Najsi sta si pojma diskurz in nasilje še tako različna, v nekaterih primerih med njima ni mogoče zarisati jasno določene ločnice. Da sta včasih – tako znotraj humanistične tradicije mišljenja kot v svojem udejanjanju – spojena in vpeta drug v drugega, predlaga tudi knjiga Diskurz in nasilje Mirta Komela. Čeprav ju tradicionalno pojmujemo kot nasprotujoča si pojava, sta diskurz in nasilje prepletena, za primer vzemimo le državotvorne in ustanovitvene geste, politiko ali revolucijo. Ker se marsikateri diskurz manifestira skozi nasilje, knjiga tako poda sklep, da nasilja, prav zaradi njune prepletenosti, pravzaprav ni vedno mogoče reševati z diskurzom.

Knjiga svoje vzporejanje dveh omenjenih pojmov gradi z vrsto sklicevanj in navedkov, ki se mestoma morda zdijo odveč, spet drugje pa ponujajo zanimive teze. Avtor se namreč obravnavanih pojmov ob ilustrativnih primerih iz antične mitologije v nadaljevanju loteva še s stališč prava, politologije, sociologije in psihoanalize.

V prvem delu se opira predvsem na antične primere, na razlikovanje med diskurzom, »močjo besed« in nasiljem, silo, »nasilnostjo«. Diskurz v antični literaturi vseskozi spremlja nasilje, predvsem v vojni, skozi politični posvet pred bitko, s spodbujanjem med vojskovanjem in z mirovnimi pogajanji po bitki. Ko se reševanje spora dokončno premakne zgolj na raven diskurza, pa pristane v rokah »spretnih z besedo«, kar pa tiste, ki poslušajo, spet postavlja v podrejen položaj – prisiljeni so poslušati, četudi se s povedanim ne strinjajo. Na ta način in tudi na podobne načine poskuša knjiga prikazati prepletenost diskurza in nasilja, ki se čedalje bolj kažeta kot dve strani istega kovanca.

Avtor nadalje od grške polis prek najrazličnejših transformacij oblik vladavine in držav vzporedno s sočasno mislijo gradi most do sodobne kapitalistične pravne države. Nasilna je že sama gesta ustanovitve države. Za ustanovitev je potrebno nasilje, brez nasilja se ustanovitveni dikurz namreč ne more uveljaviti kot vladajoči. V poglavju, kjer se analize prepletenosti obravnavanih pojmov loteva s stališča državotvornosti in politike, na videz površno poveže mnoge družbene fenomene, ki pa jih v nadaljevanju razjasni in utemelji. Mestoma morda preseneča le izbira dogodkov, ki naj bi utemeljevali povezanost diskurza in nasilja, saj s svojo arhetipskostjo in oddaljenostjo državotvornost ilustrirajo nekoliko slabše, kot bi jo »domači« primeri polpretekle zgodovine. Ne nazadnje je naše teritorialno območje v preteklem stoletju prestalo kar nekaj državnih tvorb, za katere je bila značilna močna povezanost med nasiljem in diskurzom. Ta je dosegla vrhunec s totalitarnim glasom, ki je nasilje sam po sebi, saj že sam po sebi velja za zakon, ki se manifestira skozi nasilje.

Drugi del knjige se v luči aktualnih dogodkov bere kot razkrita teorija zarote, kjer prej arhetipski primeri naposled dobivajo obraze; obraze politikov, ki diskurzivno in nasilno udejanjajo moč; gradbenih mogotcev, ki »nasilno« ropajo državo; neobsojenih, ki so do bogastva prišli s »pridnostjo«, proces bogatenja pa je bil »brez nasilnosti«; obsojenih, ki se odpravljajo na prisilno delo ... Družba, ki jo že najmanjši zločin napade kot celoto, v pravni državi tovrstne spore prestavlja na višjo instanco – na sodišče. To ima monopol nad vsemi rabami nasilja ter tudi nad samim diskurzom o nasilju in bo krivico popravilo v kar najkrajšem času – seveda ne gre za maščevanje, gre za sankcioniranje. »Dobrega« nasilja države nikakor ne gre primerjati z »zlim« nasiljem posameznika …

V zadnjem poglavju, ki služi kot nekakšen sklep, avtor deloma aktualizira svoja razmišljanja in sklene različne misli, ki so ga vodile skozi posamezna poglavja. Skozi sodobne oblike kapitalističnega gospostva, kjer povzročenega nasilja ne moremo zlahka identificirati z njegovim povzročiteljem, se pojavlja vprašanje: »Od koga terjati odgovornost za /…/ nasilje na najbolj elementarni ravni bivanja /…/?« Koga kriviti za revščino in brezposelnost, ki sta posledica kapitalističnega strukturnega »nasilja« nad državljani? Tistega, ki se nam trenutno sam pri sebi najverjetneje roga, ker nismo sprejeli njegovega vsiljenega diskurza in nasilnega udejanjanja moči. K sreči. Prvič je bila tragedija, drugič bi bila farsa.

Bral sem Miha Kelemina, za vse tiste, ki pa vas zanima nasilje diskurza in ne posedujete Stare zaveze: Knjiga Diskurz in nasilje je izšla v zbirki Problemi založbe Analecta v letu 2012.