap video, nekoliko manj pa v Melanijine sanje o predanem moškem. A obupa še ni na obzorju!
Kot omenjena kandidata je obetaven tudi Jürgen v izvrstni surovi nepremakljivi in komunikativni izvedbi Suzane Tratnik, ki (POZOR!) vozi! A zlomka, kabarejsko prizorišče prelevi v razgovor za službo … ki je noče. Precej kandidatov bi torej tematsko lahko povezali rekoč od sanj do nočnih mor.
Za moški spol zainteresiranim poslušalkam, ki ste se kdaj znašle v divjini dejting scene ali pa zgolj v nekoliko konservativnem, to je povprečnem, slovenskem domu, odrsko dogajanje kabareta Dragi Drago skoraj zanesljivo ne bo ravno tuje — bebasto hehetanje poceni obscenim foram, samozaverovanost in vsesplošno zapeljevanje brez vsakega občutka, vse do zanikrnosti in celo vandalizma. Od scanja na Spomenik borcem za pravice žensk, pljuvanja na tla do eksanja piva in žganja pred TV-jem v odvratnih nogavicah … Oko se nam orosi, ko hlastamo za usihajočimi upi na moškega Melanijinih sanj … Ustvarjalke Dragega Draga svoje ambicije za izvabljanje smeha v veliki meri polagajo v stereotipe patriarhalnih moških, pri čemer povečini ne gre za nekakšne odtujene arhetipe, pač pa ustvarjeni liki večinoma utelešajo zlasti nizkotnost, ki vznika iz oklepanja okostenelega tradicionalističnega pojmovanja »pravega moškega«, ki obupano lovi svoj neutemeljeni status. Ustvarjalkam uspe ujeti ravnovesje med realističnostjo, ki razkriva usidranost nekaterih vzorcev še v današnji družbi, obenem pa like potencirajo do te mere, da vzpostavijo dovolj distance, ki razpira prostor za smeh. Med grozo znanega in razbrzdanim ekscesom se tako lahko znajdemo nekje med jokom in smehom ali pa v odrešilni združitvi obojega.
Na tej točki naj vam zaupamo, cenjeno slušalstvo, da smo nekoliko zašli. Izgubili smo okvir — Melanija je omahnila. V zadnjem delu kabareta se naša zvezda severnica skrije, točke se vrstijo ena za drugo, Melanije ni več na spregled, kabaretna struktura razpada. A le pogum, natančnemu interpretu oziroma recimo kar interpretki je stvar kaj hitro jasna. Forma in vsebina usklajeno začrtujeta jasno sporočilo: opusti up, kdor še upa v sanje o sanjskem moškem, jalovi so upi, brezupno je iskanje. Po vsem, kar je Melanija videla v eni sami poletni noči, je jasno, da lahko o sanjskem moškem le sanja. K sreči je Melanija močna ženska, ki ne obupa tako zlahka, in se v zaključnem skupinskem razpustu rajanja na odru in med občinstvom ponovno vrne v vsej svoji odličnosti, da reflektira ponujene možnosti. Odločitev ni hudo odločna, očitna pa je naklonjenost, s katero osvetli sonce, ki vzhaja med nočmi nesanjskih točk – mojster Edi v izvrstni upodobitvi Tee Bitenc dobršen del predstave modro molči in nekje med brezbrižnostjo in rahlim zgroženim odporom le vrlo pospravlja, pripravlja in popravlja prizorišče po svojih najboljših močeh, ki se manifestirajo v kombinaciji situacijske in telesne komike. Seveda pa, kot podobi sanjskega moškega pritiče, tudi igrá harmoniko in ob rakiji kakšno moško reče s svojimi prijatelji. Pa niso geji, da si ne bi kdo kaj mislil!
Kabaret Dragi Drago se ob vseh manj kot sanjskih razočaranjih občinstva usmili tudi z razvratnejšimi točkami bolj erotično-hedonistične narave, vse do osvajalskega kvinteta Hot stuff, ki ga poleg nekaterih že omenjenih sestavljata še Marja Kovanda in Veronika Razpotnik. Plesni kvintet s klasičnimi osladnimi mačo manevri koketira z vsem pred sabo. Da pa ne bi zmotno mislili, da Dragi Drago prinaša le niz izvrstnih točk, ki v izpiljenem dramaturškem loku vzbujajo nebrzdan smeh, recimo le, da se zgodi tudi kakšen strel mimo *ekhm* Bang bang *aekhm*. Problem te točke je tudi neposrečena združitev ilustrativnega govora, ki pretirano pojasnjuje dogajanje, ki ga tako ali tako vidimo, z glasbeno podlago, ki tudi zaradi tovrstne preobloženosti ostaja neizkoriščena. Izvzemši to pa je naš kabaretski večer razgibano raznolik – od po scenariju odigranih točk, prek lipsyncanja do plesa ali neme igre na premišljeno izbrane glasbene uspešnice do avtorskega rapa je Dragi Drago vse prej kot enoličen.
