Cesarjeva nova določila

Cesarjeva nova določila

Oddaja
5. 8. 2020 - 13.30

»Moja resnična slava ni v tem, da sem dobil štirideset bitk – Waterloo bo izbrisal spomin na še toliko zmag. To, česar ne bo izbrisalo nič in kar bo živelo večno, je moj Civilni zakonik.« Tako se je tolažil zgodovinski duh, ne več na konju, temveč na Sveti Heleni, razsedlan in drugič oropan vojaških vzhičenj. Čeprav nam je Napoleon znan predvsem kot general in ne kot zakonodajalec, njegovo posttravmatsko prerokovanje drži – tako imenovani Code Napoléon je vzpostavil in univerzaliziral novo paradigmo pravnega mišljenja, ki vztraja do danes. Njena najaktualnejša aktualizacija ‒ predmet te oddaje ‒ se je zgodila letos s sprejemom kitajskega civilnega zakonika.

Zakonik ali kodifikacija je eden izmed pojmov, ki lahko pomenijo vse in posledično tudi nič. Običajno se z njim označuje obsežnejšo zbirko, skupek določb, ne ozirajoč se na časovno-prostorske posebnosti njihovega nastanka, na primer Hamurabijev zakonik, Justinijanova kodifikacija ali kazenski zakonik. Če kodifikacijo opredelimo na ta način, v bistvu postane sinonim za pravo, ki se nam tako prikazuje kot večna, nadzgodovinska oblika družbene regulacije, morebitne razlike med nami in Mezopotamci pa se rokohitrsko zvedejo na tehnološki razvoj, ki nas je iz sužnjelastniških medrečij premočrtno izstrelil proti internetu.

Da bi prikazali prelom, ki se je zgodil med 18. in 19. stoletjem, je treba zakonik razumeti kot posebno zgodovinsko obliko normiranja, s katero se je razsvetljenstvo spravilo nad srednjeveški pravni partikularizem. Vse do konca 18. stoletja namreč evropske dežele niso poznale enotne ureditve, ki bi jo predpisala država za celotno ozemlje, temveč je odnose urejalo mnoštvo virov z enakovredno pravno veljavo, na primer lokalni običaji, mestni statuti, plemiški privilegiji ter rimsko in kanonsko pravo. Kraljevi akti so predstavljali le enega izmed pravnih virov, ki je začel dobivati občutnejši vpliv šele v 16. stoletju. Kot je stanje karikiral Voltaire: »Poleg 40.000 različnih rimskih pravil poznamo 5.040 različnih zbirk običajev, tako da človek, ki raznaša pošto po Franciji, večkrat zamenja pravo kot konja.«

Za preseganje srednjeveškega pravnega labirinta so si razsvetljenci pravo zamislili kot sistem koherentno povezanih norm, ki jih načeloma lahko predpisuje le državni aparat in s katerimi naj bi se izčrpno urejala vsa relevantna razmerja v dani družbi. Ključna značilnost, ki razsvetljenski pravni projekt razlikuje od vseh drugih predhodnih »zakonikov«, je razveljavitev vsega prej obstoječega prava. Kodifikacija torej pravo zasnuje na novo, kot logično strukturo, ki z geometrično nujnostjo napreduje od najsplošnejših načel do najpodrobnejših pravil in ki v teh pravnih formah a priori uokviri vsa zamisljiva družbena razmerja. Zakonik tako predstavlja odmev znanstvene revolucije, ki je pravo preoblikovala v sistematično vednost. Hkrati pa gre za pravno vzporednico sočasnemu napredku moderne države in kapitalističnega gospodarstva.

Civilni zakonik, kot razkriva ime, ureja področje civilnega prava, torej različne vrste pogodb, lastninsko in druge stvarne pravice, dedovanje, odškodninsko odgovornost, v nekaterih sistemih pa tudi družinske odnose. Gre torej za neke vrste pravo vsakdanjega življenja oziroma, kot so zapisali kitajski teoretiki, enciklopedijo socialnega življenja. Zaradi svojega predmeta ima civilni zakonik privilegirano epistemološko in politično mesto v procesu kodificiranja. Po eni strani se je zgodovinsko uveljavil kot ustava meščanske civilne družbe, sloneče na načelih zasebne lastnine in avtonomije posameznikove pogodbene volje, zaradi česar so zakonike 19. stoletja poimenovali tudi buržoazne kodifikacije. Po drugi strani se je zdelo, da raznolikost možnih interakcij v civilni družbi neizbežno obsoja na neuspeh vsakršen poskus njihove apriorne sistematizacije. Posledično je civilni zakonik nastopil kot neke vrste preizkusni kamen izvedljivosti prenosa sistematične forme v pravo, kar je med evropskimi monarhijami sprožilo tekmovanje za uresničitev tega najvišjega izraza znanstvene razsvetljenosti narodnega duha.

Leta 1804 je bil kot prvi razglašen Napoleonov civilni zakonik. Z njegovimi osvajanji se je uveljavil po Evropi, na primer v Ilirskih provincah, po njegovem vzoru pa so bili sprejeti tudi zakoniki v Španiji, Italiji in osamosvojenih južnoameriških kolonijah. Nemci so potrpežljivo čakali in šele leta 1896 sprejeli svoj model kodifikacije, ki so mu dodali lastno krivino in tehniko. Po bodisi francoskem bodisi nemškem zgledu so bili sprejeti zakoniki v večini preostalih držav. V vzhodni Aziji je prevladoval zlasti nemški model, po katerem je bil med drugim zasnovan japonski civilni zakonik, uveljavljen med obnovo Meidži, ki je odločilno vplival na razvoj kitajske kodifikacije. S posplošitvijo prava kot kodificiranega sistema se je bitka za prvenstvo prevesila v boj za največjo dovršenost, v katerem pravniki vseh držav merijo svoje zakonike. Pri tem prevzemajo ustaljene parametre. Pomembna sta predvsem estetska oblikovanost in primerna dolžina, saj prekratek zakonik ne more biti učinkovit, pretirana obsežnost pa prav tako utegne odvrniti njegove uporabnike. Obenem mora biti dovolj trdno zasnovan, da lahko zadosti svojemu namenu in niso že nemudoma potrebna dopolnila.

