Étienne Balibar v svojem problemskem komentarju Marxa, eksplicitneje Marxovega dela Kapital, opiše in imenuje neko njegovo protislovnost: »historičnost brez zgodovine«. Marx je pokazal, tako Balibar, na historičnost kapitalistične družbe ravno tam, kjer je ekonomija njegovega časa utemeljevala njegovo naravnost in večnost. A Marx je teoriji kapitalistične družbe kot historične, torej nastale žrtvoval teorijo njene lastne zgodovine. Kapitalizmu so notranji lastni prelomi, njegova protislovja se odpravljajo, a se kapitalizem sam ne odpravi. Vsakokratna kriza kapitalizma ponuja vizijo njegovega skorajšnjega konca, vsakokraten izhod iz krize pa še ni izhod iz kapitalizma.

Kolikor nam Marxova kritika politične ekonomije večinoma še vedno velja za aktualno študijo ustroja kapitalizma, lahko tega v njegovih vedno novih in spreminjajočih se oblikah v temelju še vedno odkrivamo kot istega. A ker je vsaka sprememba z istega vidika upanje na skorajšnji konec tega ustroja, tega pa še nismo doživeli, se tak marksizem kaj zlahka izteče v serijo monotonih revolucionarnih napovedi, ki so hkrati tudi serija depresivnih zgodovinskih razočaranj. Z Marxom smo zato lahko kot Sizif, ki se na pobočju zgodovine vsakič znova vzpne k zmagi, a mu ta spolzi iz rok kot privid lažnega upanja. Le spoznanje o historičnosti njegovega bremena mu omogoča, da vseeno zmagoslavno vztraja. Zato nekateri raje pohitijo in historičnost pripišejo kar samemu upanju, v našem primeru Marxovi in marksistični analizi sodobne družbe. Tako ugotovijo, da že živimo onkraj kapitalizma, v nečem novem, morda slabšem. V prvem primeru se zdi teorija nemočna. V drugem smo lastni nemoči le začasno pobegnili.

Glede na tako orisano alternativo deluje pisanje Frančka Drenovca primernejše za poskus razumevanja našega tukaj in zdaj, saj se loti marksistične razprave o sedanji družbi ravno skozi njeno zgodovino, to je skozi spremembe, ki jih je kapitalizem doživel po Marxu. Vendar pa lani pri založbi /*cf izdano delo V skritem kraju kapitalizma, ki je podnaslovljeno kot »brskanje po marksizmu«, glede na omenjeno Balibarjevo razmišljanje zaznamuje nekako obraten paradoks. Če je Marx mislec kapitala proti kapitalu, a zaide v past »historičnosti brez zgodovine«, nam marksizem Frančka Drenovca že skoraj didaktično enostavno oriše zgodovino kapitalizma, a se odpove perspektivi njegovega konca. Tega mu ne bomo očitali, saj bi se zdela taka naloga prelagodno abstraktna. Lahko pa v tem prepoznamo omejitev same knjižice.

Njen namen, kot pove avtor sam, je družboslovju »povrniti akcijsko sposobnost«, da bo razumelo »družbe na način, ki nas bo usposabljal za to, da jih spremenimo«. Marksizem je hkrati spoznanje in orodje, naloga knjižice pa je izročiti to orodje bralcu. Ni pa marksizem politični organizator razredov in množic. To je včasih sicer bil, a tako je, po Drenovčevo, analizo premestil v področje morale ter ji nadel odrešeniško podobo. Zato predmet njegove družboslovne razprave ni iskanje ali podoba novega proletariata, niti se ne zateka v retoriko razrednega boja. Vsebino njegove knjižice zato bolje opišemo kot nekakšen poskus risanja zemljevida: da bi razumeli, kje se nahajamo v svoji aktualnosti, je treba naš tukaj in zdaj postaviti v razmerje in kontekst. Časovni oziroma zgodovinski kontekst kapitalizma, ki ga Drenovec razume kot kontekst polstoletne krize in navodil za njeno nereševanje po imenu neoliberlalizem. Prostorski kontekst globalne družbe, v kateri razvite jedrne države kažejo poti in nevarnosti, ki jih za njimi ubirajo periferne države, kot je Slovenija. Slednji je posvečenih le nekaj zaključnih strani, katerih nauk bi lahko strnili preprosto tako: ni nam treba iti v smer, ki nam jo kažejo jedrne države.

