V izobilju slovitih postavk Georga Wilhelma Friedricha Hegla je ena izmed najznamenitejših gotovo tista, ki filozofijo razlaga kot »svoj čas, zajet v misli«. Za nemške klasične filozofe in njihove sopotnike je to pomenilo soočenje z obdobjem viharne tranzicije, z nasilnim razpiranjem novega sveta, ki je v svoji najbolj egalitarni podobi stopil na oder s francosko revolucijo. Heglova Fenomenologija duha je bila dokončana leta 1807, ko je Napoleon po vsej Evropi širil institucionalne reforme in z njimi povezana revolucionarna načela. Na straneh Fenomenologije smo nepresenetljivo priča posrednemu in neposrednemu komentiranju revolucije, njenih pogojev in implikacij, kar tvori izhodišče nove, nekoliko eklektične knjige Mirta Komela z naslovom Giljotina duha. Izšla je leta 2018 pri zbirki Analecta.

Zastavitev Komelovega projekta je obetavna. Začetna poglavja nam predočajo enotno in jasno zamejeno problematiko, ki zadeva tako Heglov odnos do francoske revolucije kot tudi njegovo pojmovanje revolucionarnega delovanja nasploh. Soočeni smo s protislovnostjo heglovske drže, v kateri se navdušenje nad revolucijo spaja z neprizanesljivo kritiko le-te. Gre za nenavadno, navidez celo nemogoče stališče, ki je prepogosto razbito na dvoje: na mladega Hegla francoske revolucije in starega Hegla pruske države. A čeprav nedvomno velja, da je Hegel Orisa filozofije pravice bolj nagnjen h konservativnemu pesimizmu kot Hegel Fenomenologije duha, pa je ostra ločnica med njima vseeno zavajajoča. Lahko bi rekli, da Hegel v starih letih ni prenehal odobravati, celo slaviti revolucije, ki je iskreno ni maral že od mladih let.

Tako kot se Heglovega odnosa do revolucije drži neodpravljiva dvoumnost, tako je tudi revolucija sama paradoksen fenomen – opredeljuje jo razpetost med smrtjo starega in rojstvom novega, med uničenjem in stvaritvijo. Revolucija po Komelu nastopa kot zaostren in prav zato privilegiran primer intersubjektivnega gibanja, ki ga Hegel označuje s pojmom duha – to je nemir zgodovine, ki se poraja skozi smrt, ustvarja skozi rušenje, raste skozi razkroj; medtem ko neutrudno lovi prihodnost, se za njo razprostira kraljestvo lobanj.

Prav lobanja pa je ključna za relativno obsežno poglavje Komelove knjige, v katerem se tekst pogosto – morda prepogosto – oddalji od osrednje problematike. Namesto revolucije je tu predmet obravnave delovanje nasploh, ki šele proti koncu poglavja zadobi obliko uporništva. Komel sledi Heglovemu prikazu tako imenovanega delujočega uma, kjer nastopi nekaj znanih literarnih likov, predvsem pa Goethejev Faust in Schillerjev Karl Moor. S potekom tega razdelka v Fenomenologiji duha se tukaj ne bomo ukvarjali. Dovolj je opozoriti na potezo, ki vzpostavlja »delujoči um« kot tak. Gre za trenutek srečanja z lobanjo, v katerem človek uzre razsežnost lastne svobode; svobode, ki je vsaj potencialno revolucionarna.

Razdelek o »delujočem umu« izhaja iz propada »opazujočega uma«, naravnoznanstvenega odnosa do sveta, ki – priveden do skrajnih konsekvenc – rezultira v absurdu lobanjeslovja. Pojem delovanja se v luči tega absurda vzpostavi kot neodpravljivi presežek nad fiksnostjo lobanje, nad golo bitjo narave, ki jo preučuje »opazujoči um«. Heglova poanta je preprosta: duh ni zvedljiv na naravo. Niti individualno niti družbeno delovanje ni možno zvesti na fiksno biološko podstat, s katero bi povsem razložili ali zamejili človeka. Jedro duha je namreč absolutna negativnost, zmožnost upiranja vsakemu danemu stanju, ne pa kakšno določeno, pozitivno bistvo. Morda bi se v skladu s tem splačalo modernizirati klasično, aristotelsko definicijo človeka. Za heglovsko misel človek ni le politična žival, temveč obenem tudi revolucionarna zver.

