Avgusta letos nam je Študentsko filozofsko društvo na Filozofski fakulteti namenilo kar dvojno izdajo revije Iluzija. Tokratna številka namreč vsebuje članke študentov iz iztekajočega se 2024 in že preminulega leta 2023. Lanskoletni sklop nosi naslov »Pravljice, miti in legende«, letošnji pa »Kolektivni spomin in pripovedovanje«. Tokratno Iluzijo sta odgovorno uredila Antje Ravnikar in Marko Miočić, avtorjev člankov pa je skupaj kar 18.

Sklopa sicer povsem lepo sovpadata na področju pripovedništva, mitologije, pravljic in kolektivnega spomina in se v sorodnih krovnih temah tudi dopolnjujeta. Po drugi strani pa številka ob branju na mah nudi nemalo prelomov med članki, ki nas večinoma situirajo v povsem različne kontekste, s čimer izgubljamo rdečo nit posameznih sklopov. Iz teg izstopa zaporedje člankov Vida Salmiča, Pina Hitija Ožingerja in Zigi Omerzel v letošnjem delu revije, ki se jim bomo zato nekoliko podrobneje posvetili v nadaljevanju današnje oddaje.

Prvi izmed treh člankov, pod katerega se podpisuje Salmič, nosi naslov »MAGA: Amerika med nostalgijo in maščevanjem«, v katerem ob Nietzschejevem konceptu ressentimenta in Heideggerjevi ontološki diferenci raziskuje nostalgijo po véliki Ameriki. Članek začne z zavračanjem redukcionistične misli, da je učinek militarizirane nostalgične komponente slogana MAGA zgolj sla protestantskega heteroseksualnega belega Američana po ponovnem uživanju privilegijev, ki jih je ta družbeni profil imeli v preteklosti. Salmič uporabljajoč prej omenjena koncepta obrne narativo o nostalgiji k maščevalnosti in bežanju pred trenutnim ameriškim statusom quo prek idealizacije preteklosti. Ne gre za spominjanje določenih trenutkov preteklosti, temveč za občutek separacije od sveta, distance in odtujenosti – Heideggerjev koncept brezdomnosti –, ki ga Salmič izpostavi kot pogoj, ki nas vodi k projiciranju rešitev za naše nezadovoljstvo v preteklost. Članek hitro teče in dotična koncepta sta postopno vpeljana in razširjena, da ju lahko v kontekstu MAGA razume tudi laični filozof.

Pino Hiti Ožinger v prispevku »Mitopoeja in strahontologija v (znanstveni) fantastiki« naslovi današnjo kreativno in kritiško krizo žanra v mainstreamu, ki jo bržkone občuti vsak znanstvenofantastični nadobudnež. Današnji svet znanstvenofantastične pripovedi utemelji z Derridajevim pojmom »strahontologije«, ali »ontologije časa, kjer se pretekle kulturne forme vračajo v delni, nepopolni obliki in tako strašijo v sedanjosti«. Če obrazložimo, nekdaj kritičen žanr naj danes ne bi inoviral, temveč le še recikliral žanrske trope in tematike iz 60-ih in 70-ih. Povedano drugače: žanr, ki je včasih kritično ocenil sedanjost in orisoval možne prihodnosti, danes zre nazaj v svoje »zlate čase« in uporablja njihove načine interpretacije prihodnosti. Članek zaradi svoje berljivosti občasno celo rahlo vonja po poljudnem – celo redukcionističnem –, struktura počasnega razvijanja in vpletanja konceptov sicer ostaja, z izjemo, da je slednjih precej manj. Obravnavanje nostalgije v kontekstu kulturnega žanra bralec doživi kot nadaljevanje Salmičeve opredelitve nostalgije, ki skoraj služi kot podstat za razširitev razumevanja Ožingerjevega članka.

Ožinger nostalgijo današnje znanstvene fantastike primerja s tisto, ki je značilna za fantazijsko literaturo že od Tolkiena dalje. Fantazijska dela v veliki večini gledajo v preteklost in, kot je bralcu na tej točki že jasno, to podžge nostalgijo, kljub temu da to ni nujno njihov namen. Tu fantazijsko plamenico prevzame Zigi Omerzel, ki se v celoti posveti prav Tolkienovemu Legendariumu. Članek »Iskanje mythosa v Tolkienovem Legendariumu« ponudi tako vsebinski kot stilski kontrast od prejšnjih dveh, kar se pri branju v tem primeru zdi dobrodošlo. Tako je predvsem zato, ker bralcu ponudi razmislek iz druge smeri kot prejšnja članka, gleda predvsem v preteklost in kaj smo v njej izgubili ter ali je možno in smotrno to privleči nazaj.

Omerzel obravnava manko današnje simbolike in mythosa, torej narativ in arhetipskih zgodb, ki razlagajo temeljna vprašanja, ki si jih človeštvo zastavlja. Začne s kritičnim vidikom o ideji, da sta znanost in razum ovrgla potrebo po mitologiji, kljub vsemu se ne počutimo varnejše ob vsem našem razumevanju. V Tolkienovem delu skuša najti elemente mythosa, ki bi ljudem pomagali prebroditi razmak med njimi in fragmentiranim svetom. Legendarium skuša orisati kot Tolkienov poskus konstrukcije mitologije za dobo, ki večinsko misli, da mitov ne potrebuje.

Vrnimo se k pravljicam, mitom in legendam preteklega leta. Za razliko od letošnjega dela lanski vsebuje več člankov, ki se poglobijo v specifična dela. Dva takšna bomo izpostavili v nadaljevanju. V članku Laure Drašler z naslovom »Strniševa predelava faustovskega mita« avtorica primerja Strniševo delo Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju z Marlowovo verzijo mita o Faustu. Besedilo se zdi precej komparativistično, sploh za filozofsko revijo, a bralca to ne zmoti, sploh glede na krovno temo lanskega sklopa. Drašler namreč niza razlike med deloma, bodisi o ciklični naravi Strniševega dela ali avtorjevi reinterpretaciji glavnih likov v njihove moralno dvoumne različice. Vsi nizi razlik bralcu naslikajo celostno podobo Strniševega dela in Lazarjevih blodenj, predvsem pa lepo izpostavijo avtorjev odmik od Marlowove moralitete k eksistencialnem prevpraševanju bivanja v sodobnosti.

Zadnji članek, o katerem bomo spregovorili, je »Dežela hauihnhnmov kot utopija Barucha de Spinoze« avtorja Javierja Martína. Članek izvira iz Spinozove ideje, da je razum aparat, ki nadzira človekove afekte. Da bi družba funkcionirala po svojih najboljših zmožnostih, se mora vsak njen člen truditi ohranjati afekte pod nadzorom. Hauihnhnmi v Swiftovih Guliverjevih potovanjih pa so popolnoma racionalna bitja, ki jim afekti niso niti prirojeni. S primerjavami med njimi in Spinozovimi idejami utopije Martín pride do zaključka, da »dežela hauihnhnmov ne predstavlja naivne, neuresničljive utopije, o kateri je govoril Spinoza, temveč sega onkraj koncepta le-te«. Celoten članek se zdi kot miselni eksperiment, ki je avtorju nekega dne padel na pamet in se ga je odločil opraviti. Zato deluje zelo lahkotno in nepretenciozno, Martínova sistematična struktura in stil pa dobro komplementirata primerjavo Guliverjevih potovanj in Spinoze.

Glede na to, da gre za študentsko revijo s številnimi avtorji, bralec bržkone pričakuje svežino na področju rabe teoretskih pristopov in pogledov na izbrano tematiko, česar lahko v Iluzijah najde precej. V določenih primerih je povezava med prispevki in krovno temo sicer šibka, česar uredništvo revije ne pojasni z nekakšnim uvodnikom, ki bi orisal tako selekcijo člankov kot izbor objektov analize. Če bralec išče oprijemljive grižljaje razmislekov o tem in onem zanimanju posameznikov, pa je letošnja Iluzija lahko precej simpatično branje.

Iluzijo je bral Vid.