Če se nazadnje ozremo na učinkovit popravek Spomenika borcem za pravice žensk, s katerim ga Angel Pornstar preimenuje v Spomenik borkam za pravice žensk – če je videna bera moške populacije reprezentativna, bi s takimi borci pač do prve četrtine 21. stoletja še ne imele prav mnogo pravic. Ampak, fantje, ne se bat, kadar se ne režimo karikaturam v kabaretu, ki včasih malo preveč uspešno opominjajo na usidranost patriarhalnih norm, vrednot in pojmovanja moškosti, še vedno upamo in zaupamo v sanjske moške. Danes so dovoljene sanje!
Program Teatra v galeriji – ali pa ko vreme da – pred galerijo, je tudi letos sestavlil režiser ter vodja ŠKUC gledališča Alen Jelen skupaj s festivalsko ekipo. Poleg dregovskih kabaretov smo letos imele priložnost videti tudi angleško različico predstave temelječe na drami Ivana Cankarja – Gospa Judit – o kateri je že pred časom recenzijo spisala sodelavka Tia, ter krajšo različico predstave Hočem živeti v centru imenovano Hočem živet v živalskem vrtu, pogovor z ustvarjalkami katere je že pred časom opravila sodelavka Siri. Posnetka obeh prispevkov lahko najdete na spletni strani Radia Študent.
Sedaj pa v bolj plesne vode. Poleg kabaretov in bolj dramskih podvigov, smo na festivalu videle dve predstavi, ki združujeta sodobni ples in poezijo.
Tako je spoj opisala Alja Lacković, ki se je na festivalu predstavila s Potujočim duetom V.II, v sodelovanju z Uršo Majcen.
Za drugi spoj poezije in plesa – tokrat buta – pa sta poskrbeli Nina Dragičević in Anamaria Bagarić.
Serija Preveč sveta se skriva v meni, del katere je bila tudi obravnavana uprizoritev, pa nosi zelo podobno ime, kot druga serija dogodkov, s katerimi se trenutno ukvarja Bagarić.
Nedvomni vrhunec gledališkega programa pa je predstavljala uprizoritev Naši ljubi alter idioti, v zasnovi in izvedbi skupine Za Crknt. Kot nam pojasni njena članica Tina Janežič:
Po glasbenem premoru se bomo zato za konec posvetile še tej uprizoritvi.
Recenzija predsstave Naši ljubi alter idioti (Za Crknt, 2025)
Čikcamo pred Škucem, ali pa si ogledujemo Škučeve knjige, ki jih v času festivala lahko dobimo po ugodnih cenah. Kar naenkrat pa se med nami znajdejo pisane pojave. Poltretjimeter visoka zlata figura, zmeden model v kravati in cmokljajoč Dedec z velikim D, ki nas poleg mimoidočih turistov nagovarjajo v notranjost galerije, kjer se bo odvil kabaret Naši ljubi alter idioti. Slednje sestavljajo vzhičena napovedovalka Klarineta (Alla Abramova), poosebitev Slovenije Slovenija (Eva Škofič Maurer), poliromantična terasa bend v enem Kapitanka Marina (Maja Dekleva Lapajne), navdušenka nad modo in popusti Jolanda (Petra Markovič), nesmrtni europoslanec Europoslanec (Tomaž Lapajne Dekleva), prepotentni nekomepetentni scenski majster Rivaldo (Tina Janežič), uglajeni in zmedeni Will Bie (Gergely Dózsa), ter prej omenjena Dedec Žvau (Andrej Zupanc) in glamurozna Edina Živa Diva (Simeon Huzun) – they/ono.
Vsebinsko idioti s svojimi točkami komentirajo družbene norme, bodisi spolne vloge, bodisi socialne statuse, bodisi poklice, kot je scenski majster; vrednote, kot je nacionalizem; ter arhetipe, kot sta samozaverovana diva in vzhičena napovedovalka. To storijo z – kot so zapisali sami – improvizacijami na temo: moj alter idiot; osebnost, ki živi v meni, z mano, ki je v kontaktu z menoj, me ne pusti dihati in sodeluje v vsaki moji umetniški kreaciji. Idiotskost večinoma izhaja iz nekakšne nekompetentnosti za poklic, v katerem se liki preizkušajo, ki pa večinoma pride iz prepotentnosti in zanosa. Prav to celotni uprizoritvi prinese čar, saj gledamo like, ki res hočejo nekaj početi, pa jim ravno to hodi narobe. Napovedovalka, ki je preveč navdušena nad tem, da napoveduje predstavo; evroposlanec, ki tudi po trikratnem atentatu noče zapustiti svojih sloganov; ali pa producent, ki res hoče nekaj vprašati, pa zaradi zanosa iz sebe ni sposoben spraviti niti ene besedice.
