Znanstveni menedžment teles in betona

Oddaja
bimperializem zadnji stadij podrocja zidave
27. 9. 2021 - 20.00

Spoštovane in spoštovani, poslušate triinštirideseto oddajo Hertz arhitektur. Tokrat nas zanimajo projektivna orodja in družbeno-tehnična organizacija področja zidave ter vloga arhitekturne discipline v njej. Pred tem pa nas zanimajo politični in gospodarski pogoji izgradnje Šišenske soseske 7/1 in Šišenske soseske 8/2 oziroma blokovskih delov Dravelj po domače ali kar blokovskih delov »prve vasi na Gorenjskem« še bolj po domače. Nahajata se tik za obvoznico ob Celovški, opazite ju, ko obiščete Mercator Šiška ali pa če živite tam. Osrednja ploščad, tlakovana z oranžnimi ploščicami in organizirana nad garažami, je podobna ali kar enaka kot ploščad v Viški soseski 1 oziroma v Trnovskih blokih; pri projektiranju vseh je med drugimi sodeloval arhitekt Aleksander Peršin. Z ostalimi ljubljanskimi soseskami, na primer s trenutno aktualno Šišensko sosesko 6, ju povezuje tudi zemljiškoknjižna ali pravnoformalna neurejenost skupnih površin. Šišenska soseska 7 in 8 tako v maločem izstopata med ljubljanskimi »socialističnimi« soseskami.

 

Sta pa soseski pilotna projekta »Programa 80«, interesne skupnosti, ki je v sedemdesetih letih 20. stoletja združila prizadevanja sklada za komunalno urejanje zemljišč in še devetih delovnih organizacij, zavodov in poslovnih združenj pri doseganju skupnega cilja urbanizacije, projektiranja, komunalnega opremljanja, izkoriščanja zemljišč in stanovanjske gradnje na območju občine Ljubljana-Šiška. Šlo je za desetletni investicijski program, ki je med drugim rezultiral v 13.000 novih stanovanj v Šiški. Prvi pogoj za dosego takšnega cilja je bilo enotno financiranje celotne operacije, zatorej tudi takšno široko združevanje gospodarskih in političnih akterjev. Drugi pogoj, in to je bil osrednji demonstracijski cilj šišenskih gradbišč, pa je bila industrializacija gradbišča in gradbene industrije.

 

Za potrebe prvega demonstracijskega gradbišča – Šišenske soseske 7 – so bile zagotovljene nove kapacitete industrije gradbenih in montažnih elementov iz lahkega in težkega betona: zgradili so novo tovarno betonskih elementov v Industrijski coni Šiška. Da bi načrtovanje in gradnja potekali kot kar se da dosledna industrijska akcija, je projektna skupina že v zgodnjem delu načrtovanja vključevala tako arhitekte kot izvajalce, sistem gradnje pa je bil določen že ob prvih obrisih tlorisov na papirju. Občina se je zavezala zagotoviti obrtniške zmogljivosti deficitarnih dejavnosti: razpisali so štipendije za keramičarje in jih oglaševali 14-letnikom v Socialistični republiki Bosni in Hercegovini.

 

Konstrukcija blokov je bila zasnovana na enotni mreži prečnih sten in talnih plošč enotnih debelin, tako so lahko na gradbišču v vrsto postavili lesene tunele, jih zalili z betonom in tako dobili prvo etažo bloka. Lesene opaže so nato izvlekli ven, jih postavili na vrh in vajo ponovili še desetkrat, kolikor bo nadstropij v draveljskih blokih. Rezultat je nekakšna betonska stalaža, ki ji je treba samo še zapreti stranice, in glej, čez cesto se ravno zaključuje produkcija prvih montažnih panelov z že vgrajeno izolacijo in zaključnim slojem.

 

Celotna akcija – od zbiranja sredstev do organizacije dela – je bila usmerjena v večanje učinkovitosti, pospešeno uvajanje strojev in zmanjševanje potrebne količine ročne obdelave. Le tako je bilo možno upati na zadostno količino stanovanj predvidljive kakovosti v zastavljenem času enega desetletja. Konkurenčnost in smiselnost vseh vpletenih sektorjev se je zato zanašala na zagotovitev čim bolj laboratorijskih pogojev pred in na gradbišču.

 

Toda če se danes po soseski sprehodimo s termovizijsko kamero, podobno kot jo ima Predator v znanem filmu Predator, opazimo, da v enem bloku v zadnjem nadstropju ena soba, pravzaprav en montažni fasadni element žari. Prepušča več toplote kot sosednji elementi, čeprav so vsi enaki, industrijsko proizvedeni v predvidljivih tovarniških pogojih ravno z namenom, da bi prepuščali predvidljivo enako količino toplote.

 

Kaj se je zgodilo? Na usodno poletno jutro, nekje leta 1973, so na gradbišče iz tovarne prispeli slavni fasadni paneli. S tovornjaka so jih odložili na gradbišče, položno enega na drugega. Žerjavist se je pripravljal, da spleza na svoje delovno mesto. En po en panel bi vpeli, dvignili in namestili na konstrukcijo ... če ne bi podviga presenetila ploha in ne bi zaradi te delavci krenili na zgodnjo malico. Prvi položeni panel, tisti na dnu, se je tako namakal v luži. Čeprav kratek čas in to kljub daljšim malicam, je bila izolativnost panela komprimirana. Ker ni kazal zunanjih znakov poškodbe, so jih vse vgradili. Enega po enega so vpeli, z žerjavom dvignili in namestili na konstrukcijo.

 

Treba je reči, da tisti dan v Dravljah delavci niso bili posebej leni ali posebej odklonilni do dela. In četudi bi bili, to ne bi bilo odločilno za splošne težnje, ki jih želimo predstaviti. Kot odgovor na ta in nešteto podobnih primerov se namreč razvijajo nove tehnike upravljanja in nadzora gradbišč z namenom nevtralizacije vseh potencialno nepredvidljivih dejavnikov. In ker gradbišča niso naraven, temveč zgodovinski pojav, njihov razvoj ni posledica nekakšne biblijske entropije, ki se nam pač dogaja. Temveč se vedno dogaja znotraj obstoječih družbenih odnosov. In arhitektura kot disciplina in institucija – novoveška arhitektura – je del, morda celo prvotni del tega razvoja.

 

Že renesančnih gradbišč ni mogoče misliti brez trkanja nasprotujočih si interesov pokroviteljev gradnje – investitorjev – in urbanih gradbenih mojstrov. Z urbanizacijo severne Italije oziroma z akumulacijo trgovskega kapitala se oblikujejo prvi posvetni naročniki z dovoljšno količino sredstev, da se nasproti njim oblikujejo tudi prvi posvetni gradbeni obrati. Sprva se iz zaprtih specializiranih cerkvenih skupnostih, v katerih se arhitektura ali zidava prakticira kot okultna znanost – v nemško govorečem prostoru znanih pod izrazom Bauhütte – razvijejo urbani cehi kot posvetna združenja mojstrov. Ti mojstri so vsak v sebi združevali celoten šopek veščin obdelovanja določenega materiala. Tako so posedovali tudi učinkovito orodje pri interesnih sporih z naročnikom: tako vešč posameznik, na primer odgovorni klesar, je lahko s preprosto gesto vzdržanja dela – stavko – ustavil celotno gradbišče. Kot naključje ali kot kompleksen rezultat diskretnih zavestnih strasti, morda kot zarota, se razvije nova tehnika dokumentacije prostora oziroma stavb – perspektivna risba.

 

Ta nova tehnologija omogoča natančen zapis in abstrakcijo prej monopoliziranih konkretnih veščin, ki so, z zaledjem tradicije, za svoje izdelke jamčili sproti, vzporedno s samo gradnjo. Natančno predstavljena »zamisel« izdelka in matematična formalizacija vseh prostorskih elementov pa se je lahko kot dokument ali več enostavnejših dokumentov predstavila kot izdelano naročilo obrtniku ali več bolj specializiranim obrtnikom. In če ti stavkajo, se dokument ponudi naslednjemu, ki lahko nadaljuje, kjer se je stavka začela.

 

Seveda načrt ali natančnost, sploh na področju zidave, nista nikakršna novost. Novost je plast abstrakcije, s katero rokuje nova avtonomna družbena skupina profesionalcev, ki jo financira vzhajajoči revolucionarni razred, in je tako na razpolago, da v interesu takrat naprednega kapitala zlomi en del srednjeveških privilegijev. Začetke novoveške arhitekture lahko torej razumemo kot nekakšno formacijo profesionalnih stavkokazov.

