Inštitut za delavske študije je prejšnji petek, 6. oktobra, v Stari mestni elektrarni priredil enodnevno konferenco z naslovom Delo in tehnologija. Konferenca se vpisuje v niz Prvomajskih šol, ki pa je bila letos – ob stoti obletnici oktobrske revolucije – nadvse prikladno preprosto prestavljena na poznejši mesec v letu. Čez dan so bila poslušalcem na voljo tri precej raznolika predavanja, kjer je vsako izmed njih osvetljevalo problemsko polje s svoje perspektive. Zavoljo preglednosti jih okličimo za ekonomski, filozofski in sociološki panel.

Vsekakor, konferenca Delo in tehnologija je bila zastavljena kot homogeno problemsko polje – kakšen je vpliv razvoja tehnologije na prihodnost dela, pri čemer je tehnologijo treba razumeti karseda široko. Konferenca stavi na to, da je ključnega pomena – tako za levo politiko kot za razumevanje kapitalizma samega – analiza novih tehnologij, ki se sunkovito vpeljujejo v proizvodne procese ter postopoma opravljajo dela, ki so jih nekoč ljudje.

Dvoreznost takega početja je na dlani: avtomatizacija proizvodnih procesov je zaželena – roboti nekatera težka in umazana dela preprosto opravljajo bolje in učinkoviteje kot ljudje. Po drugi strani je tehnološki razvoj pogosto dežurni krivec, ko je govora o brezposelnosti. Gre za preprosto, a zmotno logiko, češ: roboti, ki postopoma nadomeščajo človeško delovno silo, niso dobri, ker enostavno ni drugega dela, kamor bi angažirali ljudi, katerih dela so nadomestili roboti.

Prvi panel na konferenci se je kar najbolj neposredno ukvarjal z vplivom avtomatizacije na prihodnost dela. Prvi govorec je bil Tomislav Medak, ki je izhodiščno grajal zmotno logiko, da bodo roboti povsem nadomestili človeško delovno silo. Njegova teza je, da je zelo majhen delež vseh del tudi zares izgubljenih. S sklicevanjem na raziskavo, ki so jo na McKinsey Global Institute opravili v začetku letošnjega leta, naj bi zgolj 5 % človeških del bilo v popolnosti nadomestljivih z avtomatizacijo in robotizacijo.

Če smo po eni strani lahko pomirjeni, da je zgolj vsako dvajseto delo take vrste, da bo v popolnosti avtomatizirano, je po drugi strani to idealen sprožilni moment, da pričnemo s spraševanjem o vplivih, ki jih ima avtomatizacija na politiko in tehnopolitiko. Medak je izpostavil tri prelome, ki so se zgodili v zgodovini dela: prvi z Adamom Smithom in delitvijo dela, drugi s Taylorjem in Fordom ter poznanstvenjem vodstva, s čimer se poveča učinkovitost podjetja; ter slednjič avtomatizacijo dela v času po drugi svetovni vojni, kjer delavci postanejo nadzorniki nad stroji.

Avtomatizacija predstavlja obet četrte industrijske revolucije, zato je pomembno vnaprej premisliti sociološke posledice take revolucije. Ali ekonomska neenakost poraja socialno asimetrijo? Medak je citiral Davida Nobla, ki je leta 1984 v svoji knjigi z naslovom Forces of Production zapisal, da se Združene države Amerike soočajo z dvema grožnjama: Rusijo v tujini in delom doma. Zaradi lahkotne nadomestljivosti delavcev je treba poskrbeti za njihovo zaščito – kar je že zase dovolj velik izziv.

V drugem delu prvega panela sta svoje delo, ki ga opravljata za italijanski sindikat, predstavila Nadia Garbellini in Matteo Gaddi. Njuna predstavitev nam je skušala približati implikacijo tehnoloških novitet v sam proizvodni proces, začenši s tem, da ne smemo nasedati narativu »rastoča nemška industrija«. Večina del se namreč ne opravlja v Nemčiji, temveč se delo preprosto outsourca oziroma rečeno lepo slovensko: delo se prepusti zunanjemu izvajalcu. Pomembna novost je ta, da je z implementacijo novih tehnologij v proizvodnjo naročniku omogočen nadzor slehernega koraka v procesu. Še več, s čipiranjem delavcev je lažje kot kadarkoli prej kvantificirati in normirati produktivnost delavcev. Garbellini je v svoji kratki predstavitvi takoj izpostavila problem, ki je v srži karseda sociološki: outsourcing sicer dosega hvalevredno disperzijo dela, česar pa ne moremo reči tudi za kapital, ki ostaja centraliziran.

