Vesna Vuk Godina, univerzitetna predavateljica, socialna in kulturna antropologinja ter ena izmed najodmevnejših družbenih kritičark in kolumnistk, je lani pri Beletrini izdala monografijo Zablode feminizma. Delo s provokativnim naslovom kritizira predvsem sodobni zahodni beli feminizem, za katerega avtorica pravi, da z reproduciranjem idej 20. stoletja ni sposoben preseči svojih evropocentričnih in kolonialnih drž.

Godina neredko citira druge avtorice in avtorje, ki delijo njeno kritiko prevladujočih tokov feminizma, med drugim Jesso Crispin in izseke iz njene knjige Zakaj nisem feministka. S slednjo se avtorica pogosto strinja, zatakne pa se ji pri dejstvu, da Crispin še vedno »verjame« v obstoj patriarhata. Niti malo pa Godine ne moti, da Crispin iz svojih zapisov izključuje trans osebe ali stereotipno meče vse feministke v isti koš zahodnega belega feminizma. Temu se ni čuditi, saj Godinino delo prav tako stalno omenja le zahodni beli feminizem, o transspolnih osebah in ostalih LGBTQ+ osebah pa ni ne duha ne sluha.

Glavnina dela je namenjena bio-logiki, ki po avtoričinem mnenju prežema zahodno družbo. Bio-logika naj bi bila predpostavka, da se biološke razlike neposredno odražajo v družbenih razlikah. Navede primer zahodne medicine, ki išče telesne korelate družbenih razlik. Ko najde odstopanja od »normalnega telesa«, se začnejo posegi v telo, zdravljenje. Kot edini primer navede ljudi, ki imajo zaradi bioloških razlogov težave z duševnim zdravjem in so zaradi odstopanja od norme zdravega telesa izpostavljeni posebnim družbenim praksam, kot je jemanje zdravil. Godina pa prepoznava tudi povezovanje v obratni smeri, saj na podlagi obstoja družbenih razlik sklepamo, da obstajajo tudi biološke.

Zaradi negativnega odnosa do teles, ki odstopajo od norme zdravega belega in moškega telesa, na Zahodu obstajajo številna gibanja, ki se borijo za izenačenje inferiornih teles invalidov, temnopoltih ljudi in homoseksualcev z zdravimi belimi heteroseksualnimi telesi. Tovrstna gibanja so torej smiselna, a Godina ne razloži, kako se zahodna bio-logika razlikuje od vzhodne. Kakšno je razumevanje družbenih razlik v vzhodnih državah in družbah?

Povezovanje bioloških lastnosti z družbenimi vlogami je škodljivo tudi v primeru testov inteligenčnega kvocienta, ki jih avtorica omenja in so bili zaradi biološkega determinizma skrajno rasistični, saj so predvidevali inteligenčno superiornost belcev, predvsem belih moških. Kljub temu pa avtorica navede nekoliko skop kupček primerov, ki izražajo zahodno bio-logiko. Dobrodošli bi bili nekoliko sodobnejši primeri, kot je izključevanje trans žensk zaradi nezmožnosti rojevanja otrok. Ta primer jasno pokaže staro idejo, da je biološka zmožnost rojevanja edino družbeno poslanstvo ženske, in tako namerno negira obstoj trans oseb. Ravno to nas v Godininem delu najbolj zmoti, namreč da transspolnih oseb, ki jih bio-logika in biološki determinizem najhuje prizadeneta, nikoli niti ne omeni.

Poleg že navedenih kritik zahodnega belega feminizma pravi tudi, da bi feministka postala, ko bi feminizem obudil radikalno kritiko družbe in boj za izboljšanje položaja žensk. Ta obljuba pa zveni nekoliko prazno, saj ne obrazloži, kaj naj bi ta kritika družbe vsebovala. Katero obdobje feminizma bi obudila? Zdi se, da se osredotoča le na kritiko nekega kvazifeminizma, ki poudarja univerzalno žensko izkušnjo. Tako predvsem izpostavlja slabosti zahodnega belega feminizma, a ne predstavi problemov, ki bi jih morali znotraj feminizma izpostaviti, da bi se mu pridružila tudi sama. Tako sicer kritizira kolonialno držo tega tako imenovanega feminizma, ki se predstavlja kot rešilna bilka za nezahodne ženske. Po njenem mnenju bi moral feminizem za njihove specifične težave poiskati specifične rešitve. Vendar analize onkraj tega ne nadaljuje in se hitro vrne na kritiko zahodne bio-logike. 