 

Toda trenje med kapitalom in konkretnimi deli, ki jih ta mora spravljati v dejanje, ni absolutno odpravljivo. Razredna vloga arhitekturne institucije je morda najbolj očitna, ravno ko obstoječe tehnike upravljanja in nadzora delovnih mest in delovnega procesa ne zagotavljajo več potrebnega rezultata. Eden takšnih primerov je sicer splošno zamolčan, a je v središču arhitekturnega kanona. Francesco Borromini, slaven baročni arhitekt, tako slaven, da je eden od dveh baročnih arhitektov, ki ju spoznamo med obveznim šolanjem, je med ogledom gradbišča Bazilike Svetega Janeza v rimskem Lateranu [laterAnu] presodil, da so ploščice slabo položene. Presodil je celo, da delavec, ki jih je tam pred njim polagal, načrtno sabotira gradnjo. Arhitekt je stvar vzel v svoje roke in delavca na mestu umoril. S palico ga je pretepel do smrti.

 

Če smo si dovolili skok od montažne gradnje v Šiški do izuma perspektive in potem do baročnega umora, si bomo zdaj dovolili tudi površen skok nazaj v prihodnost. Seveda tudi sami statusi in vloge profesionalcev niso stalni. To, da smo arhitekte obsodili na nekakšne uživalce privilegijev iz naslova oportunizma, jim še nikakor ne zagotavlja avtonomije pred nadaljnjo zgodovino. Prej nasprotno: njihov status in privilegiji so tesno odvisni od njihove zmožnosti ohranjanja tihega zavezništva z vedno napredujočimi pričakovanji kapitala. Na brzicah teh pričakovanj se arhitektura vsakič na novo skuša opredeliti kot tista disciplina, ki sme in upa izjavljati primat nad področjem zidave.

 

Da je pri tem vsakokrat uspešna, ne moremo trditi. Zgodba o neustreznem ali zastarelem mojstru je kmalu gotovo tudi zgodba o neustreznem arhitektu. Nemalokrat tudi, ker je zastopanje pokroviteljevih interesov na gradbišču nekakšna zanka za arhitekturo. Arhitekt mora nastopiti kot poznavalec vsaj istega področja kot izvajalec del. In brez skrbi je tudi izvajalec organiziran kot kapitalistični obrat: izvajalec posmatra, da delo poteka učinkovito in kar se da ekonomično. In arhitekt prav tako, toda v imenu naročnika. Tako arhitekt opravlja podvojeno delo. S stališča zunanjih opazovalcev arhitekt h gradnji ne prispeva ničesar posebno koristnega – o tej opazki priča vsak že tradicionalen medijski cikel o sporu inženirskih strok. Z vidika naročnika oziroma investitorja pa arhitekt zgolj nepotrebno draži načrtovanje in gradnjo. Arhitekturna institucija se na to objektivno – v kapitalističnih pogojih – nekoristnost odziva s konstruiranjem kulturno-ideoloških pomenov svojega predmeta. Arhitektura, lahko poslušamo, je tako izraz dobrega okusa, je v javnem interesu in edina zna »kvalitetno umeščati v prostor«. In kdor vpraša, kaj te stvari pomenijo, je zagotovo na plačilni listi Inženirske zbornice in želi sabotirati še zadnji branik pred popolno degradacijo kulturnega okolja.

 

V pogojih, ko pa se meščanstvu zoperstavlja naprednejša politično organizirana sila, pa profesionalci lahko gradijo tudi na drugačnih zavezništvih. Morda najbolj šolski primer je ideološka, a lucidna analiza Martina Wagnerja, weimarskega arhitekta, zvestega socialista že potopljene druge internacionale. V svojem besedilu Podružbljanje gradbene dejavnosti iz leta 1919 odgovarja na in razširja kratke komentarje papeža marksizma Karla Kautskega o naprednem reformističnem projektu gradnje delavskih stanovanj in mirnem prevzemu politične in gospodarske moči s strani Nemške socialdemokratske stranke.

 

»Mi Nemci ne potrebujemo nemškega Lenina«, ponosno začne Wagner in razdela nemško pot k podružbljanju gradbenega sektorja. Njegov reformistični program na podlagi analize posebnosti gradbenega sektorja in zgodovine arhitekturnega poklica zajema nekakšno postopno kompleksno ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev med mestnimi upravami, sindikati in gospodarstvom oziroma velikim kapitalom. Finančna konstrukcija je zamotan sistem obdavčevanja in enoten investicijski plan za gradnjo sosesk. Vrh operativnega dela organizacijske strukture je tehnično-administrativno-kulturni organ, v katerem bi arhitekti in gradbeniki tesno, a avtonomno snovali arhitekturno-konstrukcijsko vsebino gradnje. Spominja na šišenski »Program 80«, saj je anti-boljševistični reformizem podlaga povojnim socialnim demokracijam Severne in Zahodne Evrope, te pa so delna inspiracija jugoslovanskemu gradbenemu razvojnemu programu.

