Boris Cyrulnik: Sram

Boris Cyrulnik: Sram

Recenzija izdelka
11. 2. 2013 - 13.00

Boris Cyrulnik je francoski psihiater, etolog in nevrolog. Leta 1943 so ga v Bordeauxu kot dečka zajeli nacisti, pa vendar mu je uspelo pobegniti ter preživeti, ker se je do konca vojne skrival na neki kmetiji. Njegovi starši so bili zajeti in ubiti med drugo svetovno vojno. Njegovo preživetje in s tem povezani občutki sramu in krivde so ga gnali v študij psihiatrije. Danes je v Franciji znan po razvoju in razlagi koncepta psihološke rezilijentnosti, ki jo aplicira tudi na pojem sramu, ki se mu posveča v knjigi z naslovom Sram: če povem, bom umrl, ki je v lanskem letu v prevodu Alenke Zgonik izšla pri založbi Modrijan.

 

Pričujoče delo je zgodovina sramu v malem. Prek zgodovinsko-družbene prizme analizira sram in posameznikov spopad z njim v luči nevropsiholoških in socialnih dejavnikov. Sramujoči, piše Cyrulnik, govori nemi jezik. Hrepeni, da bi ubesedil svoj sram in ga tako zmanjšal, saj molk kot obrambni mehanizem sram ohranja pri življenju. Sram lahko sproži karkoli; Stanislaw Tomkiewicz, ki je preživel koncentracijsko taborišče, je občutil sram ob izraelskem nadzoru Arabcev. Witold Gombrowicz je v svojih delih pisal o tem, da se sramuje svojega aristokratskega rodu, moči, ki je bila pridobljena s tlačenjem drugih, Romy Schneider pa se je sramovala nacistične preteklosti svojih staršev.

 

Sram je del mentalnega zavedanja o eksistenci duševnosti drugega človeka, ki se pri otroku pojavi pri štirih letih, ko začne razločevati med jazom in mentalnim drugega. V prvih poglavjih knjige Cyrulnik spregovori o pistacizmu kot pobegu od sramu in razkriva psihološke ugodnosti takšnega papagajskega življenja, ki ga živijo negotovi. Razlikuje potlačitev sramu od nemega hiperzavedanja in poudarja, da sram ni nujno povezan z občutki krivde, obenem pa začrta linijo med porazom in občutkom poraza – le slednji namreč zares izzove sram. Na primerih prikaže, da se sram v različnih kulturah in družbenih skupinah pojavlja kot sindrom drugačnih izvorov.

 

Cyrulnik posveča analizo psihološkim pojavom tako na osebni kot tudi na širši, družbeni ravni, katerih izvor so bila bodisi vojna izgnanstva, preganjanja, zlorabe pa tudi posamezne travme iz otroštva, spolne zlorabe. Prek skrbno razdelanih poglavij, ki gradijo kompleksno sliko obličja sramu, dokazuje, da zanikanje preprečuje psihoterapijo in zato zagovarja teorijo kognitivne rekonstrukcije, torej spreminjanja predstave o svoji ranjenosti. Možnost t. i. rezilijentnosti Cyrulnik pogojuje z biološkimi, psihološkimi in sociološkimi predpostavkami.

 

Poglavje o biologiji sramu predstavi genetske determinante, ki lahko vplivajo na sram, vendar Cyrulnik želi pojasniti, da je genetska determinacija šibkejša od čustvenih dejavnikov, ki izvirajo iz organizacije okolja. V sramu vidi spopad genetskih, epigenetskih, ekoloških in socialnih determinant. Kot neuspel primer rezilijentnosti v knjigi izpostavi usodo Prima Levija, ki naj bi z nenehno težnjo po izpričevanju taboriščnih grozot le ohranjal lastno moro; Cyrulnik namreč trdi, da je Levi s tem sicer morda zmanjšal lastno predstavo o bolečini, vendar pa se bolečine same, tudi zaradi pogostih zavrnitev okolja, ni nikoli znebil.

 

Zanimiva so tudi poglavja, ki jih Cyrulnik namenja pojavu sramu v nekaterih družbenih izolatih, različnih izgnanstvih in priselitvah določene kulturne skupine v nepoznano okolje. Tako poda primer Majev, ki so bili v osemdesetih od Riosa Montta iz Gvatemale izgnani v bližino Jukatana, in druge skupine Majev, ki je bila izgnana v bližino Mehike. Prva je v novem okolju ohranjala skupne obrede in tradicijo, iz pregnanstva pa je ustvarila svojevrsten mit. Ta skupina je s ponotranjenjem sicer mitologiziranega pregnanstva preprečila travme, druga pa si novega bivanja nikoli ni osmislila, zato so posamezniki iz te skupine ob vrnitvi doživljali različne oblike posttravmatskega stresa.

 

Cyrulnik v knjigi na številnih terapevtskih primerih, tako ljudi kot tudi nevropsiholoških študij živali, preizprašuje pogojenost sramu pa tudi ureditve okolja, ki sprevržencem opravičijo še tako nemoralna dejanja in se jih prav zato nikoli ne sramujejo. Celotno delo zaokroži z mislijo, da usode sramujočih niso pogojene s preteklo vlogo žrtve. Oseba ni reducirana na lastno travmo, odpornost proti travmi pa ni karakterna sposobnost, marveč širok spektrum pogojev, ki jih je težko predvideti.

 

Sram ni priročnik za samopomoč niti knjiga za osebno rast. Ne napleta puhlic in ne prevzema pokroviteljskega, svetovalnega tona. Je pronicljiv vpogled v sram posameznika, naroda, kulture.

 

Brala in pisala je Petra.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.