Danes bomo zagrizli v knjigo avtorice Erice Johnson Debeljak, Antifa cona, ki pa z naslovom nima prav nobene veze. Njena dosedanja dela so bila povsem avtobiografske narave, česar v tej knjigi, z izjemo tematike tujskosti, ni moč opaziti. Kljub temu, da je roman pisan pravljično v smislu nepoznavanja kraja in časa dogajanja, nas določene podobnosti privedejo v okolje manjšega kraja nekje ob slovenski meji z Italijo, kar nam je jasno že po priimkih,  če že ne po katerem od avtoričinih intervjujev. Skrivnosten kraj, ki torej še lažje zakrije podrobnosti nenavadnih dogodkov, kot je tokratno kriminalno dejanje.

Naslov knjige Antifa cona je v resnici povzet po grafitu iz ljubljanskega okrožja Moste. Tako kot tam, tudi v knjigi nima nobene druge povezave z mladimi, kot to, da se počutijo bolj uporniško ob uporabi omenjene besedne zveze. Torej, gre res za območje, ki pa z antifašizmom nima popolnoma nobene veze.

Kljub slikovitim in natančnim opisom, pisateljica ne pade v dolgovezenje. Rajši kot preveč naštevalnih pridevnikov se posluži primer in metafor. Mnogokrat jih uporabi, ko pride do perečega problema povezanosti sedanjosti z zgodovino iz časa 2. svetovne vojne. Nenazadnje tudi truplo mladega fanta ne-srednjeevropskega videza najdejo v eni od jam, ki ji pripisujejo povojne poboje. Vendar se rdeča nit knjige ne ustavi pri zgodovini in kriminalu, saj se Debeljakova odloči celo za takšne podrobnosti, kot so naslovi v obliki policijskega poročila.

Vsake toliko se v knjigi Antifa cona pojavi poglavje, ki je poimenovano drugače in tudi pisano v prvi osebi ter zelo izpovedno. Vse do konca knjige ne ugotovimo, kdo nam v resnici govori svojo zgodbo. Četudi se ta zgodovinska oseba zelo obremenjuje s tem, kdo je tujec in komu pomagati ali kdaj sploh postaneš tujec, se to v sedanjosti ne konča. Bralca lahko pretirano prežemanje zgodovine v današnjem času tudi zmoti. Navsezadnje, delitev na dve nekdanji vojski ali ideologiji iz časa druge svetovne vojne, sploh med mladimi ni več tako prisotna, kot jo želi avtorica prikazati. Vendar ob tem ne gre pozabiti, da se je pisateljica preselila v Slovenijo iz Združenih držav Amerike in se ne more otresti opiranja na tematiziranje domačega in tujega, kot vidimo v trenutnem opusu. Vseeno lahko to na trenutke izpade vsiljeno in izstopa iz sicer zelo gladko tekočega toka dogodkov.

Na začetku se zdi, da je truplo, ki se pojavi v vasi zgolj platforma za prikaz nasilja v odnosih med nezainteresiranim meščanstvom in njihovih kompleksnih odnosov, ki jih pred preiskavo nihče ni odkrival. Predvsem so zapleteni odnosi med mladimi, ki navzven kažejo drugačno sliko. Prav opisi mladinske skupnosti, ki se druži v antifa coni pa lahko bralca navdušijo. Erica Johnson Debeljak si očitno ne zatiska oči pred pravo resnico o večernih izhodih mladih ali o preživljanju njihovega časa v šoli in doma. Zanimive in hkrati zelo  življenjske kritike politike do mladih na primer v zvezi z alkoholom, spolnostjo in drogami pa posredno dajejo na trenutke tudi namigovanja, kot je namigovanje na incident v klubu Lipa iz leta 2005. Prav tako se lahko zazdi prisrčno, ker se mladi kljub najdenemu truplu, koncu šole in preiskavi še vedno najbolj ukvarjajo predvsem sami s sabo in svojimi mladostniškimi problemi, kar je kot preostanek knjige resnično daleč od pravljic.