»Kako to, da ne razumeš?« ali pa »Zakaj me ne razumeš?« - sicer vsakdanji in pogosti vprašanji, ki pa v času dialoga, razumevanja drugega, multikulturalizma in ostalih liberalnih proizvodov premoreta izjemno moč, celo nenehno grožnjo vsem politikam razumevanja in sprejemanja drugačnosti. »Ne razumem, da ne razumeš, ko pa sem vendar vse tako jasno razložil.« Ta stavek poruši vsakršno liberalno pretenzijo razumevanja in neposrednega dostopa do njegovega naslovljenca. Razkriva temeljno razliko med vpletenima, prepad, ki ga je nemogoče premostiti.

Prav to je osnovna poanta knjige študenta psihologije na mariborski univerzi Aljaža Jelenka, ki je lani izšla pri Subkulturnemu azilu Maribor in je naslovljena Fiktivnost dialoga ali zakaj se nikoli ne moremo zares razumeti. Na dvestotih straneh avtor preigrava to osnovno tezo skozi raznolike humanistične vede ter znanosti, med katerimi sta poglavitni psihoanaliza in filozofija, vmes pa mu kot opora služijo tudi psihologija, lingvistika, nevrologija, fiziološka zgradba ušesa, antropologija, javne debate francoskih kandidatov za predsedniško mesto v drugi polovici 20. stoletja in literarni oziroma poetični izseki.

Če nekoliko razširimo osnovno tezo, Jelenko trdi, da ima pri vsaki komunikaciji, pri vsakem nazivanju na nekoga drugega oziroma na neko zunanjost, primarno vlogo naša projekcija in ne zunanjost sama. Na področju psihoanalize sicer že skoraj klasična teza govori o tem, da človek nikoli ni pasiven sprejemnik zunanjih dražljajev, ampak vedno že aktivno udeležen pri svoji percepciji, kar pomeni, da nam zunanjost ni dostopna kot takšna, kakršna naj bi bila sama na sebi, ampak le prek primarne fantazme, prek katere se elementi zunanjosti umestijo v naše percepcijsko oziroma interpretativno polje.

Zaradi količine in kompleksnosti materiala, predstavljenega v knjigi, je težko imeti pred očmi celoto povezav, ki jih avtor splete, vseeno pa je mogoče izpostaviti nekaj mest, ki se zdijo vsaj sama po sebi nekoliko problematična. Ko Jelenko tako govori o dvojni projekciji, pravi, da subjekt najprej »sam postavi temeljno fantazmo, potem pa postavi tudi fikcije, ki jo nadalje uravnavajo«. Nekoliko prej v knjigi trdi podobno: »Preden posamezniki postanejo bodisi psihotiki, perverzneži, nevrotiki ali karkoli drugega, pride do freudovskega momenta Neurosenwahl, minimalnega trenutka izbire, la position du sujet, ko posameznik sam določi to, kar ga bo kasneje determiniralo.«

Oba citata sta nedvomno vzeta iz konteksta, vendar laika vseeno navajata na misel, da si človek sam izbira svojo patologijo, kakor zjutraj hlače. Pri obeh konceptih, Neurosenwahl in la position du sujet, dejansko gre za možnost izbire, a ta izbira ni izbira že konstituiranega svobodnega subjekta oziroma individuuma, ki se zaveda samega sebe in racionalno izbira med paketki na polici. Koncepta sta mnogo bolj zapletena, a njuna problematika ni nikjer natančneje obravnavana.

Drugi moment, ki bi ga izpostavil, je avtorjeva neobvezna raba besede subjekt, za katero se zdi, da zelo splošno označuje individuuma, osebo ali človeka. Vendar pa za besedo subjekt v različnih teorijah različnih avtorjev, ki jih Jelenko uporablja, stojijo zelo različni koncepti. Tako je pri Althusserju subjekt nekaj drugega kot individuum, pri Deleuzu ostanek procesa subjektivacije ali pri Foucaultu zgolj specifično mesto znotraj diskurza ali dispozitiva oblasti. Tako so ti koncepti ponekod med sabo nekompatibilni in enako velja za različne teorije, med katerimi vladajo vsaj kompleksni odnosi, če že ne nerazumevanje in nemožnost dialoga. Bolj očiten primer tega bi bila naprimer Lacanova teorija v razmerju do projekta Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija Anti-Ojdip in Tisoč platojev, ki Jelenku na nekaj mestih služi za oporo.

Zaradi tovrstnega teoretskega eklekticizma je knjigo mogoče najbolj smiselno brati nekoliko neobvezno, kar navsezadnje posredno pove tudi Jelenko, ko bralca sprašuje, kaj slednjemu sploh zagotavlja, da napisano oziroma prebrano in razumljeno dejansko odraža avtorjevo misel.

A takšno naravo knjige lahko bolje razumemo, v kolikor jo beremo ne toliko v kontekstu teorije, ampak v političnem kontekstu, v katerem nastopa in sem ga nakazal v uvodu. Torej v kulturi, kjer naj bi se vsi razumeli, kjer se ves čas povezujemo in nenehno komuniciramo, kjer hodimo na študijske izmenjave po vsem svetu in sodelujemo na mednarodnih interdisciplinranih simpozijih, kjer smo vsi kul. Če sem prištejemo še področje avtorjevega študija, torej psihologijo, ki absolutno pretendira na vednost in poznavanje drugega, smo dobili čarobno mešanico izjave in mesta izjavljanja ter ugledali vsaj horizont Jelenkove politične geste.

Nekaj malega je razumel Izidor Barši.