Pri bolj kot ne butični založbi LUD Šerpa je izšlo delo Moralke dr. Tomaža Grušovnika, ki je sicer predavatelj na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, kjer poučuje predvsem predmete, vezane na etiko. S tega vidika naslov Moralke nemara niti ni veliko presenečenje. Morda bi bilo bolje reči, da tematika ni nepričakovana, medtem ko vse ostalo dejansko preseneča, verjetno tudi že sam naslov, ki je sicer sodeč po avtorju aluzija na Plutarhove Moralie, a glede na splošen status morale in negativne konotacije besede moraliziranje se seveda že v izhodišču znajdemo pred nekaj zagatami.

Kar bralec opazi že ob bežnem listanju, je to, da knjiga nima klasične strukture oziroma vključuje nekaj nekonvencionalnih elementov, načinov pisanja in je nasploh precej eklektična. Tako dobimo na primer med branjem tudi preusmeritev preko QR kode na določene video posnetke, ki naj bi nam bolj plastično pričarali občutke, ki so sicer popisani v besedilu. Prisotni so tudi pasusi brez pomena, pa indijska pisava, ki jo pisec tega zapisa težko kategorizira, pa grafične upodobitve premikanja nebesnih teles in še kaj.

Zvrstno se znajdemo pred podobno mešanico, kot smo jo ravnokar opisali. Nekateri deli so izrazito filozoski, drugi literarni, potem pa besedilo spet preide v jasnejšo dikcijo. Bolj kot ne za kratek čas, kajti naposled nas lahko na naslednji strani preseneti tudi dramski insert ali citat iz znanstvene monografije ali Don Kihota. Četudi se riše neka linija, po kateri bi delo lahko označili za esejistiko, vseeno takšna oznaka ne bi bila povsem točna, saj je knjiga preprosto preveč raznolika, da bi jo sploh bilo smiselno tlačiti v katerikoli označevalec. Je pač dovolj nekonvencionalna in inovativna, da se z oznako niti ne bomo več ukvarjali.

Vsebinsko se vsekakor potrdi napoved v naslovu, saj je tematika tako ali drugače vezana na moralo oziroma etiko. Sodeč po spremnih opombah so besedila sicer nastajala v nekem časovno ne preveč zamejenem razponu, vseeno pa izbor pušča vtis celovitosti. Na kratko bi lahko knjigo označili kot raziskovanje temeljne etične dileme, to je odnosa do drugega v precej esencialističnem smislu, kot razmisleka o interakciji med dvema entitetama. Govorim splošno o entitetah, saj se Grušovnik ne omejuje na eno vrsto, to je človeka, na nek način se ne ustavi niti pri živalih, pač pa širi razmislek v vse smeri, vse od amebe do kozmičnih permutacij, ki pa vseeno povzroča spremembe, ki vplivajo in so s tem nekako pogojno tudi že umeščene v etiko.

Težko je sicer razbrati, h kateri misli avtor sam po sebi dejansko stremi, za razliko od tega pa so bolj jasne dileme, ki nam jih razpira, in problemi, s katerimi nas sooča. Vsaj prvi del knjige je precej močno obarvan s spinozistično mislijo. Kot rečeno bi težko prepoznali, ali avtor panteistični pogled na svet tudi dejansko zagovarja, a stare dileme so pripete na nove aktualne razprave, vezane predvsem na specizem. Ob slednjem se poraja vprašanje, kje postaviti meje mojega odnosa do drugega. Ga je možno zajeti skozi somatičnost smisla in sklepati, da v prestabilirani harmoniji vse vodi v neko višjo smiselno celoto, ki je nam nerazvidna? Ali pa obstajajo zgolj silnice, ki smo jim mi pripeli moralne kategorije dobrega in zla, nismo pa si upali pogledati onkraj tega horizonta, kjer se vse pač odvija po notranjih zakonitostih mikro in makro sistema?

Kaj pa stasis? V smislu homeostaze in psihostaze. Je kaj takega možno ali je to zgolj iluzija zavoljo predolgega ali prekratkega časovnega intervala? Je sploh kaj statičnega? In ali ni ravno ta nestatičnost tisto, kar so stari Grki pojmovali kot nepopolno, kot tisto, kar je pač obsojeno na večno spreminjanje in je s tem različno od, na primer, Aristotelovega prvega negibnega gibala, ki je popolno ravno zato, ker je samo po sebi negibno. Grušovnik se sprašuje tudi ali predvsem o tem, proti koncu dela pa prične prehajati v kozmično, kjer nas relativnost zopet meče v negotovost in nestabilnost. V kolikor bi razmišljali o kakršni koli psihostazi kot približku gotovosti, moramo razmisliti tudi o lastnem kognitivnem aparatu, kar je tema zaključnega zapisa.

In kako je z nami samimi? Poleg tega večnega iskanja gotovega in oprijemljivega druge gotovosti skorajda ni. Na koncu se vprašanje zvede na vednost, ali kot lakonično pove avtor: „Kaj če imam vstavljene zastarele algoritme z napakami? Mogoče so moje misli (vsaj včasih) spontano po neposodobljenih poteh vodene k napačnim zaključkom. Kognitivni GPS mrzlično deluje, ampak z napačnimi podatki in napačnimi algoritmi. Mogoče imam spontano raje gotovost zmote kot negotovost resnice.“

Moralke so mešanica, na zelo različnih ravne, predvsem pa je potrebno izpostaviti dobro združitev starih filozofskih vprašanj in novih aktualnih tematik. Grušovnik tako ne ostaja zgolj pri enem, pač pa vedno dreza v različne smeri, vsako vprašanje načenja številna podvprašanja in možne raziskovalne poti. Knjiga je vsekakor zelo posrečen amalgam, katerega nova spojina nam daje vsaj slutiti tudi tiste najtežje zagate. Ali jaz ali polž. Je možno, da nihče? Ali je vseeno?