Izhodišče, ki ga Drenovec najde in prenese iz Marxa, ni stališče razreda ali razrednega boja, torej historičnosti kapitalizma, ampak stališče njegovih ekonomskih pogojev, notranjih protislovij, nekakšne dialektike krize in napredka. V šolskem jeziku bi lahko temu rekli marksizem protislovja produkcijskih sil in produkcijskih razmerij, ki se v Drenovčevem zgodovinskem orisu izkaže kot protislovje napredka v proizvodnji in njegove blokade v vsakokratni prilagoditvi kapitalskih razmerij. Kapitalizem napredek obljublja in omogoča, kar je njegova edina družbena moč in prepričljivost. Vendar je to tudi le njegov stranski produkt, saj prav ta napredek s sprožanjem kriz hkrati spodnaša in zaustavlja. Če nam ekonomija prikazuje družbeni svet skozi zakonitosti tržnih razmerij, pa nas marksizem, kot že v naslovu napove Drenovec, od tržnih razmerij preusmerja k dejanskim pogojem njihovega nastanka, v skriti kraj produkcijskih razmerij.

A kjer smo rekli »produkcijska razmerja«, bi bilo za Drenovčevo delo bolj primerno reči: »produkcijske sile«. Kapitalizem se ne začne kot neposredno izkoriščanje dela za kapital, ampak kot ustvarjanje blaginje z izkoriščanjem narave, kar pa omogoča šele napredek naravoslovne znanosti oziroma njene tehnološke materializacije, ki v industrijskih obratih usmerja in oblikuje dejanski proces dela. Če je znanost v razsvetljenstvu obljubljala osvoboditev človeka od spon narave in metafizičnih umislekov, je industrializacija in hkratna proletarizacija velikih delov prebivalstva uresničenje te osvoboditve. Kapitalizem na ta način pomeni in zahteva stalen napredek, a hkrati predpostavlja ločitev dela od njegovih sadov. Vendar: ko novinar Marko Golja v pogovoru na nacionalnem radiu previdno omeni »prilaščanje presežne vrednosti« kot eno od glavnih točk Marxove »družbene« analize kapitalizma, mu Drenovec odgovori po logiki naslova svojega dela. »Prilaščanje presežne vrednosti,« pravi, je stvar družbene delitve, kar pa družbo dejansko revolucionira in preoblikuje, je njen »skriti kraj«, torej produkcija oziroma znanost kot njena glavna sila.

Od tu dalje se kapitalistični »razvoj« odvija skozi obdobja napredka, zasičenosti in krize, na katero lahko odgovori le novo revolucioniranje produkcije skupaj z ustreznim reagiranjem politike. Prvi tak uspešen odgovor je država blaginje, ki jo omogočata ameriška ekonomska politika in Fordovo revolucioniranje industrijske proizvodnje v času med in po drugi svetovni vojni. V čem je uspeh tako razumljene fordistične države? V družbeni kohezivnosti, ki jo omogoča realna obljuba materialne blaginje. V čem pa je kriza, v kateri se napaja aktualnost neoliberalnega obdobja? V soočenju s postmaterialno resničnostjo, saj je hlastanje gospodarskih in političnih elit po materialnem bogastvu prej posledica krizne dezorientacije kot pa dejanskega pomanjkanja. A kaj je ta postmaterialnost?

Tu je Drenovec skop: v razmerju do produktivne sile znanosti navede umetno inteligenco in nanotehnologije. V razmerju do z razgradnjo socialne države pogojene družbene razveze pa gre za nematerialne potrebe, kot so enakost, varnost, solidarnost in javni dostop do sadov nove, postmaterialne produkcije. Poslanstvo Drenovčevega pisanja lahko sedaj povzamemo kot poziv politiki, da se usmeri k »skritemu kraju« produkcije, ki omogoča razumevanje tako sodobnih površinskih političnih patologij kot njihovih vzrokov v novih zahtevah kapitalističnega razvoja. »Politika«, katere akter je tako uporno ljudstvo kot politično vodstvo, je seveda država, družbeni razkroj pa prinaša trg. Bolj kot se Drenovec bliža našemu »tukaj in zdaj«, bolj abstraktna postaja njegova govorica, ki se po ljudsko prevede v dialektiko starega in novega. A tam, kjer nas razprava pusti na hladnem, saj se Drenovec pač »ne spozna na vse«, smo na videz soočeni le še s staro dilemo: kako naj država uravnava tržne ekscese, tako da bo na eni strani spodbujala razvoj novih znanstvenih in tehnoloških »produktivnih sil«, na drugi pa brzdala naraščajoča nasprotja in siromašenja, ki jih te hkrati omogočajo? Bežno pomislimo na korporativne produkte tehnoloških inovacij, ki jih prepoznavamo v platformah tipa Uber. Na eni strani nas lahko zanima, zakaj bi bila ravno stara oblika politike kot državne parlamentarne demokracije dober odgovor na novosti »postmaterialne« industrije. In na drugi: ali je v kapitalizmu sploh mogoče misliti razvoj produktivnih sil neodvisno od razkrajanja kolektivov in razrednih delitev? Zanima nas skratka, kakšno knjigo bi Drenovec napisal, na primer, o internetu.