 

Martin Wagner lucidno predstavi omejitve svojega predloga. Ugotavlja namreč, da mora podlaga socialističnemu razvoju biti nižanje produkcijskih stroškov, torej višanje produktivnosti dela na gradbišču. Pomnimo, da je v Wagnerjevem predlogu gradbeni obrat zasebni del javno-zasebnega partnerstva; v njegovem predlogu so javni del bolj ali manj zgolj stroški arhitektove plače. S stališča delavcev na gradbišču, zaključi Wagner, je torej vsako višanje produktivnosti večanje izkoriščanja njihovega dela. Razrešiti to dilemo ni stvar teorije, pravi. Naj se jo odpravi v praksi: začnimo graditi brez Lenina in bomo že videli.

 

Misel naprednih arhitektov se torej ustavi na mestu, kjer arhitekt ne zavzame stališča dela nasproti kapitalu. Ustavi se na mestu, kjer arhitekt sebe razume kot avtonomnega izvendružbenega akterja. Napredna arhitekturna praksa pa se začne, kjer je treba v čim večji meri ohraniti obstoječe družbene odnose, na področju lastne stroke pa celo zavrteti kolo zgodovine nazaj in obnoviti bivše cehovske privilegije stroke – ni slučaj, da se je weimarska arhitekturna avantgarda Bauhaus v imenu sklicevala na prej omenjene cerkvene ateljeje Bauhütte.

 

V morda že značilni maniri smo morda prevelik kos zidave sploščili na zelo malo določil. Uvajanje tehnologij in specializantov smo tako na gradbišču poznojugoslovanske Šiške kot zgodnjerenesančne Italije abstrahirali v kapitalovo oblikovanje delovnega mesta po svoji podobi. Seveda gre za še kompleksnejše procese, ki si vsak zase zaslužijo svojo genealogijo. Vsekakor pa je splošno zavračanje pojmovanja razvoja kot etičnega procesa zavestnih zasebnih ali kolektivnih dobrih namenov bolj produktivno izhodišče za to, kako misliti današnje uvajanje novih tehnik na področju zidave. Naj do sedaj razdelano služi kot izhodišče za analizo današnjih trendov uvajanja tehnologije v gradbeni sektor.

 

Building information modeling [building informejšn modeling] ali BIM [bim, ena beseda, ne črkovat] že vsaj desetletje konkretno straši po stroki. Sama osnovna ideja – računalniška abstrakcija konkretnih predmetov in njihovih lastnosti – je sicer stara, a v obliki uporabne, v narekovajih programske, opreme se pojavi pozno, v 21. stoletju, v obliki standardov, programskih in pravnih, še nekaj let pozneje. Strokovna mitologija BIM predstavlja naslednji naravni korak za računalniško podprtim načrtovanjem, ki je v arhitekturi pravzaprav zgolj računalniško podprto risanje oziroma computer aided drafting ali CAD [ked, ena beseda, ne črkovat]. Osnovna razlika, torej napredek, je v premiku semantične ravni. Virgin uporabnik CAD-a riše »neumne« črte, ki zgolj v specifičnem kontekstu in pod profesionalno pismenim očesom sporočajo, da gre za načrt hiše. »Neumna« črta je samo geometrijska abstrakcija in sama ne ve, ali je stena ali stopnica, dokler ji profesionalec ne določi pomena izven abstrakcije. Chad uživalec BIM-a riše »pametne« črte, ki se že znotraj svojega neposrednega konteksta – programske opreme – sklicujejo na realen objekt. Pametne geometrije v BIM-u točno vedo, kaj so, kakšno vlogo nosijo in kako vplivajo na ostale podatke v datoteki. V BIM-u ne moreš narisati črte, ne da ta že ne bi nosila, na primer, pomena stene in vseh lastnosti, ki pripadajo steni. Če je CAD datoteka kompozicija točk, črt, ploskev in teles v 3D koordinatnem sistemu, je BIM datoteka kompozicija sten, streh, cest, pohištva s simuliranimi statičnimi, termičnimi in ekonometričnimi lastnostmi v prostoru s koordinatami, ki se sklicujejo na konkretne točke na planetu. Razlika je predstavljena že v uporabniškem vmesniku programskih oprem: CAD program ponuja orodja za risanje črt in krivulj, BIM program ponuja ločena orodja za risanje stene, strehe, stopnice in tako dalje… Vse te dodatne dimenzije omogočajo simulacijo gradnje v simuliranem času s simuliranim vremenom. S to programsko opremo bi lahko za 2500 € po glavi na leto tisto nepredvidljivo ploho v Dravljah leta 1973 napravili predvidljivo in urnik gradbišča prilagodili brez dodatnega napora.

 

Tehnična intenzivnost in zmogljivost nove načrtovalske opreme ima za dobo, ko se glede na obdobje akcijske industrializacije gradbišč v sklopu šišenskega »Programa 80«, gradi relativno malo, dokaj beden doprinos. Seveda, ker ne gre za orodje, ki bi počelo zgolj to, kar potencialno počne na svoji uporabni površini. Ravno, ker se danes gradi v tako majhnem obsegu, ravno, ker je danes produktivnost gradbenega sektorja zaustavljena na stopnji 60. let prejšnjega stoletja, je takšno poglobljeno menedžiranje projektivnih minucij nujna obsesija gradbeniškega in nepremičninskega kapitala. To je edini način, da se tehnične specifike gradbene industrije približa ostalim fiksnim industrijam.

 

BIM omogoča parametrično opredelitev objektov v prostoru. Projekt je lahko tudi zgolj funkcija, ki sprejme spremenljivke in ustrezno samodejno pripravi načrt stavbe. Glede na geodezijske spremenljive pripravi ustrezno temeljenje, glede na spremenljivke blagoznanstva materialov in delovne sile lahko določi ugodno sestavo fasade in tip konstrukcije, glede na meteorološke spremenljivke lahko določi obliko strehe in urnik gradbišča. Ne samo pohištvo ali polizdelki, stavba kot storitev se s takšnim globokim načrtovanjem približuje pogojem za množično industrijsko proizvodnjo, ki jih gradbeništvo zavida avtomobilski industriji. S tem se BIM loteva tudi značilne omejitve gradbenega sektorja, ki svojega blaga ne more kopičiti, temveč mora čakati na ugodna naročila.

Do neke mere BIM res uvaja nove ravni laboratorizacije gradbišča, toda glede na to, da ob trenutnih razmerjih moči na gradbišču zadostuje tudi »primitivnejša« tehnologija nasilja in nadzora – dober primer je novo taborišče za turške gradbene delavce v Postojni – je z vidika investitorja glavni doprinos BIM-a pred izvedbo na terenu.

 

BIM odpravlja razdrobljeno specializacijo intelektualnega dela gradbenega sektorja. Kot je kapitalizem sprva razdrobil papirno obrt in v manufakturi proizvodnjo razdelil na osnovne dele rezanja, prepogibanja, lepljenja… in nato te gibe nazaj združil v stroju, ki vse te operacije opravi sam, tako je razdrobil tudi profesionalne vloge na gradbišču in jih zdaj združuje v enotni programski opremi. »Brezšivno« sodelovanje med različnimi inženirskimi strokami na standardni platformi napravi vsako od njih zamenljivo ali celo odpravljivo. BIM stroke preoblikuje po podobi kapitalističnega razvoja, znanstveno menedžerira intelektualno delo, pravzaprav proletarizira arhitekta in njegove inženirske tekmece, zdaj brez poznohumanističnih zadržkov.

 

Ker se končno zdi, da zavezništvo s kapitalom niti arhitektu niti arhitekturi ne obljublja več ničesar, si upamo tudi naivno zaključiti: Če se ob trenutnem pritisku na privilegije arhitektov ti uspejo odpovedati samozadostnim kulturnim idealom, po možnosti odpovedati tudi idealom napredka in racionalizacije, ki so delavskemu razredu tuji ali pa so mu blizu le v socialdemokratski perspektivi, bodo vzpostavljeni ideološki pogoji za razredno kritično ali razredno avtonomno, če želite, delovanje. Tako za mešalcem kot za miško.

 

Poslušali se oddajo Hertz arhitektur na Radiu študent. Pripravil jo je Uroš, lektorirala je Nina. Sestavil jo je Makis, brala sva Biga in Špela.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.