Postavi se vprašanje, kaj radikalna kritika družbe, kot jo razume Vesna Vuk Godina, sploh je. Spotaknemo se namreč ob besedo obuditi, saj feministični začetki 19. stoletja nikakor niso predvidevali radikalne kritike družbe. Prizadevali so si zgolj za integracijo belih, izobraženih in bogatih žensk v takratni patriarhalni red. Zato je težko zagovarjati stališče, da je zgodnji feminizem oblikoval radikalno kritiko, ki bi pomenila popolnoma nov diskurz o tem, kako družba zavestno izključuje marginalizirane ljudi.

Poleg upravičene kritike belega feminizma, ki to ni, bi bila v delu dobrodošla vsaj omemba drugih resničnih feminističnih gibanj. Eno takih je intersekcionalni feminizem, ki namesto iz ideje o univerzalni ženski izkušnji izhaja iz upoštevanja različnosti posameznikov. Upošteva pomembnost prepleta vseh karakteristik, ki opredeljujejo osebo, od rasnih in etničnih do spolnih. Zdi se namreč, da se avtorica močno omejuje le na bio-logiko in evropocentrizem, za katera pravi, da prevladujeta v zahodnih družbah, a ju vedno znova zgolj kritizira in ne ponuja konkretnih odgovorov in utruja z le nekoliko drugačno ubesedenim ponavljanjem enih in istih problematik.

Godina v delu poleg že omenjenih trans oseb pozablja na najrazličnejše boje predvsem marginaliziranih žensk. Uporov delavk, ki niso imeli zveze z zahodnim belim feminizmom in katerih bistvo je bilo golo preživetje žensk, sploh ne omenja. S takim izključevanjem pusti grenak priokus, saj se osredotoča izključno na zahodni beli feminizem, kar spodbuja še več mizoginije. Pomembno je sicer poudariti, da se zahodni beli feminizem res postavlja v kolonialno držo in reproducira kapitalizem, kot pravi avtorica. Problem je v tem, da s pretiranim osredotočenjem na ta »feminizem« pozabljamo na rešitve, ki jih že ponuja intersekcionalni feminizem. Tako delo deluje le kot prazna kritika tistega, kar avtorica po krivem poimenuje feminizem.

V zaključku Godina delno zaide s poti, saj popolnoma po nepotrebnem kritizira Ursulo von der Leyen, natančneje idejo spolnih kvot v politični sferi, ki jo von der Leyen podpira. Z njo se namreč ne strinja, saj pravi, da bi morali bolj kot spol ceniti moralo, izobraženost in načitanost ljudi. Vse lepo in prav, če bi našteto kapitalistična družba dejansko cenila, a to žal ne drži, zato se poslužujemo spolnih kvot. Razlog za kvote v politiki ni, da mora imeti polovica odločevalcev, kot bi se izrazila Godina, pravilno, torej žensko obliko genitalij. Je pač najpreprostejša rešitev patriarhalne družbe za vključenost žensk v politiko.

Da v feminizem nista vedno zakoreninjena kolonializem in kapitalizem, da ne gre vedno za ideologijo, potrjuje že omenjeni intersekcionalni feminizem, ki naj nadomesti beli zahodni feminizem. Čeprav smo si z avtorico knjige neredko stali v nasprotju, priznavamo, da nam je kritično branje odprlo obzorja, ki bi jih sicer v svojem raziskovanju zanemarili, dokazuje namreč, da lahko popolno nestrinjanje privede do pomembnih dognanj o primanjkljajih razumevanja feminizma v družbi. Podaja tudi iztočnice za poglobljeno raziskavo problematičnosti zatrjevanja, da so vse ženske v enakem položaju, za katerim se poleg etnocentrizma skrivajo bio-logika, kapitalizem in kolonializem. 

Zato naj vsak, ki ima zadržke ob njenem branju, knjigo le vzame v roke, saj je ne gre zanemariti zaradi nestrinjanja. Ravno slednje lahko podžge poglobljeno razmišljanje o pomenu feminizma danes.

Po feminizmu je blodila vajenka Brina.