Ta isti razsvetljenski duh je letos vzniknil na Kitajskem, kar so njihovi pravni teoretiki, v enakem slogu kot njihovi evropski predhodniki, razglasili za »veliki preporod in začetek veličastne dobe kitajskega naroda«. Čeprav je novi civilni zakonik prvi akt v zgodovini socialistične Kitajske, ki nosi ime »zakonik«, vsebinsko gradi na več kot pol stoletja dolgem prizadevanju za kodifikacijo. Prva civilna kodifikacija je bila sprejeta že leta 1930, torej v obdobju Kitajske republike, pod izrazitim vplivom nemško-japonske tradicije. Socialistična revolucija leta 1949 je, podobno kot sovjetska in jugoslovanska pred njo, razveljavila celoten buržoazni pravni red. Za razliko od Sovjetske zveze, ki je že nekaj let po svoji ustanovitvi postavila prvi socialistični model civilnega zakonika, Ljudska republika Kitajska v začetnih desetletjih obstoja ni uspela kodificirati svoje civilne družbe. Njene zakonodajne epopeje spominjajo na izkušnjo SFRJ in, kasneje, Slovenije, kjer so uspeli sprejeti le krajše zakone, ki so urejali posamezna področja, na primer obligacijska in lastninska razmerja.

Ključen premik se je začel leta 2014, ko je centralni komite v okviru svoje Odločitve o poglavitnih reformah sprejel načrt za pripravo civilnega zakonika do leta 2020. S tem je priprava osnutka, ki je bila prej prepuščena zakonodajni službi in pravni stroki, postala partijski projekt krepitve kitajske pravne kulture. Nacionalni ljudski kongres je zakonik sprejel konec maja, učinkovati pa bo začel s 1. januarjem prihodnjega leta. Z njim so odpravljeni in v enoten sistem integrirani vsi prejšnji, razkropljeni zakoni. Več komentatorjev v njem vidi pravno formalizacijo in konsolidacijo ekonomske reforme iz 90. let, ki pomenita ključen mejnik v Xi Jinpingovi voditeljski zapuščini.

Kitajski zakonik je, stereotipno, za polovico krajši od francoskega in nemškega, vendar, če verjamemo njegovim zagovornikom, tehnično primernejši za zadovoljitev potreb našega časa. Na prvi pogled zvesto posnema standardno strukturo, ki jo najdemo v večini svetovnih civilnih zakonikov. Vseeno pa je kodifikaciji v dengovsko-xijevski maniri primešanih nekaj kitajskih značilnosti za novo dobo. Že na ravni sistematike je razvidno, da ima zakonik poseben razdelek o osebnostnih pravicah, ki razširja zaščito zasebnosti in osebnih podatkov, med zakonodajnim postopkom pa so bile dodane tudi nekatere določbe, ki na podlagi izkušnje koronskih ukrepov posodabljajo pacientove pravice. Poleg tega zakonik v skladu z ekonomsko politiko natančneje razločuje tri tipe lastnine – državno, kolektivno in zasebno – in opredeljuje vrste stvari, ki si jih je na podlagi vsakega od njih mogoče lastiti. V zvezi s tem kitajski kritiki opozarjajo, da zakonik ni razrešil problematičnega odnosa med lastništvom zemljišč in lastništvom stavb. Medtem ko so slednje lahko v lasti zasebnikov, so zemljišča v državni lasti, lastniki stavb pa lahko pridobijo časovno omejeno pravico do njihove uporabe. Sporna je predvsem določba v zakoniku, po kateri obnova pravice do uporabe ne bo več avtomatična, temveč se bo obnavljala »v skladu z relevantno zakonodajo in uredbami«, ki za zdaj še niso bile uvedene. Če bi se pogoji za podaljšavo dejansko poostrili, bi se bivanjska situacija lahko po najbolj pesimistični oceni poslabšala za do 800 milijonov prebivalcev.

Morda najzanimivejši odsek zakonika je ureditev zloglasnega kreditnega sistema. Po novem bodo lahko fizične in pravne osebe zaprosile za podatke o svojih točkah, v primeru nestrinjanja s stanjem kredita pa bodo imele na voljo pravno sredstvo, s katerim bodo lahko zahtevale popravek ali izbris nepravilnih vnosov. S tem so Kitajci, vsaj na papirju, zagotovili večjo predvidljivost in pravni nadzor kot primerljive baze lepega vedenja na Zahodu, recimo črni seznami »slabih najemnikov«, ki jih najznačilneje v ZDA upravljajo zasebne družbe. Kljub temu da se te podatkovne zbirke ne vodijo enotno in se med seboj razlikujejo, popisanim načeloma ne omogočajo vpogleda ali spremembe zbranih podatkov.

Vseeno bo te in druge določbe kitajskega zakonika mogoče dokončno ovrednotiti šele po 1. januarju, ko bodo sprejeti vsi implementacijski mehanizmi in se bodo začeli kazati njegovi praktični učinki. V vsakem primeru pa njegov sprejem že sedaj učinkuje kot simbolno dejanje, s katerim Kitajska terja položaj svetovne nosilke razsvetljenstva ter z njim povezanih idealov znanstvenosti, tehnološkega razvoja in pravne države.

 

Poučno-promocijski video kitajske vlade

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness