Ljubljana je Berlin?

Spoštovane in spoštovani, poslušate dvainpetdeseto oddajo Hertz arhitektur. Tokrat bomo preverili, ali je res, kar pravijo lokalni milenijski preroki, ali je bilo to sploh kdaj res in ali to še zmeraj drži – tokrat nas torej zanima, ali je Ljubljana res Berlin.

Ko govorimo o Berlinu, ne govorimo o najboljših žurih ali pa o obvezni destinaciji vsakega post-srednješolskega tripa, niti ne o mestu, v katerega se želijo preseliti vsi mladi umetniki z območja postsocialističnih držav. Pojasnimo torej, o čem govorimo, ko govorimo o Berlinu.

Nemški sociolog Georg Simmel v kultnem eseju Velemesta in mentalitete iz leta 1903 naslavlja stanje moderne zavesti, ki je usodno zaznamovana z umestitvijo v mesto – a ne v katerokoli nadzgodovinsko mesto, temveč v mesto, ki je lasten izum moderne dobe, to je velemesto. Velemesta so privilegirani kraji denarnega gospodarstva, ki poganja in usmerja sile metropolitanskega življenja. Moderna urbana izkušnja neprekinjenega pospeševanja je proizvedla, pravi Simmel, »stopnjevanje živčnega življenja, ki izhaja iz hitrega in neprekinjenega spreminjanja zunanjih in notranjih vtisov«. Osrednji problem eseja so prilagoditve, ki jih je bila primorana proizvesti moderna zavest, da bi zavarovala samostojnost in posebnost svoje eksistence pred prevladujočimi silami družbe, zunanje kulture in tehnike življenja. Simmel pravi, da si posameznik zato ustvari nekakšen organ, ki ga varuje pred izkoreninjenjem, ki mu grozi zaradi tokov in neskladnosti v njegovem zunanjem okolju – namesto z duševnostjo se nanje odziva z razumom.

Simmel med denarnim gospodarstvom in oblastjo razuma vzpostavi kar najtesnejšo povezavo: »Skupno jima je to, da ljudi in stvari obravnavata nepristransko, pri čemer je formalna pravičnost pogosto povezana z najbrezbrižnejšo brezčutnostjo.« Duševno razpoloženje, ki ga obravnava v eseju, je natančen subjektivni odsev popolnega prežemanja denarnega gospodarstva. Simmel zapiše:

»S tem ko denar odtehta vse raznolikosti, ko stvari in vse njihove kvalitativne razlike izraža s kvantitativnim in ko se s svojo brezbarvnostjo in ravnodušnostjo postavi za splošni imenovalec vseh vrednosti, postane najstrašnejši izenačevalec in nepopravljivo izvotljuje jedro stvari, njihovo posebnost, specifično vrednost in neprimerljivost. Vse stvari plavajo z enako specifično težo v neprestanem gibljivem toku denarja, vse so na isti ravni in se medsebojno razlikujejo le po velikosti prostora, ki ga zavzamejo.«

Denarna ekonomija formalizira materialne odnose, razum pa psihološke. Tako kot denarna ekonomija presega uporabno vrednost, tako razum presega vsak neposredni dražljaj, vsako kvaliteto in impresijo – z drugimi besedami, razum dominira nad afekti in čustvi. Tej dominaciji denarnega gospodarstva in prevladi razuma ustreza tip obnašanja, ki ga je Simmmel poimenoval blasé. Blasé tip je idealni nosilec denarja in ga uporablja v skladu z njegovo esenco – kot univerzalni ekvivalent blaga. Ta blazirani posameznik vsako reč reducira na denar, vsak doživljaj in doživetje pa na mero razuma. Samo tista zavest, pravi Simmel, ki preko stopnjevanja živčnega življenja vzpostavi prevlado razuma, ki integriranosti z metropolo ne izraža v negativnih izrazih, temveč v izrazih uporabnosti in funkcije, lahko proizvede avtentično metropolitansko subjektivnost.

Končna točka Simmlove analize je določitev te velemestne metropolitanske osebnosti, ki je zanj tudi predpogoj za afirmacijo svobode in človeka, saj je Simmlova metropola sedež svobode – odnose, ki se realizirajo v metropoli, je prevzel v njihovem ideološkem pomenu: poduhovljanje svobode kot realno svobodo, kapitalistični trg kot kraj krepitve osebnosti, družbeno delitev dela pa kot temelj enakosti posameznikov. Simmlova ideologija metropole je torej še zmeraj neka ideologija sinteze, sinteze med silami metropole in človeškimi vrednotami.

Tam, kjer Simmel izpelje sintezo, Walter Benjamin vidi eno samo katastrofo, zapiše italijanski filozof Massimo Caccari v svojem delu Metropolis. Caccari Simmla sooči z Benjaminom, za katerega je osnovni subjektivni moment velemesta množica – idealni posameznik te množice pa je apatični flâneur. Flâneur je nadgradnja Simmlovega blaziranega posameznika, le da ta ne stremi več po svobodi, temveč je »prisiljen spoznati lasten nevzdržen položaj udeleženca v vse bolj posplošenem ublagovljenju« in mora »iskanje avtentičnosti reducirati na iskanje ekscentričnosti«. Cacciari izpostavi Benjaminovo primerjavo flâneurja z delavcem, velemestno stanje pa s kapitalističnim razvojem znotraj tovarne – vsebinska izvotljenost dela in dresura delavca ob vpeljavi strojev imata svojo vzporednico v metropolitanskem zabaviščnem parku, veleblagovnici, pejsažu, v katerih se mimoidoči obnašajo, »kot da bi se, prilagojeni avtomatom, lahko izražali zgolj avtomatsko«. Ti velemestni izumi so vizualni in prostorski instrumenti za samoizobraževanje množic s stališča kapitala ali drugače – instrumenti za subjektivacijo po podobi kapitala. Cacciari zaključi – metropola za Simmla predstavlja določujoči moment moderne zavesti; za Benjamina moment nadvlade kapitala nad celotno strukturo družbe.

A za opredelitev metropole kot polnovredne teoretske kategorije je ključna še vsaj intervencija Maria Trontija v besedilu Tovarna in družba, ki je prvič izšlo leta 1962 v reviji Quaderni rossi. Tronti ugotavlja, da delovna sila deluje kot notranji moment v razvoju kapitala – in obratno, da kapitalistični razvoj pod tem pritiskom nenehno reorganizira – razgrajuje in ponovno sestavlja – delovni proces in s tem delavski razred kot produktivno silo. V tej dinamiki se kapitalizem vse bolj socializira, z vsakim spopadom med delom in kapitalom se antagonizem prestavi na višjo družbeno raven, navsezadnje na urejanje splošnih pogojev za kapitalistično produkcijo na obči družbeni ravni. Posploševanje kapitalističnih odnosov izven tovarniških hal v Trontijevem konceptu družbene tovarne ne pomeni le, da tovarniško stanje gospodari nad družbo, temveč da družbo povsem absorbira. Ko se razredni antagonizem izrazi na splošnejši ravni, takrat kapital postane družbena sila – vsa področja, ki so realno še izven kapitalistične produkcije, postanejo predmet kapitalističnega razvoja. Kapitalistični razvoj postane notranja kolonizacija vseh družbenih področij, postane urejanje družbe po podobi kapitala, postane realna subsumpcija dela pod kapitalom ali kot zapiše Tronti:

»Bolj kot kapitalistični razvoj napreduje, to je bolj kot se produkcija relativne presežne vrednosti širi in prodira, bolj se cikel produkcija-distribucija-menjava-konsumpcija nujno sklene, to je bolj postaja razmerje med kapitalistično proizvodnjo in buržoazno družbo, med tovarno in družbo, med družbo in državo organsko. Na najvišji stopnji kapitalističnega razvoja družbeno razmerje postane moment produkcijskega razmerja, celotna družba postane izraz produkcije, to je celotna družba živi kot funkcija tovarne in tovarna razširi svojo izključno oblast nad celotno družbo.«

O metropoli lahko govorimo tedaj, ko začne kapitalistični razvoj urejati družbene odnose izven tovarne, ko dobi prostorske razsežnosti, ko vsesplošne družbene in materialne odnose po času in prostoru organizira po lastni logiki. Kapital si sprva res prisvaja in podreja zgodovinsko že obstoječe oblike prostorskih konfiguracij, a jih pozneje nadomesti z novimi, ki ne izhajajo iz starih in ne predstavljajo njihovega nadaljevanja ali razvoja, temveč so zgodovinski prelom. Metropola preseže omejitve zgodovinskega mesta, na katere naleti kapitalistični razvoj, in ustvari sebi ustrezno materialno formo strukturiranja prostora. Zato ne govorimo samo o večjem in kompleksnejšem mestu, temveč govorimo o kapitalističnem mestu, o metropoli. Metropola je torej kapitalu lastno prizorišče procesov družbene abstrakcije. Kot taka se ne nanaša nujno na konkreten kraj – čeprav metropolitansko stanje spremljajo konkretni prostorski kapitalistični procesi –, ampak je realna abstrakcija kapitalizmu ustrezna forma tehnično prostorske konfiguracije.

