Slovenija je država, ki se meri v relativnih velikostih. Postavke nacionalnega uspeha, ki po absolutni vrednosti utegnejo izpasti drobne, je vedno treba pomnožiti s konstanto »pa čeprav nas je samo 2 milijona«. Šele to nam razkrije naše nadpovprečne deleže igralcev NBA, smrti zaradi koronavirusa in letno izdanih knjig. Tem dosežkom bomo kmalu lahko dodali število prevodov razsvetljenskih del na prebivalca. Po nizu poslovenjenih klasikov 18. stoletja, objavljenih pri Studii Humanitatis, je pri Založbi Krtina izšel Voltairov Filozofski slovar. K našemu preboju na vrh evropskih svetloboljubcev bo nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da ne gre za prevod osnovne različice iz leta 1764, temveč za razširjeno, končno izdajo iz leta 1769, znano tudi pod naslovom Razum v abecedi.

Prvo, kar bo opazil bralec, je, da Filozofski slovar ne ustreza niti kriterijem akademskega filozofskega besedila niti zahtevam jezikoslovnega slovarja. »Gesla« ne stremijo k jasnim definicijam pojmov niti k dosledni obravnavi teoretskih vprašanj. Napisana so afektivno in patetično. Njihovo osrednje slogovno orožje ni navajanje, temveč niz vzklikov in retoričnih vprašanj. Njihova strategija nista izčrpnost in natančnost, temveč prepričljivost duhovitih uvidov. Prisluhnimo začetku gesla Živali: »Kako bedna in revna je trditev, da so živali stroji, oropani zavesti in občutja, ki svoje opravke vedno počno na enak način, ki se ničesar ne naučijo, ki ničesar ne izpolnijo, in tako dalje!«

Kot v spremni besedi pojasni prevajalec Aljoša Kravanja, se Voltairova slovarska oblika navdihuje pri Zgodovinskem in kritičnem slovarju Pierra Bayla iz konca 17. stoletja. Vseeno med njima obstaja ključna razlika, saj je Baylov besednjak slovarski tudi po vsebini. Kot namiguje že njegov naslov, se v njem kritični komentarji prepletajo z vnosi o naravni zgodovini in geografiji. Nekaj strani za geslom Aberdon ali Aberdeen, ki našteva značilnosti tega škotskega mesta, najdemo dolgo razpravo o očaku Abrahamu, opremljeno z devetinštiridesetimi sklici – tako na odlomke iz Stare zaveze kot na različne teološke interprete. V tem oziru Baylov slovar spominja na kasnejšo D'Alembertovo in Diderotovo Enciklopedijo ali Metodični slovar. Oba predstavljata inventar znanja, ki vedno tudi polemizira s tem, kar beleži in zbira. Pri Voltairu, nasprotno, popolnoma prevladuje kritično-komentatorski vidik. Povzema le toliko, da se ve, o čem teče beseda. Abecedni vrstni red pa služi zgolj kot način organizacije kratkih zapisov o najbolj vročih temah avtorjevega časa.

V skladu s tem se tudi pridevnik filozofski nanaša na premlevanje tistega, o čemer se na splošno govori v neki družbi - o političnih aferah, sodnih bojih, pa tudi zimzelenih zamislih, kot so enakost, ljubezen, lepota. Takšno široko razumevanje filozofije je bilo značilno za literarno podzemlje starega režima, kakor je pisateljevanje tistega časa poimenoval kulturni zgodovinar Robert Darnton. Voltairov slovar se umešča prav v to literarno mrežo pol nezakonitih, pol toleriranih knjigarn, tiskarn, letakov, satir, karikatur, leposlovja in anonimnih filozofov, ki so tvorili glavnino pisne produkcije 18. stoletja. Kaj je v tem kontekstu štelo za filozofsko, morda najbolje prikaže naslednji izsek iz pisma, ki ga je francoski knjigarnar leta 1772 naslovil na svojega švicarskega dobavitelja: »Tukaj je kratek seznam filozofskih knjig, ki jih želim (…): Venera v kloštru ali Nuna v spalni srajci; Razkrito krščanstvo; Spomini gospe markize Pompadour; Poizvedba o izvorih orientalskega despotizma; Sistem narave; Filozofinja Tereza; Margot, vojaška pomočnica.«

Filozofski slovar je torej abecedna zbirka fizično in idejno enostavno prenosljivih misli in rekov. Njegovo namembnost je mogoče razbrati že iz prvotnega naslova: Žepni filozofski slovar. Danes bi Voltairovo delo označili za zbirko esejev ali kolumn à la Magija za realiste Delove kolumnistke Irene Štaudohar ali Kozmologija Kozme Ahačiča. Cilj ni rigorozna ali izčrpna analiza pojma niti razdelava novega, pristno Voltairovega stališča, ampak prosto razpravljanje, ki poskuša zbrati in po možnosti dodati kakšno lepo ubesedeno misel; takšno, ki se jo bo lahko ponovilo na koncu Odmevov.

Onkraj slovarskega vrstnega reda je format zapisov povsem prost. Navadno se začnejo s provokativno prispodobo ali vprašanjem, ki vodi v niz najpogostejših mnenj oziroma pogledov, od Stare zaveze do antičnih filozofov in modernejših avtorjev. Geslo Duša se tako začne s hrepenečo trditvijo: »Lepo bi bilo videti svojo dušo.« Nato nadaljuje z Aristotelovo delitvijo na vegetativno, živalsko in človeško dušo, z dojemanjem duše pri Kaldejcih, Egipčanih, Demokritu in Epikurju, vse dokler ne pristane pri Descartesu. Primerjajmo zapis Irene Štaudohar o spominu: »Je spomin zanesljiv? Zelo krhka stvar je, pravi psiholog. (...) Že pisateljica Jane Austen se je pritoževala nad različnimi obrazi spomina,« medtem ko »nobelovec Daniel Kahneman pravi, da v nas obstajata dva jaza.«

Antični filozofi, izmišljeni brahmanski modreci in nobelovske osebnosti skupaj tvorijo literarni melange, iz katerega se napaja javno filozofiranje. Čeprav se zdi, da je slednje enako filozofiji sami, med to splošno razgledanostjo in filozofijo kot znanstveno disciplino obstaja razhajanje - tako po metodi pisanja kot tudi po izboru referenčnih del in načinu njihove uporabe. Čeprav razmerje med njima nekoliko spominja na odnos med znanostjo in zdravo pametjo, se javno filozofiranje razlikuje od obeh. Od zdrave pameti se skuša na vse pretege oddaljiti po svoji načitanosti: splošna razgledanost ogromno bere. Vendar svoje branje usmerja po posebnem, sebi lastnem kanonu, ki sledi drugačnim kriterijem kot selekcije virov, oblikovane znotraj strokovnih disciplin. Ne zanimajo je toliko znanstvene revije in monografije kot njihovi izseki, poljudnoznanstvena in časopisna besedila ter sploh vsako umetniško delo, ki »da misliti«. Predpostavka splošne razgledanosti ali javnega filozofiranja je namreč, da morajo biti vsi običajno poučeni ljudje sposobni slediti diskusiji. To načelo terja, da se referenčne avtoritete lahko uveljavijo le na način bestsellerja - nečesa, kar je splošno poznano. Hkrati se referenc ne uveljavlja in sooča kot dokazov. Prvenstvena vloga teh navedb je zamejiti linijo razprave na zaokrožen nabor javnih problematik oziroma vzpostaviti korpus tem, za katere se lahko od vsakega kultiviranega človeka pričakuje, da bo o njih znal govoriti. Namen ni pokazati, da je Voltaire izčrpno preštudiral Aristotela ali Descartesa, ampak da ve, o čem je moderno modrovati leta 1769. Takrat je bilo to razglabljanje o duševni in razsežni substanci, danes sta to Daniel Kahneman in njegovo počasno mišljenje.

Osrednja dilema dobe, ki naj bi povezovala različne komentarje v Filozofskem slovarju, je verska toleranca. Spremna beseda tako knjigo prikazuje kot filozofsko nadaljevanje Voltairovega junaškega javnega zagovora protestantov v petih sodnih postopkih, ki so bili kasneje poimenovani causes célèbres. V prvem iz leta 1762 je bil Jean Calas po krivem obsojen za umor svojega sina. Voltaire je sprva verjel obtožbi in celo napisal obsojajoče pismo zoper protestanta. Calasa so tako pred obsodbo mučili, nato pa so ga dve uri lomili na kolesu, zadavili in zažgali na grmadi. Njegov drugi sin je bil izgnan v Ženevo, kjer je srečal Voltaira in intelektualca končno prepričal o nedolžnosti svojega očeta. Šele potem se je prebujeni filozof s srčno hrabrostjo zavzel za posthumno rehabilitacijo usmrčenca, družini omogočil srečanje s kraljem Ludvikom XV. in napisal Traktat o toleranci.

V drugih primerih se je Voltaire angažiral hitreje in uspešneje, kar nekateri škodoželjno pripisujejo slabi vesti zaradi ravnanja v zadevi Calas. Zanimivo pa je, da se ni želel odzvati na podoben postopek zoper juda Hirtzla Lévyja. Kljub njegovi preračunljivi obotavljivosti so se na filozofa obrnili drugi obtoženi protestanti. Ne zato, ker je napisal Filozofski slovar, temveč ker je bil, kot marsikateri razsvetljenec, prek osebnih poznanstev spečan z mrežo uradnikov in odvetnikov, kot sta bila Target in Beaumont, ki sta zastopala protestante. Hkrati pa je bil v neposrednem stiku s kraljem, pri katerem je bil dolgo zaposlen kot kraljevi zgodovinopisec. Povzdigovanje razsvetljenca v moralnega heroja je tako popolnoma naivno. Ravno nasprotno, treba bi bilo raziskati razmere, ki so te procese naredile za javne afere in s tem Voltairu kot javnemu intelektualcu vzbudile občutek dolžnosti, da o njih spregovori. Šele takšna umestitev bi utemeljila aktualnost Filozofskega slovarja za razumevanje sodobnih javnih intelektualcev, ki se pogosto vidijo kot neposredni dediči razsvetljenstva.