Gibalno, ulično in klovnovsko ozadje ustvarjalcev je odgovorno za izrazito nelogocentričnost predstave, slečeno do zgolj najpomembnejših besed. Besedni arzenal Europoslanca denimo obsega praktično zgolj »Bruselj« in »Štrazbur«, ter seveda »tu sem zate«; Žvau samó cmoka in govori »Jeeeea«; Rivaldo in Slovenija pa sta izključno nema. Kar ni povedano skozi besede, je povedano skozi selekcijo glasbe – večinoma nostalgičnih hitičev, ki igrajo iz zvočnikov in gledalstvu nudijo interpretacijski okvir – ter neverbalno komunikacijo telesa in mimike.
V slednji menda najbolj blesti Slovenija v upodobitvi Eve Škofič Maurer, ki izraze docela gumijastega obraza menja s svetlobno hitrostjo. Za vse gledalke lipsyncov – bodisi na Dirki dregic ali pa na nastopih lokalnih kraljic, ki obupujete ob gledanju afnanja na ritem, ki ga včasih podčrta banalna gesta kazanja na oči - kadar komad omeni gledanje – Slovenija predstavlja sijajen oddih. Tu prav vsaka besedica dobi svojo gesto, ki plava od izrazito dobesednih, pa do nesramno pikrih, ko ob omembi »Slovenije« denimo oponaša kuro, ob »podzravljamo te iz srca« pa spusti Dolfeta. Ob virtuozni mimiki, prezenci in gestikulaciji tako žnabljenje postane čisto odvečno, zato ga Slovenija kar izpusti, kar doprinese k ekonomičnosti scenskih odločitev, ki pa celoto uprizoritve zaznamuje z dobrodošlo izčiščenostjo.
Vsak izmed likov se načeloma izkaže v eni točki. Kabaretski format, ki običajno izzveni na sosledju slednjih, pa v primeru tokratnih Alter idiotov predstavlja vse več kot to. Četudi je izhodišče zvesto tradiciji kabareta, Idioti s sebi značilno nekompetentnostjo format zmehčajo. Kot rečeno, se predstava začne še pred vhodom v Galerijo ŠKUC. Nato se Will Bie in Europoslanec pred vsemi neuspešno poskušata nekaj zmeniti, šele nato pa na oder z veliko pompa pride napovedovalka Klarineta. Še preden sploh poda napoved – predolgo namreč uživa v žarometih – izza publike slovesno pride Edina živa diva, ki je prišlo nekaj zapet, Klarineta pa ji ponižno mora povedat, da še ni na vrsti. In v tistem trenutku, ko slišiš navdušenje množice nad Divo, ti je res bed za napovedovalko, ki mora storiti, kar mora storiti. In po naslednji točki je isto. Uprizoritev tako kljub karikaturam uspe ujeti tako sočutje kot kritično distanco občinstva. Nekaj točk med sabo poveže kar scenski majster, ki pa trenutek praznega odra izkoristi še za nekaj svojih točk. S tem pa nujne scenske premike potencira do te mere, da postanejo komičen samostoječi mizanscenski element.
Uprizoritev kulminira v končnem nastopu Edine Žive Dive, ki se ji pridruži še preostanek zasedbe. Vsi še vedno 110% v svojih likih odpojejo Maglo Josipe Lisac. A tudi ko odpojejo zadnjo noto, se predstava še ne konča. Sledi poklon, kjer ansambel ostane v svojih likih, še najbolj Edina živa diva, ki na svoj trenutek slave čaka do bridkega konca. S tem se zariše dramaturški lok »nekompetentnih« Idiotov, ki skupaj »nekompetentno« ustvarjajo kabaret, vsi »spodrsljaji« pa se seštejejo v nekaj veliko večjega od vsote svojih delov. Predstavljena nam je docela nepretenciozna kritika vlog, s katerimi se soočamo, oziroma v katerih se preizkušamo vsak dan. Naši ljubi alter idioti pa podčrtajo njihov idiotizem, na način, da jih ne moremo več jemati resno, ampak se jim lahko samo še smejemo. Skratka, za crknt.
O sanjskem moškem je sanjala Tjaša.
Za crknt se je smejal Metod.
Pred Škucem sta se dobivala Tjaša in Metod.
V današnji oddaji so bile kot glasbena podlaga uporabljene naslednje skladbe:
- Scott Joplin - The Entertainer (FMA, CC BY);
- Dee Yan-Key - romantic (FMA, CC BY NC);
- John H. Glover-Kind - I Do Like To Be Beside The Seaside (FMA, CC BY);
- James Scott - Frog Legs Rag (FMA, CC BY).
Dodaj komentar
Komentiraj