Vrnimo se na začetek. V Simmlovi analizi metropola nastopa kot izhodišče kompleksnega opisa velemestne izkušnje. V njegovi imaginaciji pa prav Berlin – mesto njegovega delovanja in življenja – nastopa kot idealni tip velemesta. Pojem metropole na raven teoretske kategorije povzdignejo šele poznejše obravnave in izpeljave, a ker Simmel in njegov Berlin ostajata v izhodišču prav vsake tovrstne teoretske razprave, Berlin ostaja prispodoba metropole par excellence.

Ko govorimo o Berlinu, govorimo torej o metropoli.

Kaj pa Ljubljana? Če gre zaupati Bracu Rotarju, ki v prvem poglavju knjige Risarji: učenjaki, ideologije v urbanizmu in arhitekturi popisuje transformacije novoveške Ljubljane, je Ljubljano na koncu štiridesetih let devetnajstega stoletja doletel usodni preobrat – pa ne toliko zaradi pomladi narodov in revolucionarnega leta oseminštirideset, saj so se ti dogodki mestnega ekonomskega in upravnega življenja komaj kaj dotaknili, temveč zaradi dograditve južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst. Ljubljana je postala tranzitna železniška postaja, pozneje tudi križišče, kar je pomembno vplivalo na njeno ekonomijo. Po teh usodnih dogodkih, pravi Rotar, sta se v mestu pojavili dotlej neznani komponenti: moderni promet in industrija. Ljubljana je zato doživljala oddaljene in pomanjšane analogije anarhične zazidave kapitalističnih velemest. Ta zametek radikalne transformacije prostorske konfiguracije se je ugnezdil med železnico in Ljubljanico, severno od baročnega središča.

Dograditev železnice je sprožila verigo procesov, ki so čedalje bolj radikalno spreminjali mesto absolutistične epohe v kapitalistično mesto. Mestna regulacija je že začela dobivati značilnosti urbanističnega ... khm, pardon, kapitalističnega načrtovanja, a vse te spremembe vse do potresa leta 1895 niso povzročile radikalne vrednostne distribucije zemljišč in reogranizacije prostora. Potres leta 1895 je v tem oziru pomenil ključni sunek, ki je omogočil dokončno transformacijo Ljubljane.

Rotarju se zdi, da so mestne oblasti docela izkoristile naravno nesrečo za detonator, ki je sprožil tisto radikalno transformacijo mesta, s katero se je v naslednjih desetletjih v dokaj popolni obliki konstituiralo kapitalistično mesto, natančneje kapitalistična metropola.

A regulacijski ali urbanistični plan, ki radikalno prestrukturira mesto, ni nekaj, kar bi bilo mogoče docela poljubno implementirati v neko že obstoječo zgodovinsko in kulturno okolje. Za kaj takega so potrebni določeni ideološki in materialni postopki, ki obstoječo prostorsko strukturo integrirajo v plan, plan pa integrirajo v obstoječe kulturno okolje. V takratni Ljubljani ni bilo nobene ideološke institucije – denimo arhitekturne šole–, ki bi nase prevzela te postopke in izpeljala potrebno transformacijo na področju zidave.

Manfredo Tafuri v delu Projekt in utopija obravnava prav to formiranje arhitekturnih ideoloških institucij, ki se v času razsvetljenstva vzpostavljajo v razmerju do mesta. Tafuri sledi razsvetljenskim arhitekturnim tokovom osemnajstega stoletja in v njih prepozna namero redukcije mesta na naravni pojav. Na ideološki ravni enačenje mesta z naravnim objektom pomeni asimilacijo urbanih procesov akumulacije v naraven, ahistoričen in univerzalen proces, ki je tako osvobojen vse strukturne obravnave in prikazan kot objektivno nujen. Na drugi strani, tako Tafuri, si razsvetljenska arhitekturna razprava prizadeva povzdigniti obravnavo mesta na raven formalnega področja slikarstva in si s tem zagotoviti ideološko vlogo pri posegih v mesto, ki mora – četudi je smatrano za naravno – preiti skozi sito umetnikove kritične selekcije in pridobiti pečat družbene moralnosti. Arhitekturna urbana ideologija na tej točki deluje kot ideološka odeja nad protislovji mestnega prostora, kjer že trčita urbani kapitalizem v formiranju in predkapitalistično izkoriščanje zemlje. Ker razsvetljenski racionalizem še ne more prevzeti nase vse odgovornosti za strukturne spremembe v mestih, saj še nima razvitih orodij in metod, da bi konstruktivno posegel v ta razvoj, ga lahko samo ideološko zakriva.

Dilema evropske arhitekturne kulture se razreši v pragmatičnih urbanističnih shemah novega sveta. Ameriški urbanizem, neobremenjen s prostorskimi in disciplinskimi zapuščinami ancien régima, omogoča posvajanje novih orodij in enostavnejše zavezništvo med silami, ki izvajajo morfološke spremembe v mestu in arhitekturno disciplino. Pravilne prometne mreže so uporabljene kot podpora urbani strukturi, v kateri je nenehna spremenljivost predvidena. Metropola se v Ameriki realizira v idealno tipski obliki. New York je metropola brez posebnosti, odčarana produkcijska struktura, mašina kapitalistične produkcije – urbana struktura, ki družbene konflikte organizira in fukcionalizira. A New York predstavlja samo eno stran kovanca idealno tipske metropole.

Tafuri poudarja, da je naturalistična ideologija prav v Združenih državah naletela na dejansko polje političnih aplikacij. Prav Thomas Jefferson je na izjemno jasen način spoznal institucionalno in pedagoško vrednost arhitekture, ki se realizira v zasnovi Washingtona. Washington je ekonomsko najmanj potrebno mesto v Združenih državah, a je ideološko najpomembnejše – ni mesto akumulacije, temveč hoteni abstraktni kolektivni simbol, ideologija, realizirana v urbani podobi kot utelešenje negibnih pricipov, ki se predstavljajo za nezgodovinske. Washington, pravi Tafuri, nastopa kot nekakšna nova narava, kot koncentracija večnih vrednot družbe, katere pot je usmerjena k ekonomskemu in industrijskemu razvoju, torej h konkrektni dejanski in motivirani destrukciji teh “večnih” vrednot. Washington tvori neko vrsto slabe vesti ameriške družbe, tvori nekakšno regresivno utopijo.

Idealni tip metropole – v razmerju do katere se formira moderna arhitekturna disciplina – tvori na eni strani kulturno ideološki postopek, ki prostorski razvoj prikaže kot nezgodovinski, univerzalni in objektivno nujni proces. Na drugi pa tvori razvoj orodij in metod za produktivno izvajanje morfoloških sprememb v prostoru. Na eni strani Washington, na drugi New York, ki skupaj tvorita Berlin.

Primerno je, da je v planiranju popotresne Ljubljane proces, ki smo ga opisali na primeru New Yorka, nase prevzel adiminstrativni in birokratski organ – mestni stavbni urad. Sprejet regulacijski načrt v mestno strukturo uvede pragmatično prostorsko mrežo, ki nastopa kot nevtralno ogrodje špekulacij in ekspanzije, ki sledita potrebi po rentabilnosti. Ta proces – ki je v prvi fazi metropolizacije najbolj usodno zaznamoval območje med mestnim središčem in železniško progo na severu ter parkom Tivoli na vzhodu – se verjetno najbolj nazorno manifestira v stavbi, ki najbolj ustrezno in zvesto sledi tej novi urbani strukturi – v Nebotičniku. Avtor Nebotičnika Vladimir Šubic je, kot zapiše Janko Zlodre:

»verjetno edini arhitekt na Slovenskem, ki je radikalno vzel nase neznosno breme realnosti velemesta in delitve dela. S tem bremenom na plečih je mislil, govoril in zidal. Ali ni prav to razlog za neuničljivost Nebotičnikove avre.«

O avri ne vemo prav veliko – pravijo, da je ni več, da je odšla drugam. Vendar pa vemo, da za razliko od ljubljanskega New Yorka avtor washingtonskega procesa v Ljubljani ni anonimen, ni preprosto nekakšen administrator ali birokrat, ni mestni gradbeni urad. Avtor, ki je zaslužen za naturalizacijo mesta, ki je pogrnil debelo ideološko odejo, ki je to novo Ljubljano povzdignil nad zgodovino, ni nihče drug kot Jože Plečnik. Plečnikove spretne intervencije mesto ustoličijo kot vrednoto – Plečnikova Ljubljana je še zmeraj pojem, ki predstavlja fenomenološko bit naših predstav in podobe, ki jo projiciramo na prostorsko strukturo, ki ji pravimo Ljubljana.

Washington in New York v Ljubljani poosebljata Vladimir Šubic in Jože Plečnik, saj z njuno pomočjo kočno postane polnokrvna metropola.

Spoštovano poslušalstvo, prišli smo do točke, na kateri lahko skupaj nedvoumno odgovorimo na izhodiščno vprašanje. Ljubljana torej resnično je Berlin.

Ljubljana s pomočjo Šubica, Plečnika in drugih poosebitev družbenih procesov res postane prava metropola, res postane Simmlov Berlin. A ker je na tisti točki dejanski Berlin, z njim pa tudi njegova abstrakcija – metropola – prehodil vrsto etap, prek katerih je prešel na višjo stopnjo metropolitanskega – to se pravi kapitalističnega – razvoja, se poraja vprašanje: ali bo Ljubljana kdaj tudi ta drugačni Berlin. A še pomembnejše: poraja se vprašanje, ali je Ljubljana tudi danes, tukaj in zdaj, še zmeraj Berlin. A to so že vprašanja za naslednjo oddajo.