Kolikor je človek bistveno delujoč, ga Heglova filozofija zapopade z logiko duha, za katero sta svoboda in nujnost nerazdružljiva dialektična pola. Po Heglu je vsako namerno delovanje, vsako svobodno udejstvovanje smotrov, podvrženo nepredvidljivi nujnosti okoliščin, ob katere trči venomer tragični subjekt. Zamik med svobodnim gibanjem subjekta in tekom predmetnega sveta je neodpravljivi vir naključja, ki razjeda tako utopične kot tudi prizemljene poskuse človeške samo-realizacije. Zato je smiselno reči, da je revolucionarno delovanje s svojimi spotiki in tragičnimi preobrati le najočitnejši primer temeljne spodletelosti duha.

Komel nas pripelje do neposredne obravnave revolucionarnega delovanja šele v predzadnjem poglavju svoje knjige, kjer je v središče postavljena Heglova podoba »absolutne svobode«. Fenomenologija duha prikazuje politično revolucijo v Franciji kot nasledek razsvetljenskega etosa. Srž le-tega je afirmacija avtonomije razuma – to je zmožnost slehernega človeka, da se odloča o lastnem življenju in presoja svet neodvisno od avtoritete arbitrarnih institucij. Razsvetljenski zagovor razumske avtonomije primarno nastopa kot neprizanesljiva kritika, ki podira malike starega sveta, zato da bi človek lahko zaužil obče ali »naravno« stališče. Politična revolucija je v osnovi radikalizacija tovrstne prakse – medtem ko razsvetljenska drža stavi na orožje kritike, pa subjekt politične revolucije izvaja kritiko z orožjem.

Revolucionarni subjekt je subjekt absolutne svobode, kar pomeni, da je dvignjen nad obstoječi red kot njegov sodnik in destruktor. Heglova obravnava absolutne svobode je tesno povezana s pojmom »realne obče volje«. Gre za radikalni egalitarizem revolucionarnega delovanja, ki razdira vse razločke, odvrača vsako politično zastopništvo in nazadnje utemeljuje revolucionarni teror. Po Heglu smo ravno v terorju priča vrhuncu revolucionarne svobode in enakosti, saj je v strahovladi terorja vsak posameznik enako podvržen grožnji giljotine, ki odpravlja vse prepreke na krvavi poti revolucije.

Komel večkrat opozori na dvostranskost revolucije, še posebej pa na njeno konstruktivno plat. Revolucija ne sestoji zgolj iz golega uničevanja, temveč izvršuje nek pozitivni projekt. V primeru francoske revolucije je to umna ali pravična država, ki jo Hegel na svoj način zagovarja v Orisu filozofije pravice. Komel v sklepnem poglavju zatrdi, da projekt pravične države danes ostaja odprt, nedokončan – revolucionarni zveri naj bi bilo naloženo ne odpravljanje države, kot je mislil Marx, temveč njena ultimativna realizacija. Ali naj bi takšno politično vizijo še vedno razumeli s pojmom komunizma, pa nam Komel na žalost ne zaupa.

Poleg določene razpršenosti, ki zaznamuje Komelovo ekspozicijo Heglovih stališč, je največja pomanjkljivost Giljotine duha gotovo šibkost zaključnih političnih misli. Poziv k realizaciji pravne države zanemarja ključno vprašanje, ki ga postavlja vsakršna marksistična revolucija. To v prvi vrsti ni vprašanje države, temveč vprašanje civilne družbe ali trga. Komel ne specificira, kaj natančno bi njegova heglovska revolucija pomenila za neegalitarnost tržne produkcije, s katero je moderna država v najintimnejši zvezi. Njegov nedoločen predlog za družbene spremembe je obenem postavljen kot alternativa slamnatemu možu, saj nekorektno obravnava marksistični program odpravljanja države kot golo ukinitev zakonov, prava in podobno Takšna obravnava je povsem neplodna. Čeprav Komelov projekt sloni na moči Heglovega sistema, pa je nazadnje kompromitiran, ker ne vzame resno Heglovega največjega, najbolj revolucionarnega učenca.

Revolucionarno zver je motril vajenec Arne Kušej.