V drugem panelu sta svoji tezi predstavila Anže Dolinar in Martin Hergouth. Dolinarjeva ekspozicija se je sprva vrtela okoli odnosa konkurenca-imitacija. Šlo je za dvodelno razkrinkanje, ki temelji na marksistični analizi. Imitacija je bila eksplicirana skozi odnos centra in periferije, kjer se hitro izkaže, da je imitacija preprosto eksploatacija.

Nato je Dolinar izpostavil, da je v neoliberalnem razumevanju konkurenca pomembnejša od same izmenjave. Povedano drugače, neoliberalizem celoten trg zvede prav na princip konkurenčnosti. V zgodovini ekonomije se srečamo s tremi pojmovanji konkurence: v neoklasični tradiciji obstaja t. i. perfect competition oziroma popolna konkurenca; v keynesianski tradiciji se srečamo z nepopolno konkurenco, medtem ko Dolinarja predvsem zanima marksistična prava konkurenca, ki se pojavi pred kapitalom.

Dolinar s konkurenčnostjo ne želi odpraviti, temveč jo želi v heglovski maniri vključiti v koncept države. Teza tega predavanja je bila, da je voljo države treba podvreči trgu na tak način, da se trg spremeni skozi to subjektivacijo. Žal se je predavanje prehitro ustavilo in je predvsem služilo kot priprava na tezo, ni pa sledila tudi njena eksplikacija oziroma implikacija.

Predavanje Martina Hergoutha je izvabilo najostrejši in najburnejši odziv občinstva. Verjetno povsem upravičeno, saj je teza bila drzna in nerazumljiva slehernikom. Osrednji problem se je vrtel okoli tega, ali na prostem trgu lahko najdemo mesto za socialistični plan? Hergouthov manever je skušal izpolniti zahteve kritične teorije družbe ter skozi obstoječ pojmovnik – namreč pojmovni aparat neoklasične ekonomije – postaviti obstoječo teorijo na glavo in pokazati, da je tudi v ekonomiji prostega trga plan mogoč. Le da plana v tem primeru ne smemo razumeti kot večletnega gospodarskega načrta, temveč kot agilno orodje, ki nudi odgovore tukaj in zdaj.

Poslednji govorec je bil Michael Roberts, stari znanec IDŠ-a in Prvomajske šole. Za naslov svojega letošnjega predavanja je postavil preprosto dihotomijo, ki se nahaja nekje med parafrazo in eksplikacijo naslova konference: Roboti in umetna inteligenca – utopija ali distopija? Po krajši predstavitvi, ki je deloma povzemala ugotovitve s prvega panela, nas je Roberts še enkrat potolažil, da roboti ne bodo prevzeli sveta. Vsaj ne tako zelo kmalu. Besede tolažbe je utemeljil tudi s tem, da avtomatizacija in robotizacija proizvodnje prinašata družbeni nemir. Sledeč Robertsu, ki se opira na Marxovo pojmovanje profita, je nemogoče, da bi lastniki kapitala v celoti robotizirali proizvodnjo. Kapitalisti si namreč želijo profit, ki ga brez človeške delovne sile ni. Lahko imamo dobrine, ne pa tudi profita. Našo pozornost raje usmerimo k absolutni in relativni presežni vrednosti, saj se bo prava eksploatacija zgodila prav tukaj.

Robertsovo predavanje imamo lahko za zamolkel krik človeštva, češ: četudi smo od računalnikov izgubili v šahu in goju, bodimo veseli, saj lahko logične operacije teh robotov apliciramo npr. na področje medicinske diagnostike. Poraz človeka v športu se izkaže za zmago človeštva – če pod zmago razumemo uspešen razplod in dolgo življenje.