Cringe und Zeit

Cringe und Zeit

Recenzija izdelka
24. 6. 2019 - 13.00

Ego dokumenti 19. stoletja se pogosto zdijo bizarno ceremonialni. V njih ni težko zaznati nekakšne cringe vzvišenosti. Lahko bi rekli, da so sumljivo afektirani. Velika napaka pa je, če takšno navidezno ceremonialnost dojamemo zgolj kot značilnost javnega performansa in jo oddaljimo od predvidoma bolj avtentične forme urejanja misli, ki jo potem iščemo v dokumentih, ki naj bi pričali o odsotnosti distance med mišljenjem in izrekanjem. Primer takšnih dokumentov bi bili na primer sodni transkripti razčustvovanih izjav obupanih prič. Ker se mi zdi, da ne moremo drugače, bi predlagal, da je sama navidezna ceremonialnost del iste avtentičnosti, ki jo tisti, za katere verjamem, da delajo veliko napako, obupano iščejo v dokumentih »neceremonialnega« tipa.

Verjetno eden lepših naborov arhivskega gradiva, ki priča o nenavadni kompleksnosti odnosa med javnim in intimnim, ceremonialnim in avtentičnim v 19. stoletju, je letos predstavljen v kritični izdaji prvega slovenskega družinskega romana v obliki dnevnika. To je Beatin dnevnik Luize Pesjakove. Letošnja izdaja vsebuje faksimile romana, ki ga je 1887 založil tiskar Janez Krajec v Novem mestu. Spremlja ga izčrpna spremna študija literarne zgodovinarke Urške Perenič, ki uspešno revidira ugotovitve starejše razpravne tradicije, kar ji uspeva predvsem zaradi sopostavitve Beatinega dnevnika z dejanskimi dnevniki njegove avtorice. Dnevniki so namreč nastali v 40. letih 19. stoletja, ko je Pesjakova kot najstnica obiskala grad, ki ga je desetletja kasneje uporabila kot dogajališče svojega romana.

Obravnava dnevnikov je Perenič omogočila naslednje ugotovitve: Če je Janko Kersnik v kritiki za Ljubljanski zvon vzporednice Beatinemu dnevniku že 1888 iskal pri E. Marlitt, takrat priljubljeni nemški pisateljici, literarna zgodovinarka Katja Mihurko Poniž pa 2010 med drugim pri Jane Eyre Charlotte Bronte (1847) in Manfredu Lorda Byrona (1817), je Perenič s pomočjo poudarkov v Luizinih dnevnikih lahko končno opozorila na očitno ali kar precej očitnejše zgledovanje pri sočasnem severnoevropskem, skandinavskem meščanskem romanu, kakršnega je od konca 20. let 19. stoletja pisala njej [Pesjakovi] najljubša pisateljica Fredrika Bremer (1801–1865).

Pesjakovo je namreč s švedsko pisateljico prvič seznanil domači učitelj Peter Petruzzi, sošolec njenega očeta Blaža Crobatha. Navdušenje nad nemškimi prevodi romanov Fredrike Bremer v svojem dnevniku opisuje takole: Spisi Bremerjeve so čudoviti, kako očarljivo je v njih prikazano vsakdanje življenje […] Ljubezen, osrečujoče čustvo! Zakaj ne najdem takšnega človeškega bitja, kot je npr. Alarich v romanu Des Präsidenten Tochter ali Bruno v romanu Die Nachbarn, takšnega bitja, ki bi se ga mogla prijeti kakor vitica hrastovega drevesa, za katero bi lahko brez težav umrla, ki bi bilo moje vse, moja vera, moj drugi jaz, toda tudi jaz bi mu morala biti čez vse draga, da takšnega bitja, katerega duh bi želel držati korak s srcem in lepoto, takšno bitje bi lahko ljubila z žarom norosti, z vso globino svojega srca.

