Knjigo Prvi geto ali primer Benetk je napisala Alice Becker-Ho, spremno besedo slovenski izdaji je napisal Andrej Pavlišič, prevedla pa jo je Nataša Varušak. Beseda ghetto se je pojavila istočasno z Utopijo, leta 1516. Benetke so sicer vsebinsko primerljive z Utopijo, kot si jo je zamislil Thomas More, v tej knjigi pa spremljamo burno zgodovino trgovskega mesta, še posebej skozi razvoj judovske skupnosti, preko številnih seciranj, ki jim skušamo slediti s pričujočim zapisom. Zapis je oblikovan v obliki trailerja, v največji možni meri režiran iz neposrednih citatov iz knjige.

Exodus

“Ko je na začetku 4. stoletja n. št. krščanstvo slavilo zmago in postalo religija cesarstva, so tudi judovski verniki drugod po svetu začeli sprejemati izgnanstvo kot božjo kazen.” Kljub temu da so se večinoma razseljevali zaradi razširjanja religije, pa je v Rimu “množica Judov živela krepko pred letom 70 našega štetja, kar je bila posledica razširitve judovske religije, ki ni imela nobene zveze z imaginarijem množičnih izgonov iz Judeje po uničenju templja. […] To je bila tudi najstarejša judovska skupnost v Evropi, o čemer pričajo rimske judovske katakombe.” Po razpadu rimskega cesarstva se je edino Judom uspelo obdržati, saj so v barbarskem svetu “še naprej ohranjali ostaline trgovskega razvoja, značilnega za antični svet”.

Pokristjanjevanje

Judje se kljub visokemu položaju v prvi polovici srednjega veka niso asimilirali; “želeli so ostati kar se da neodvisni od okoliške družbe, obenem pa še vedno preskrbljeni”. Kljub naklonjenosti mnogih vladarjev in tudi krščanske skupnosti so v 14. stoletju “vojne, epidemije, verske in politične krize porodile agresivne nagibe, ki so se osredotočili na Jude. […] V splošnem je bilo obdobje srednjeveškega kapitalizma eno najbolj nasilnih, kar zadeva preganjanje Judov: to je ravno obdobje, ko judovski ‘kapital’ stopi v konflikt z vsemi družbenimi razredi”.

Odprte Benetke

“V stiku z različnimi območji produkcije in potrošnje so Benetke izkoristile svoj položaj posrednika med zahodnim svetom […]; bizantinskim svetom […]; slovanskim svetom […]; islamskim svetom […]; in nazadnje v 13. in 14. stoletju z Mongoli in Daljnim vzhodom […].” Benetke so se “posluževale naturalizacije v korist tujcem, saj je podelitev beneške ‘nacionalnosti’ pravzaprav ustrezala političnim ciljem. […] V srednjem veku so nastali različni fondaci.” Ti so bili nekakšne trgovske hiše, ki so delovale kot spoj med skladišči za živež in bivališči za nove prišleke. “Za politiko beneškega uradništva” niti ni bilo nenavadno “zbiranje Judov v ločeni četrti, kjer so njihovo gibanje nadzorovali. […] Povsem podoben je bil položaj drugih skupnosti (na primer grške in albanske), ki so se same organizirale v strnjena naselja.”

Sekularizacija

“… [Č]eprav so se imeli za religiozno skupnost”, so Benečani v tistem obdobju kot “svojega vodjo vendar prepoznavali doža in ne kakšne cerkvene osebnosti”. Kljub krščanski osnovi pa se beneški republiki v času inkvizicije “ni mudilo, da bi se pridružila iztrebljanju herezije.” Še več, zagotovila si je “izvajanje nadzora in tako je herezija na beneškem ozemlju cvetela še naprej. […] Škofje v Benetkah niso mogli imeti nobenih političnih funkcij. […] Cerkvena lastnina je bila obdavčena in duhovnikom […] so sodila državna sodišča. […] V Benetkah so ljudje vsakršnih prepričanj lahko živeli bolj ali manj tako, kot jim je ustrezalo, in razmišljali po svoje, če le niso napadali oblasti.”

