TEKTONIKA DRUGIČ

Današnja oddaja je najprej nadaljevanje oktobrske oddaje o tektoniki, hkrati pa tudi poskus povezave petih oddaj na temo političnih dimenzij arhitekture v bolj ali manj koherenten skupek.

V prejšnji oddaji z naslovom Tektonika prvič: Karl Botticher in Gotfried Semper smo predstavili teoriji tektonike teh dveh nemških avtorjev; podali smo zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na njuno misel in opisali razmerje med obema avtorjema oziroma povezave med njunim arhitekturno-teoretskem delom. Pri tem nas je zanimal predvsem konceptualni par jedrne in umetnostne forme oziroma dvojica kernform/kunstform. Kot smo povedali v zaključku prejšnje oddaje, nas pri tem zanimajo možne družbene, politične in ekonomske implikacije jedrne forme in možnost neke specifične prakse arhitekture, ki se drugače umešča na teren družbenega, političnega in ekonomskega. Opomniti moramo, da tu s pozitivnim etičnim programom šele pričenjamo, zato te oddaje ne gre jemati kot dovršen etični kodeks, ampak bolj kot oblikovanje nekakšne delovne hipoteze.

Pa začnimo: “Jedrna forma arhitekturnega elementa je mehansko nujna in ima statično funkcijo”, pravi Botticher, vendar ne moremo reči, da ta definicija v celoti definira obliko, lastnosti in funkcijo nekega konstrukcijskega elementa. Vzemimo za primer kos opeke kot paradigmatski primer osnovnega gradnika arhitekture. Njegova trdnost mora biti dovolj velika, da prenaša tlačne obremenitve sestava, ki ga tvori, njegova specifična oblika oziroma razmerje stranic pa omogoča, da je osnovni modul mogoče uporabiti v čim več različnih situacijah in kombinacijah. Tako lahko iz zelo enostavne oblike z upoštevanjem lastnosti materiala proizvedemo širok nabor gradbenih sestavov: enoslojne ali večslojne zidove, stebre, loke, oboke, kupole in še kaj bi se našlo. Kljub temu pa verjetno drži, da razlog za zgodovinsko preverjen uspeh opečnatega zidaka tiči tudi v možnostih njegove rabe v procesu gradnje; enostaven je za prenašanje, rokovanje in vgrajevanje. Navsezadnje je opeka kot specifična jedrna forma tudi rezultat določenega tipa produkcije; v proizvodnem postopku je glina vlita v kalup, zidaki, ki jih ta oblikuje, pa gredo v peč, kjer se pod vplivom visokih temperatur spremenijo njihove fizikalne lastnosti. Kar je tu potrebno poudariti, je dejstvo, da jedrna forma poleg svoje statične funkcije obsega genealogijo lastnega procesa nastanka, ki obsega material, orodja in človeško dejavnost.

Arhitekt gradbeni material smatra kot gradnik oziroma input, posveča se predvsem načrtovanju, koordinaciji in vodenju gradnje, ki privede do nekega outputa - do dokončanega objekta, namenjenega neki družbeni rabi. Vendar ti gradniki, s katerimi operiramo arhitekti, niso nikakršna prima materia, v njih ni nič temeljnega ali samoumevnega. Funkcija arhitekta v procesu gradnje - torej nabora nalog in zadolžitev, ki jih opravljamo, - in domet arhitekturne stroke - kar torej smatramo kot input in output - je posledica določenega režima delitve dela.

V tretji oddaji z naslovom Arhitekt, paradigma, zgodovina smo skozi zgodovinski pregled premen v polju gradnje definirali dve liniji arhitekture, kraljevo in manjšinsko. Za kraljevo arhitekturo je značilno, da deluje po fevdalnem principu; vladar arhitektu odstopi strogo odmerjen del svojega simbolnega ozemlja - relativno avtonomno področje, znotraj katerega arhitekt svobodno ustvarja in gospoduje nad ostalimi akterji, ki so vpleteni v proces gradnje. V zameno za fevd mora arhitekt strukturno-hierarhičen odnos, ki vlada med njim in kraljem, reproducirati navzdol v razmerju do svojih vazalov. Odnos temelji na vertikalni hierarhiji, ločevanju disciplin in specifični delitvi dela, pri kateri je najbolj opazna ostra ločnica med fizičnim in kognitivnim delom. Tovrstni model Deleuze in Guattari v svojem razločevanju med manjšinsko in kraljevo znanostjo opredelita kot hylomorfni. Ta izhaja iz Aristotelove teorije geneze stvari, ki nastanejo s srečanjem brezoblične hyle - materije z njej primerno morfe - formo: “Kraljeva znanost je neločljiva od hilomorfnega modela, kateri predpostavlja tako formo, ki organizira materijo, in materijo, pripravljeno za formo; večkrat je bilo pokazano, da tovrstna shema izhaja manj iz tehnologije, kakor iz družbe razdeljene v vladarje in vladajoče in kasneje v intelektualne ter manualne delavce.”

