Dobro življenje na Slovenskem

Dobro življenje na Slovenskem

Recenzija izdelka
29. 7. 2016 - 13.00

»Ali ni koristno za družine in narod, ako se na versko dovoljen način omeji ali popolnoma prepreči rojstvo dedno obremenjenih otrok, ki so bili ves čas ali večino življenja samo v nadlego in breme zdravemu prebivalstvu? [...] Tudi za nas Slovence so Mendlova odkritja zelo važna. Tudi mi ne smemo ostati brezbrižni napram zahtevam evgenike, saj ravno maloštevilni narodi potrebujejo čim večji odstotek telesno in duševno zdravega naraščaja«. Vladimir Meršol, dr. med., Ljubljana, 1938.

Slišani citat je uvertura v tokratno Humanistiko, namenjeno knjigi, ki podrobno osvetli nazor za omenjeno mislijo. Povod za to početje je knjiga Evgenika na Slovenskem izpod peresa zgodovinarke Ane Cergol Paradiž.

Preden se lotimo seciranja, pa najprej skozi obravnavano knjigo osmislimo gornji citat. Skovanka evgenika, plod Francisa Galtona, Darwinovega bratranca, je sestavljena iz grških »eu«, ki pomeni dobro, ter »genus«, kar pomeni rojstvo. Nazorsko si je v grobem rečeno prizadevala za »razumsko« uravnavanje človeške evolucije. Že takrat je šlo za otroke. Cergol Paradiž nazor skozi prizmo biopolitike lucidno pozicionira kot humanistično-scientistično preskriptivno reakcijo ali bolje kolaboracijo na razmere modernosti. V skrajni instanci se je nauk izrodil v znanstveno teorijo neenakosti med ljudmi. A kot pokaže obravnavana knjiga, so nianse vsekakor pomembne.

S konceptom »entangled history«, torej prepletene zgodovine, knjiga z biografsko metodo izbranih evgenikov umesti evgeniko v širši geografski in miselni kontekst. Protagonist je predvsem Božo Škerlj, prvi jugoslovanski doktor antropologije. V grobem je premisa evgenike, da zaradi napredka znanosti, predvsem medicine, družba ni več podvržena naravni selekciji, zato mora na njeno mesto stopiti nauk, ki bo selekcijo nadomestil. Seveda je evgenični nauk vsako hibo, od duševnih in spolnih bolezni pa vse do prostitucije in pijančevanja, dojemal kot gensko determinacijo.

Če se zaradi razvoja higiene razmnožuje več degenerirancev, velja gojiti vzporedni nazor »rasne higiene«, ki bi situacijo pač izravnala. Drugi moment je velika vojna, saj se za vojno sposobni fantje koljejo, za vojno nesposobni idioti pa razmnožujejo - z determinizmom in psevdoznanstveno metodo evgenike je računica slaba. Računica v dobesednem pomenu. Škerlj v tistem času sicer kot delavec antropološke sekcije Ministrstva za narodno zdravje denimo na podlagi raziskave med šolarji zaključi, da se degenerirane družine bolj množijo kot situirane. Račun je pokazal, da bo čez tristo let 80 odstotkov Slovencev degeneriranih.

Poleg Škerlja je bil v evgeničnem taboru pisan nabor ljudi od zdravnikov, antropologov pa vse do literatov, a vendar gre za precej omejen krog ljudi, ki so razpravljali o različnih vidikih genskega uravnavanja. Kljub prizadevanju pa je bil sprejet le en zakon, pa še ta pogojno: Obvezen pregled za spolne bolezni ženina pred poroko. Razprava je drugače tekla predvsem preko vprašanj o sterilizaciji, splavu, vplivih okolja pa tudi o rasah, dasiravno je Škerlj raso označil za evgenično nepomembno kategorijo. A ta korespondenca in predvsem kritika omenjenih nazorov odpre precej slikovit prikaz intelektualnega življenja med obema vojnama.

Drugo polje, ki se čudovito razpre v knjigi, je prikaz, kako so se evgeniki perifernih območij in za nekatere strokovnjake tudi perifernih ras soočali s stroko, ki se v nekaterih instancah sprevrača v institucionaliziran rasizem, sami pa so se vsaj v Škerljevem primeru znašli na napačni strani računa. A nekateri evgeniki so paradoksalno prvi, ki so se »uprli« nacizmu, saj so kot prvo spravljali evgeniko na slab glas, kot drugo so si evgeniki »razsvetljene« orientacije, kamor Paradiž postavlja tudi Škerlja, prizadevali izključno za »dobre« gene in mešanje ras naj bi imelo precej evgeničnih prednosti. Kot zadnje pa moramo omeniti Škerljev pacifizem. Na IFEO, mednarodno evgenično zvezo, je celo poslal predlog o sprejetju »notice« o disgeničnih učinkih vojne, v praksi pa je zagovarjal, da bi se z zakonom iz vpoklica izvzelo posameznike z »večvrednimi geni«.

Evgenična načela so sicer že od nekdaj prisotna v ljudski zavesti v obliki predsodkov in izrekov, denimo »jabolko ne pade daleč od drevesa«. A zakaj se pri nas čisto samoiniciativno kot organiziran nauk pojavi šele po vojni? Cergol Paradiž to opredeljuje kot rezultat kolektivne identitete in suverenosti, ki je možna šele skozi poistovetenje z državo.

Naslednja momenta modernosti sta seveda nacionalizem in predvsem kolektivni duh, ki v imenu kolektiva opravičuje in zahteva poseganje v posameznika. Z določenimi evgeničnimi postulati se je pri nas strinjala skorajda celotna politična mavrica od katoliških, liberalnih, feminističnih pa vse do marksističnih avtorjev.

Omenjeni dr. Škerlj je bil verjetno med najbolj »mednarodnimi« intelektualci tistega časa. Izdajal je revije, sicer prilogo zdravniškega vestnika, pisal, prevajal, bil član mednarodnih združenj, večkrat z Rockefellerjevo štipendijo šel po svetu in seveda vseskozi lobiral … Evgenika je bila namreč neverjetno internacionalno podjetje, Škerlj pa očitno med najbolj »razsvetljenimi« predstavniki.

Da ne bomo knjige samo hvalili, moramo vendarle podati nekaj pomislekov. Večkrat poudarjeni »biopolitični« kontekst in hkratno sklicevanje na Foucaulta in Baumana je po eni strani dobrodošla teoretska naperjenost. Po drugi strani pa nehote pada v sila podobne okvire, ki jih ves čas skuša presegati. V prvi vrsti je zgodovina evgenike na Slovenskem primer recimo temu akademske zgodovine. Se pravi evgenike kot teoretskega polja ali v najboljšem primeru zgodovine nekega relativno šibkega lobija.

S to kritiko merimo predvsem na del naslova: na Slovenskem. A evgenika vendarle ni samo teorija in Slovenci so vendarle živeli tudi v državah, ki sta morda najbolj intenzivno izvajale evgenični program. Še več, v njih so - vsaj na primeru Italije - verjetno zapolnjevali vlogo »evgeničnega drugega«. A Italija je tu predstavljena le kot obsežna fusnota, kolikor je pomembna za razumevanje Škerlja, ter kot nek bolj katoliški derivat, to je t. i. latinska evgenika.

Jugoslavija je verjetno sicer precej nehvaležen primer za biopolitično analizo, saj so njeni oblastni mehanizmi bolj ciljali sebe v koleno. Druga svetovna vojna je predstavljena le skozi prizmo protagonista dr. Škerlja. Ta je bil seveda del OF, saj je nacizem evgeniko spravljal na slab glas. Med vojno je bil potem zaprt v Dachauu, kjer je še vedno opravljal evgenične raziskave. Po vojni je evgenično stremljenje sicer opustil in se zadovoljil s stolico na Oddelku za antropologijo. A sama vojna, in to poudarja tudi Paradiž, je v knjigi nedotaknjena, kljub temu da se je v njej skoncentriralo toliko silnic, ki so botrovale evgeniki, bile njen rezultat in jo v končni instanci tudi pokončale.

Zato tu knjiga pade v svojevrsten kalup, saj se kljub izpričani biopolitični intenci knjiga v prvi vrsti ukvarja z intelektualno zgodovino. Se pravi z analizo tekstov in nazorom, ki je v Jugoslaviji v veliki miri obstajal le v teoriji, fenomen evgenike pa je omejen na recepcijo in kritiko. Seveda ne smemo mimo dragocenega doprinosa študije k zgodovinam sokolstva, katolištva, žensk, medicini ... se pravi občemu razumevanju obdobja med drugo svetovno vojno.

Naše pikolovstvo pa je vendarle rezultat neizmerno širokega polja tem in vprašanj, ki jih obravnavana knjiga in metoda šele omogočita. Zato moramo vsekakor pozdraviti študijo Ane Cergol Paradiž, upamo pa tudi, da se zgodovinopisje ne bo ustavilo le pri zgodovinopisju neke teorije. Pa zaključimo evgenično: knjiga Ane Cergol Paradiž Evgenika na Slovenskem, izdana lani pri založbi Sofia, je vsekakor vredna potomstva.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Domovina naša je svobodna (France Kosmač, Viktor Mihelčič)

Domovina naša je svobodna,
Prosto diha spet slovenski rod.
Vriska gora in cvete dolina rodna,
v soncu sveti se pred nami pot.

Širna polja smo zorali,
prepojili jih s krvjo,
dobro seme smo sejali,
bojevali se srčno.

Mi ponosni smo čuvarji
naše svobodne zemlje,
brez plevela v novi zarji
seme žlahtno naj kali!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness