V splošnem smislu obstajata dva načina branja filozofskih besedil. Prvi in hkrati najbolj razširjen način branja v besedilu išče rešitve na že zastavljene probleme. Drugi, manj pogost način pa v besedilih ne išče rešitev, temveč probleme. Natančneje: v njih in z njimi se sprašuje, kakšen je pravilen način zastavitve določenega problema. Slednje zagotovo velja vsaj za pristop k filozofskemu problemu osvoboditve, ki ga v svoji najnovejši študiji z naslovom Avtonomija in osvoboditev: študije k Heglu, izdani pri založbi Suhrkamp, ubere nemški filozof Christoph Menke. Kot lahko preberemo v predgovoru, gre avtorju »za pravilno formulacijo problema osvoboditve: gre za to, od Hegla se učiti, kako mora biti na pravilen način zastavljeno vprašanje po osvoboditvi.«

Menkejeva najnovejša knjiga predstavlja skupek šestih avtorjevih prispevkov na temo Heglove praktične in socialne filozofije, fenomenologije, antropologije in dialektike. Poglavja so razvrščena v dva sklopa. Prvi sklop je naslovljen Dialektika osvoboditve in skuša v treh poglavjih formulirati materialistično teorijo družbe, ki jo je moč analizirati kot enotnost svobode in oblasti. Drugi del se glasi Kritika in afirmacija in razvija materialistično teorijo uspelega dejanja.

Menke svoja filozofska stališča razvija v neprestanem dialogu s številnimi avtorji angloameriške in kontinentalne t.i. tradicije. Pomembno mesto v knjigi imajo sodobni ameriški filozofi, kot so Robert Pippin, Robert Brandom in John McDowell. Nič manj pomembno mesto Menke namenja avtorjem kontinentalne tradicije, kot so Theodor Adorno, Alain Badiou in Alexandre Kojeve. S tega vidika je Avtonomija in osvoboditev knjiga, ki v navezavi na Hegla na kritičen in inovativen način združuje dve tako slogovno kot vsebinsko vsekakor precej drugačni miselni tradiciji.

Osnovna teza Avtonomije in osvoboditve se glasi, da svoboda ni neko stanje, temveč je primarno proces: proces osvoboditve. Proti tradicionalnim razumevanjem svobode skuša Menke pokazati, da svoboda ni niti neko stanje niti kakšna lastnost, ki bi po naravi pripadala človeškim bitjem. Prvič, svoboda ni neko stanje, ker se odvija v družbenih procesih; in drugič, svoboda ni naravna lastnost, temveč sposobnost, ki jo posameznik osvoji v procesu družbene omike, čemur Nemci preprosto pravijo Bildung. Izhodiščna teza knjige tako sestoji v domnevno Heglovi tezi, po kateri svoboda pomeni proces; proces postajanja svobode, ki je proces negiranja in osvoboditve od nesvobode.

Prehod od svobode kot avtonomije k svobodi kot osvoboditvi Menke izriše v prvem poglavju z naslovom Avtonomija in osvoboditev. Avtonomija je pojem, ki se v moderni različici prvič pojavi v praktični filozofiji osemnajstega stoletja. Temeljna ideja pojma avtonomije je, da sta zakon in subjektova svoboda neločljiva. Drugače kot tradicionalne koncepcije svobode, za katere je zakon nesvoboden, svoboda pa brezzakonita, se v pojmu avtonomije zakon in svoboda medsebojno določata. Preprosto povedano to pomeni, da je svoboden subjekt tisti, ki stoji pod določenimi zakoni. Še več, je tisti, ki se tem zakonom svobodno podreja. Biti svoboden pomeni slediti zakonom.

Ko je govora o avtonomiji, pojem zakona ni rabljen v kavzalnem, temveč v normativnem smislu. V besednjaku praktične filozofije zakon torej ni naravni, temveč moralni zakon. Je tisti zakon, ki je s subjektom neločljivo povezan. Iz različnih načinov povezav subjekta in zakona sledijo različna razumevanja avtonomije. Menke se v svoji obravnavi omeji na tri, najbrž najbolj poznane obravnave tega pojma. Prvi pojem avtonomije je Rousseaujev in se imenuje zakonodajalen, drugi je Kantov in se imenuje ekspresivističen, tretji pa Heglov, ki bi ga lahko imenovali socialen.

Temeljna ideja zakonodajnega pojma avtonomije je v tem, da se subjekt svobodno podvrže zakonu, ki si ga je dal sam. V tem, ko subjekt posluša in sledi zgolj zakonom, ki si jih je prehodno odredil sam, ostaja svoboden, zvest zgolj samemu sebi in neodvisen od vsega patološkega. Svoboda je po tem modelu razumljena kot subjektova poslušnost in izvrševanje zakonov, ki si jih je določil sam. Svobodna volja in obvezujoča dolžnost s tem postaneta dve plati istega kovanca – postaneta poenotena v pojmu avtonomije.

Takšno pojmovanje poraja težko razrešljiv paradoks. Če namreč svoboda obstoji v poslušnosti zakonu, potem je lahko ta zakon ali neodvisen od volje ali odvisen od nekega subjektovega akta, ki zakonu predhodi. V prvem primeru je poslušnost zakonu nesvobodna, ker si zakona ni določil subjekt sam; v drugem primeru je zakon produkt nečesa brezzakonitega - subjektovega dejanja -, kar svobodo ponovno loči od zakona. Ker je v obeh primerih pojmovanje svobode neavtonomno, se zakonodajalen pojem avtonomije odpravlja po svojih lastnih kriterijih.

Odgovor na to zagato je v svoji moralni teoriji skušal ponuditi Kant. Kantova rešitev omenjenega problema obstoji v tem, da avtonomije ne razume več kot samozakonodaje, temveč kot samouresničitev, kot sledenje zakonu, ki nas naredi to, kar smo. Za Kanta subjekt ni več instanca, ki si zakon da. Raje, subjekt je ta zakon sam. Ekspresivistična teorija avtonomije obstoji v tem, da pojmuje zakon kot lasten zakon, kot zakon, ki subjekta šele naredi to, kar je. S tem korakom sta subjekt in zakon interno povezana.

Kantu sicer resda uspe povezati subjekt in zakon v neločljivo enotnost, vendar se pri njem dualizem pojavi v samem pojmu zakona. Po Kantu je namreč zakon, lasten moralnemu subjektu, popolnoma abstraktne, formalne narave. Kantovi moralni zakoni delovanja so obče veljavni, saj jih lahko subjekt določi na čisto formalni, od konteksta delovanja ločeni ravni. To pa implicira razpad forme in vsebine zakona. Vsako svobodno delovanje je za Kanta lahko le tisto, ki sledi formalnim zakonom. Kadarkoli pa subjekt deluje v določenih okoliščinah, torej konkretno – in subjekt pač zmerom deluje konkretno -, se mora ravnati po nekih vsebinskih določilih. Subjekt mora v tem primeru za konkretno delovanje vzeti vsebino od zunaj – kar pomeni, da ni določen po zakonu.

Heglova socialna teorija avtonomije rešuje paradoks forme in vsebine zakona s tem, da zakon zasnuje kot družbeni zakon – kot zakon, ki je posledica subjektove udeležbe v socialnih praksah. Ker je socialni zakon zmerom konkretno določen, tvori vsebinskost njegov notranji moment. Hkrati je socialni zakon tisti, ki konstituira subjekt, s tem ko si ta v procesu omike zakon prilasti do te mere, da postane del njegove druge narave.

Tako sta rešena oba zgoraj navedena problema. Po eni strani sta subjekt in zakon interno povezana, ker sta oba socialno konstituirana. Po drugi strani pa je Heglov zakon zmerom vsebinsko določen, tako zdaj za subjekta ni več potrebno, da bi v svojem delovanju lahko postal določen zunanje – torej ne po zakonu. A navsezadnje tudi Heglova rešitev predstavlja moment neskončnega gibanja dialektičnega protislovja. Takšen je vsaj nauk Menkejeve knjige.

Dialektiko je prakticiral vajenec Jernej.