Judje bankirji, oderuhi

“Cerkev je leta 1179 uradno prepovedala kristjanom posojanje denarja za obresti. Te prepovedi v precejšnji meri pojasnjujejo vlogo, ki so jo igrali Judje v gospodarskem življenju zahodnega sveta.” Po pogodbah, “imenovanih condotte, so se Judje lahko naselili v mestu in v njem posojali z obrestmi ali proti poroštvu, se ukvarjali z vsemi vrstami trgovanja in povsem varno opravljali svoje obrede. […] Določen delež kapitala so vložili v banco in občini plačevali letno pristojbino.” Zakoni pa so Judom onemogočali “nakup ali posedovanje nepremičnin na beneških ozemljih”, tako so bili primorani, da so hranili “vse premoženje v obliki gotovine, to je spodbujalo njihovo posojilno dejavnost in jim omogočalo veliko mobilnost, obenem pa je omejevalo vsakršno možnost trajne nastanitve."

Beneški geto

1515 je senat “predlagal, da bi Jude naselili na otoku Giudecca”, pozneje pa so jih naselili v skupino hiš, “ki se nahajajo pri Ghettu blizu San Girolama”. Judje so končno dobili pravico bivanja v mestu. Ugled beneškega geta je naglo rasel in tako so prišli do modela judovskega mesta, strukture oblikovanja javnega prostora. Ghetto Nuovo v Benetkah je bil “sklop zgradb, ki so obkrožale dvorišče in bile obdane z vodo” in je kot tak že sam po sebi deloval kot “zaprta trdnjava” - vrata v geto pa so ob sončnem zahodu tudi zaklepali zaradi varnosti “pred požari, tatvinami in ropi.” Vendar “geto ni le simbol ječe, v katero so zaprti Judje, temveč tudi utrdbe, kamor so se sami umaknili, da bi branili svoja prepričanja in kontinuiteto talmuda. […] V tem kontekstu Benetke igrajo vlogo intelektualne prestolnice. […] Kristjani so hodili v geto na koncerte in Judje so prihajali ven, da bi si ogledovali regate in gledališke predstave, […] vsaka od obeh skupnosti je lahko poslušala pridige, namenjene drugi.” V 17. stoletju so bile Benetke “eno glavnih judovskih središč v Evropi in […] ta tesna četrt je (med rabini in učenjaki) veljala za nepogrešljivo etapo njihovih romanj”.

Kaj je geto in kaj geto ni

“Danes velja, da je izraz geto, ki se je […] pojavil v Benetkah in označuje prvo četrt, ki jo je občina dodelila Judom leta 1516, beneškega izvora.” Ena od teorij o etimološki izpeljavi besede ghetto trdi, da izhaja iz borghetto, pomanjševalnice italijanskega borga, ki pomeni trg. Druga možnost je, da so v času ustanavljanja geta, leta 1516, uporabljali “izraz, ki je izšel iz italijanskega gettare, ki pomeni vreči, metati, vlivati,” saj “so v preteklosti na tistem kraju obstajale livarne. […] In tako je izraz iz prvotne specifične rabe prešel v splošno: kraj segregacije Judov. […] Glede na to, da je beseda geto z negativnimi konotacijami tako zelo razširjena, je [bilo] tudi sámo življenje Judov v getu napačno razumljeno. […] Beseda geto je postala bolj vrednostni koncept z negativnimi konotacijami kot pa opisni izraz, s katerim se označuje posebna zakonska ureditev sistema bivanja, ki je veljal za Jude." Alice Becker-Ho pripada taboru, ki trdi, da izraz ghetto izhaja iz “fonteghetto, pomanjševalnice fontego […] in označuje koncesijo - tipa karavanseraj - pridržano za bivanje tuje skupnosti”.

Sklepna misel

Ključno je, in temu je pravzaprav posvečena vsebina celotne knjige, da Alice Becker-Ho preko izčiščenja etimološkega izvora besede ghetto namerno razpre možnost interpretacije danes prevladujočega pomena; s tem pa onstran primarne raziskovalne intence razpira dojemanje getoiziranih skupnosti.