Verjetno ne obstaja človek, ki vsaj enkrat ni začutil obupa ali frustracije zaradi birokracije. Knjiga Institucije francoske monarhije v moderni dobi Bernarda Barbichea razlaga, kako je ta birokracija nastajala. Seveda, kar zadeva Francijo.

Ta obup, ki ga vsi čutimo, ko se včasih zgubimo v specifični logiki različnih uradov ali dokumentov in ki ga je dobro upesnil Kafka, ni nič v primerjavi z obupom vsakega, ki se loti raziskave katerekoli teme, vezane za zgodovino francoske monarhije. Barbicheva knjiga je neka vrsta manuela ali vodič po institucionalnem oceanu francoske monarhije v moderni dobi, tisti, v kateri se je začel konstituirati ta gromozanski državni aparat, in ki, v sicer spremenjeni obliki, obstaja tudi danes.

Barbicheva knjiga je po strukturi nekaj med slovarjem in monografijo. Uporabnost knjige ni toliko v tem, da postavlja probleme, temveč da pomaga tistim, ki postavijo problem. Zato ker gre za manuel, ne bomo toliko pisali o sami kompoziciji in vsebini knjige, temveč bomo pokazali, kako se ga lahko uporablja.

Če na primer v neki raziskavi o znani marsejski kugi v začetku 18. stoletja najdemo podatek, da je guverner marsejske province, vojvoda de Villars [d Vilar], bil v Parizu, ob vladarju, namesto da bi reševal svoje umirajoče ljudstvo, bi lahko zaključili, da je to povezano s samo boleznijo in da je umik iz province posledica strahu, slabih etičnih načel ali egoizma samega vojvode. Barbiche vas bo opozoril, da so vsi guvernerji, ki so vedno bili izbrani iz krogov visoke aristokracije, bili umaknjeni iz svojih provinc, zato da se jim odvzame oblast. Slednja je tako padla v roke vice-guvernerja. Torej umik guvernerja, neskrb za svojo lastno regijo po vsej verjetnosti nima nič z osebnim mnenjem samega vojvode ali s samo kugo, temveč z razmerjem moči znotraj države.

Barbicheva knjiga je manuel, ki pove, kdaj nastane določena institucionalna pozicija, kako se razvija in kdaj le-ta izgubi oblast ali se prelevi v neko drugo, še bolj močno pozicijo. Lahko bi rekli, da gre za povzetek tri stoletja dolge šahovske partije, pri kateri nobena figura nikoli nima jasno začrtanega statusa.

Značilnost knjige je ta, da se ne giblje tako kot na primer Kafka v Procesu ali Gradu, torej od posameznika proti centrali oblasti. Barbiche začne pri kralju in potem poskuša priti do zadnjega subjekta v piramidi oblasti. Pri tem bralec dobi občutek, da kralj zaradi birokracije pogosto doživlja isti obup kot katerikoli drugi subjekt. Ne glede na to, da ima kralj močno pozicijo znotraj države, njegova oblast še zdaleč ni absolutna. Oblast pripada tistim, ki pišejo, torej tisti masi uradnikov, ki omogočajo komunikacijo med kraljem in vsemi ostalimi subjekti. Oblast je v veliki meri v rokah tistih, ki zapisujejo zakone, ki arhivirajo, ki udarjajo pečate, ki registrirajo in kopirajo dokumente. Oblast se v monarhiji dogaja v pisni obliki.

Poleg transformacije institucionalnih položajev, nas Barbiche vodi tudi skozi transformacijo dokumentov. Bralec se bo tako seznanil s tem, kakšna je na primer razlika med odločbo kraljevega sveta in edikta v 16., 17. ali 18. stoletju. Knjiga je primerna tako za začetnike kot za izkušene zgodovinarje. Na primer, Foucault je po vsej verjetnosti naredil majhno napako, ko je reformo gobelinške šole iz leta 1737, sicer odločbo kraljevega sveta, preimenoval v edikt. Ne gre za pedantizem. Če poskusimo provizorno analogijo z današnjim političnim sistemom, seveda samo za ilustracijo, je to isto, kot da bi izenačili neko interno noto ministrstva za izobraževanje o izboljšanju pogojev v šolstvu z urbanističnim planom Maribora.

Na koncu omenimo še dve zanimivi lastnosti tega manuela. Prva je bibliografija, ki ni napisana na klasičen način, torej ne gre za samo seznam literature, ki je služila za pisanje knjige, temveč za označevanje tistih področij zgodovine institucij, ki niso dobro raziskana in katerih zadnje raziskave včasih segajo čez vso 19. stoletje.

Druga lastnost je Barbichejev napor, da definira kontinuitete določenih institucij od monarhije do sodobnega časa. Nekatere institucije so neslavno končale ob francoski revoluciji, nekatere so spremenile ime in nadaljevale s podobnimi praksami, nastale so tudi neke nove, ki pogosto niso prinesle veliko novega. Foucaultova izjava »Kralju je treba odsekati glavo«, ki aludira na prisotnost suverena v sodobnem času, dobi pri branju Barbicheve knjige nek popolnoma novi smisel – »ubiti« kralja bi mogoče bilo, kot da bi streljali v lastno nogo …