Kozmopolitstvo je, v obdobju po padcu berlinskega zidu, zdravilo za različne lokalne fašizme, parola, v imenu katere marširajo militantni ulični odredi levice, skratka samoumeven položaj za vse, ki ne prisegajo na temačne reakcionarne variante, ki lahko v javni diskurz kapljajo samo še z vedno bolj skrajnimi terorističnimi dejanji.

David Harvey, marksistični geograf, pravzaprav pa humanistični polimat, predstavi obširno tezo, ki je hkrati pregled geopolitike, trenutno hegemone velesile, razlaga stapljanja deklarativno raznolikih političnih tokov v neokonzervativno, neoliberalno svetovno ureditev, raziskava geografskih koncepcij v nemški klasični filozofiji v relaciji z ontologijo posameznih filozofov, nazadnje pa obramba geografije kot pristnega občutenja sveta v nasprotju z njeno koncepcijo v teoretskih krogih kot v esenci imperialistično vedo, ki sama proizvaja esencializme za akomodacijo konkretnih političnih ciljev.

Čeprav se sliši preprosto, Harvey najprej razloži, da je neokonzervativni zunanjepolitični projekt ZDA utopičen ravno v tolikšni meri kot je pragmatičen. Sicer tako zunanjepolitična kot ekonomska politika ZDA ustvarjata asimetrije, a njuno izhodišče je ideološka uravnilovka, ki državljane sveta poučuje in osvobaja.

Nesposobnost globalnega političnega subjekta, da bi dorasel razsvetljeno imperialističnim postulatom, izvirajočim iz tez filozofov škotskega razsvetljenstva, torej lastništvu, vedenjski racionalnosti ter samoiniciativnosti, ki naj bi šele učlovečevale, šele proizvaja esencializme – kot se je izrazil nek recenzent tega dela, gre za rešitev, ki išče problem.

V Harveyjevem pojmovanju je pravi kozmopolit prav oče meščanskega konzervativizma, Edmund Burke, ki je kozmopolitizem pozicioniral  ne kot historiziran psihološki premik drugega k luči evropskega razsvetljenstva, temveč kot relacijo krajevnega, tradicionalnega ter juridičnega v službi produkcije smisla. Kaj je potemtakem z apologijo zgodovinske neizogibnosti krščanske etike kot pogoja za vstop v kognitivno modernost, individualno ali kolektivno, ki jo navsezadnje lahko najdemo tudi pri Žižku?

Harvey prav tu najde ideološko prelomnico med barbarstvom in civilizacijo, in sicer preko Kantove geografije, ki bi ji lahko dodali Heglovo zloglasno premišljevanje o intelektualnih danostih Afrike. Namerno sem zapisal „intelektualne danosti Afrike“, ne pa Afričanov samih, saj se v prostorsko determinističnem diskurzu,  katerega moderne nosilce Harvey prepozna v Jaredu Diamondu in Samuelu Huntingtonu, reproducira liberalistično pojmovanje o odnosih med ljudmi kot odnosih med dobrinami, o katerem je pisal Marx.

Geografija je v tem pojmovanju prava proizvajalka politike, saj naj bi podnebne in geografske danosti Evrope same proizvajale naddoločenosti za tehnološki razvoj, torej pomanjkanje centralne oblasti, kar pa je seveda groba ideološka impozicija. Nesposobnost upoštevanja časovno-prostorske relativnosti, torej kreacija tako rekoč ekoloških pregrad za človeške interakcije, ki naj bi bile enako absolutne, kot so biološke pregrade za floro in favno.

Globalna neenakost v bogastvu je torej starodavna, kar daje prav trenutni ideološki hegemoniji, ki lahko potemtakem zadeve le izboljša. Paradoksalno ta geografski determinizem zanemarja prostorske spremembe, ki jih je povsod povzročil kapitalizem, bodisi s kmetijskimi praksami ali pa s širjenjem novih prevoznih tehnologij.

Izvorna krivda po Harveyju leži v sami newtonovsko-kartezijanski   metodi, ki ni zmožna proizvesti koherentne koncepcije narave, iz česar izhaja tudi relativnost ocene geografskega prostora države kot proizvajalca vrednosti, bogastva in revščine. Tako ostaja moderni posameznik v svoji okoljsko-zgodovinski aseptičnosti podvržen relativizmom, ki se predstavljajo kot univerzalizmi, kar pa utemeljujejo s temeljno zgrešenimi koncepcijami, ki imajo, kot Paris ali New York, na kar izrecno opozarja Harvey, vedno določene točke nič, ki se nahajajo blizu kartografu, filozofu ali intvestitorju in iz katerih izhajajo navidez univerzalna merila integracije in razvoja.

O tem, zakaj Huntington ni Ptolemej, se je spraševal Jan Adlešič.