Skladno z epistemološkim manevrom prostorskega obrata v literarni vedi je s pomočjo Luizinih dnevnikov pokazala, da ima neeksplicitno poimenovano literarno dogajališče Beatinega dnevnika zelo jasno stvarno podlago. Graščina Š v Beatinem dnevniku je grad Šneperk, torej Schneeberg (grad Snežnik z bližnjo okolico). Na to ne opozarjajo samo težko ulovljivi indici. Med obiska Snežnika v Luizinem dnevniku iz 40. let in opisi graščine Š v Beatinem dnevniku iz 1887 gre za zelo jasna ujemanja. O tem pričajo razporeditve različnih geografskih elementov (npr. opisi »tisočletnega gozda«, lipovih drevoredov, bližnjega potoka, orientacija vzpetin in naselij) in celo ujemanja z dejansko obstoječimi prostorskimi objekti v okolici gradu (npr. mlin, pred katerim Beata sreča staro norico, ali omemba gozdarske šole, ki je obstajala med 1867 in 1875, ko literarna Beata prispe na grad).

Na videz nevznemirljiva povezava med literarnim in stvarnim dogajalnim prostorom pa ima posledice tudi za ambicioznejše zastavljeno vprašanje umeščanja dotičnega romana v sistem slovenske literarne zgodovine. S postavitvijo zgodbe svojega dnevniškega romana na Notranjsko, v Loško dolino, je Pesjakova v nasprotju s predvidevanjem starejše literarne zgodovine Beatinemu dnevniku dala narodno razsežnost. To je jasno sploh ob upoštevanju nenavadnosti ali vsaj nesamoumevnosti njene odločitve, da roman napiše v slovenščini.

Še en niz produktivnosti, ki jih je pomagalo razviti vedenje o dnevniški praksi Luize Pesjakove, so razmisleki o razsežnostih oblikovnih posebnosti literature, ki je razpeta med faktičnim in fiktivnim. Edinstvene posebnosti dnevniškega romana oz. vsaj njegove razlike z bolj poznanim pisemskim romanom, torej shizofrena metavloga Beate kot pripovedovalke, protagonistke in bralke, napotujejo na analizo izraznih možnosti dnevnika kot literarnega medija. Morda še pomembneje, pomagajo pri razumevanju na začetku recenzije omenjene kompleksnosti odnosa med intimnim in javnim v 19. stoletju, med Luizinim dnevnikom kot iluzorno avtentičnostjo in literarnim delom, ki naj bi bil eksplicitno odrejen javni sferi.

To zadnjo poanto bi se dalo ubesediti tudi z nekoliko prikupnejšim jezikom. Meščanski cringe, ki ga je mogoče brati v dnevnikih Luize Pesjakove iz 1844, 1846 in 1847, ko je bila najstnica, zaljubljena in potopljena v intrige ljubljanske scene, se z literarnim cringom, ki ga tako rekoč po naročilu Luize piše Beata, ujema bolj, kot bi lahko slutili na prvi pogled. Na videz neproduktivna povezava med intimnim in javnim se lepo izrazi v tem, da so Beatine izpovedi v romanu pogosto manj zanosne, manj umetne in na prvi pogled manj »literarne« kot tiste v dejanskem dnevniku. Recimo, da »literarne« v neki naivni predstavi o literaturi 19. stoletja.

Pa vseeno, če kaj pove kaj o stvarni Luizi Pesjakovi kot deklici iz meščanskega razreda, rojeni 1828, to ni neko bolj avtentično sekundarno pričevanje o tem, kako pogosto je hodila na stranišče, ali o tem, na kakšen način se je zvečer v postelji pogovarjala sama s sabo, ampak prav ti dokumenti, ki se nam zdijo umetni. Dokumenti, kjer je distanca med mišljenjem in izrekanjem predvidoma večja, kot bi bila pri straniščnem jamranju ali izjavi na sodišču. Če je Luiza Pesjakova bila neko živo intenzivno bitje, ki se ga hočemo spomniti in ga misliti, je bila tudi to, in morda sploh to, kar je v usta in pod gosje pero položila Beati.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.