V tanki knjižici z naslovom Bivanja, ki se je preostalim petnajstim knjigam filozofa Deana Komela pridružila to zimo, se besede povezujejo na tnalu fenomenološkega spraševanja. Knjiga združuje sedem esejev, en zapis seminarja in en pogovor s pesnico Meto Kušar, njena vsebina pa se giblje med filozofijo in pesništvom, med humanistiko in kulturo, med filozofsko mislijo in sodobno družbo. V samem središču dela, ki začenja s samoizpraševanjem in zaključuje z dušo, pa je vsekakor sodobni človek. Kakšno bivanje torej razginja vidni filozof srednje generacije, profesor na oddelku za filozofijo, urednik, prevajalec in eden ključnih nosilcev fenomenologije pri nas, ko pred nas postavi Bivanja?



Vsekakor je to delo daleč od kakšnih nasvetov in napotkov o »pravilnem«, »učinkovitem« ali »uspešnem« bivanju v sodobnem času, ki nam jih danes na vsakem koraku servira popularna kultura. Po drugi strani pa lahko to zbirko esejev beremo kot nekakšno napotilo k prečesavanju sodobnega dogajanja in bivanja, k osvetlitvi današnjosti, ki se zgodi preko enega pomembnega ovinka. Ta ovinek je grško mišljenje na začetku filozofskega spraševanja v antiki, čemur Komel ostaja zvest tudi v tem delu. S tem ostaja na poti, ki jo je začrtal Martin Heidegger, ko je grške filozofe iz predala potegnil v središče mišljenja zato, da bodo odkrili tisto, kar ostaja o sodobnem svetu sicer zakrito. Grško mišljenje lahko tako postane, če zadevo povemo zelo preprosto, v navezavi s fenomenološko analizo svojevrstno okno za razlago sodobnega sveta in človeka.

Začetni esej Komelove zadnje knjige tako vzame pod žaromet Heraklitovo reklo, da »morajo filozofski ljudje mnogo vedeti, kar naj bi bistveno vključevalo izpraševanje samega sebe«. Filozof je tisti, ki mora vselej zajeti celoto od obzorja sveta do dna samega sebe. Njegovo delo in mišljenje pa ostajata razpeta med etosom in erosom, med praznim in polnim, med dobrim in zlim, med strastjo in neko točno določeno mero. V svojem izpraševanju lahko filozof izhaja tudi iz nasprotja in tenzije, ki je usrediščena med mišljenjem in pesnjenjem, čemur Komel posveča svoj drugi esej.

Nekje na poti do tretjega eseja se v knjigi Bivanja znajdemo bolj v pesniški kot filozofski govorici, ki jo sicer izrazito zaznamuje fenomenološka in hermenevtična pozicija. Tu ostajajo v ospredju bivanje, človek in njegov smisel ter nihilizem kot tisto, kar daje misliti sodobnost. Nato pa se tamatike spet prevesijo drugam, saj gredo od izobraževalnega sistema pri nas do razkoraka med družbo znanja in tem, kar danes človek resnično ve o samem sebi. Kultura in umetnost bosta tako tisti, ki bosta tematsko zapolnili zadnji del knjige. V tej smeri gre tudi opredelitev interkulturnosti, še ene od stalnic v Komelovem razmišljanju, v smiselnem sklopu med identiteto in različnostjo. V razdelavi branja Jüngerjevega romana Delavec pa vprašanju evropske in slovenske kulture dodaja še tematiko humanosti in humanizacije v času potrošništva in neoliberalizma.

Knjiga, ki svoj razvejan sprehod po pahljači tem pripelje strnjeno do konca na način, da jo lahko berejo v filozofiji podkovani in tudi bolj neuki bralci, se konča z zapisom pogovora med Deanom Komelom in Meto Kušar. V dialogu, namenjenemu predvsem vprašanju mesta in globine človeške duše v današnjem času, ostaja večina vprašanj neodgovorjena. Pesništvo je tu ponovno izpostavljeno kot polje, ki je tako kot filozofsko mišljenje izven kulturnega pogona. Kot tako lahko daje po prepričanju sogovornikov besedo duši, tu lahko za Komela pride na plan človekovo bistvo. Ali kot pravi sam: »Kakor koli že vzameš, zmeraj je neka pot, ki jo moraš do sebe prehoditi. To je zame, če me vprašaš, filozofija.«

Knjigi, zasnovani kot razvejan zbir razmišljanj, ki vsak iz svoje plati tlakuje mehko pot do osrednjih filozofskih vprašanj, težko na koncu postavimo viden klicaj ali kritiko. S svojim pesniškim karakterjem ji je namreč zadano, da zapelje bralca ali pa ga nemara pusti hladnega. Vendar bi bilo slednje glede na prebrano vseeno težko verjeti.

Po Bivanju se je potikala Mateja Kurir.