Vrnimo se k našemu primeru opeke. Gilbert Simondon, francoski filozof znanosti iz sredine 20. stoletja, na katerega se Deleuze in Guattari navezujeta, kritizira hilomorfen model, saj pri njem tako materija kot tudi forma predhajata končnemu produktu; ne zgodi se nobena kvalitativna sprememba. Pri postopku nastajanju zidaka Simondon opozarja, da pri njem ne gre za srečanje brezoblične gline s kalupom; torej zgolj za preoblikovanje inputa v output. Materija - glina je v resnici že pripravljena oziroma pred-formirana v obliki viskozne disperzije, forma pa je že materializirana v kalupu. Nazadnje in najpomembnejše, kar se kaže kot preprost tehnični postopek, je v resnici hierarhičen odnos med delavcem, ki opeko vliva, in inženirjem, ki ta postopek vodi. Oblasten odnos je zamolčan ali smatran kot samoumeven in zato neproblematziran. Kraljeva znanost se vzpostavlja kot izključno tehnična ali umetnostna paradigma, pri čemer je njena družbena plat potlačena. Spomnimo se Foucaulta: “Nobena oblika vednosti ni ločena in ne predhaja oblastnim razmerjem, v katerih je proizvedena.”

Arhitektura je danes profesija bistveno intelektualne narave. Svojo nadrejeno pozicijo nad akterji gradnje vzdržuje, tako da v razmerju z izvajalci poseduje širok nabor vednosti znanstvenega značaja, kar jo umešča na vrh produkcijske hierarhije tik pod naročnikom. Razmerja med akterji so pogodbena, vendar kljub temu ohranjajo fevdalno strukturo. To je tudi specifično strukturno razmerje med zunanjostjo in notranjostjo discipline, ki smo ga odkrili med raziskovalnim delom druge oddaje Arhitektura, disciplina, zunanjost. Ponovimo: vzročno-posledično razmerje med tistim, kar stroka izloča v zunanjost in notranjost arhitekturne discipline, je izrazito enosmerno. Vektorji sil delovanja prihajajo iz zunanjosti, notranjost pa nanje reagira. Disciplina je zmožna aktivno urejati svojo notranjost, ne more pa posegati v njeno zunanjost. Arhitektura se - kljub svojemu znanstveno-inženirskemu pravnemu statusu – skuša v razmerju do naročnika predstaviti kot umetnost in pridobiti njegovo naklonjenost. Danes verjetno še toliko bolj, ker v naraščajočem trendu socialnega razslojevanja naročniki postajajo vedno bogatejši, a tudi vedno redkejši. Zaskrbljeni nad zavarovanjem svojega bogastva vlagajo v umetnost, med drugim tudi v nepremičnine, ki varno deponirajo njihov finančni kapital in ga hkrati plemenitijo. Kraljeva arhitektura se mora vedno boriti za naklonjenost svojega vladarja. V zameno za svojo privilegirano pozicijo mora podpirati simbolni red in ohranjati hierarhijo. Zato se primarno posveča estetskem izrazu, ki ga udejanja umetnostna forma.

Tu bi se lahko spustili v kritične obravnave političnih oziroma ideoloških implikacij umetnostne forme na nivoju strukturno-simbolnega. Vendar nas - kot smo povedali že v uvodu v prvo oddajo Arhitektura, materialnost, politika - bolj kot reprezentacija oblasti zanima njeno fizično delovanje. In če je prva oddaja pokazala, kako se arhitekturni sestav pripenja na mehanizme oblasti, je oddaja, ki jo poslušate, poskus mišljenja oblastnih odnosov v arhitekturnem produkcijskem procesu. S tem ko smo pri razlagi oblike opečnega zidaka poleg striktno arhitekturnih parametrov izpostavljali tudi vidike proizvodnje samega gradbenega materiala in njegove rabe na gradbišču, smo hoteli poleg konstrukcijsko-tehničnih aspektov osvetliti tudi produkcijske odnose, ki so družbeni in politični. Podobno kot proizvodnja opeke ni zvedljiva na tehnični postopek, tako tudi praksa arhitekture ni zvedljiva na projektiranje. Odvija se namreč v medosebnih odnosih, ki so oblastne narave. Jedrna forma je potemtakem vedno načrtovana znotraj oblastnih dispozitivov, kot finaliziran produkt pa aktualizira diagram. Potemtakem so produkti arhitekturnih praks, poleg fizičnih objektov, takoj in hkrati tudi že oblastni odnosi.

To je neko popolnoma drugo in drugačno razumevanje arhitekturne prakse, ki se od kraljevega pristopa razlikuje v tem, da oblastnega oziroma političnega ne izloča v zunanjost. Ponazorimo s primerom: tako na globalno kakor tudi na domačo arhitekturno sceno letijo očitki, da so arhitekti opustili svojo socialno in družbeno poslanstvo in stopili v sprego s kapitalom. Predstavniki strokovnih arhitekturnih institucij pri nas so večkrat izjavili, da je gospodarska kriza uničila marsikateri biro, vendar je upad naročil na disciplino deloval pozitivno. Recesija je delovala kot sito, skozi katerega so šli zgolj najbolj kvalitetni biroji, in je posledično botrovala k dvigu kvalitete arhitekturne produkcije. Ta vzorec argumentacije je v skladu z enosmernim delovanjem zunanjosti na notranjost, značilnem za kraljevo arhitekturo. Reči, da je kriza povzročila spremembo delovanja stroke, pomeni, da se je disciplina zgolj prilagodila na spremenjeno zunanjost. Pomeni tudi, da stroka sama ni zmožna resne samokritike ali lastnega etičnega projekta. Ob naslednji konjunkturi se bo kraljeva arhitektura najverjetneje vrnila k staremu modusu operandi, ki se glasi business as usual.

Predpostavka, da arhitektura vzpostavlja lastno polje sil, pomeni da vzročno-posledično razmerje med zunanjostjo in notranjostjo ni enosmerno določeno, ampak obojestransko. Arhitektura ima moč, da aktivno spreminja svojo zunanjost. To je osnovna pozicija, ki narekuje prakso manjšinske arhitekture. To seveda še ne zadostuje za njeno udejanjanje. Med drugim je potrebna sprememba strukturnega razmerja med naročnikom, arhitektom in izvajalcem. Prvič, če hoče manjšinska arhitektura ubežati kapitalistični logiki poblagovljenih družbenih odnosov, mora delovati v smeri nadomeščanja pogodbenih razmerij, ki praviloma niso tržne narave. Nadalje, poleg razmerij se morajo spremeniti tudi vloge same. Funkcije akterjev in nabori nalog se morajo verjetno drugače razporediti. Vzporedno s tem se spremeni tudi delitev dela, pri čemer produkcijski proces ni več linearno zaporedje inputov in outputov, ki disciplinarno odreja delavna mesta, temveč nekaj bistveno bolj kompleksnega. Tako manjšinska arhitektura ni zgolj participatorna, socialna ali trajnostna arhitektura. Prvič, ker se odvrača od vsakršnega modela gospodarske rasti. Ker ima radikalno drugačno koncepcijo razporejanja reproduktivnih družbenih funkcij in nazadnje ker razmerje med arhitektom in stranko v obstoječi obliki ne obstaja več. Merjeno z ekonomskimi kazalci bo tovrsten produkcijski način izrazito neracionalen, neekonomičen; postavlja se vprašanje, če bo sploh generiral presežno vrednost.

Tako, postavili smo hipotezo o manjšinski arhitekturi. Njene pojavne oblike, tako aktualne kakor tudi potencialne, bomo iskali v kateri od naslednjih emisij oddaje Hertz arhitektur. Uredništvo poslušalcem želi manjšinsko 2016, kraljevi arhitekturi pa sporočamo, da so njeni dnevi šteti. Naj vam teknejo sarmice.