Pri založbi Videotop je v prevodu Jerneja Vidmarja nedavno izšlo delo Filozofija; Najpomembnejša dognanja človeštva, avtorja Bena Dupréa. Gre za še eno knjigo, ki poizkuša strnjeno prikazati dolgo filozofsko tradicijo in vidnejša spoznanja, do katerih je v tem času prišlo. Po eni strani nehvaležna naloga, saj se mora avtor v prvi vrsti odločiti, katere mislece vključiti in katere črtati. Kot v vsakem podobnem delu, tudi tukaj ne manjka železni repertoar, kot so Platon, Descartes, Kant in peščica drugih, vključitev ostalih pa je bolj odvisna od osebnih preferenc pisca oziroma okolja, v katerem delo nastaja. Tako je na začetku potrebno izpostaviti predvsem dejstvo, da gre za še en prevod iz angleško govorečega območja, medtem ko je prevodov podobnih knjig iz drugih držav pri nas znatno manj.

Dupré je osnovno nalogo razlaganja opravil dobro. Vsebina je koncizna in po eni strani dovolj preprosta, po drugi pa ne preveč poenostavljena, tako da lahko zajame širok krog bralcev. Kar se tiče bolj tehnične plati, je potrebno izpostaviti pregleden časovni trak in grafično ločene odseke besedil, ki nam v drugačni luči poizkušajo približati glavno obravnavano temo. Tako recimo pri obravnavi klasičnega problema možganov v kadi, ki ga je v taki obliki formuliral Hilary Putnam, v prej omenjen izpostavljenem delu izvemo, da podobno problematiko v popularni kulturi obravnava film Matrica, s čimer si bralec začetnik vsekakor lažje zamišlja razsežnosti problema.

Ob prelistavanju bo vsakdo hitro opazil še povzetek na koncu vsake obravnavane teme, a se je pri tem potrebno vprašati, če je beseda povzetek sploh primerna, glede na to, da gre bolj za nekakšne krilatice, kratka vprašanja ali strnjene stavke, ki zavoljo izjemne kratkosti s težavo opravljajo nalogo dobrega povzetka. Zadnji izmed grafično razločenih delov pa so poudarjeni citati, ki so povečini koristni do te mere, da še dodatno in na drugačen način zajamejo povedano v jedru besedila. Vse to parceliranje je po eni strani dobrodošlo z didaktičnega vidika, saj večkrat ponovi in razloži isto stvar na drugačne načine, po drugi strani pa se vprašamo, ali ne bi namesto tega lahko dobili širše in boljše jedro? 

Knjiga je sicer razdeljena na devet poglavij, na koncu pa se nahajata še slovarček in stvarno kazalo. Večina poglavij se osredotoča na eno izmed filozofskih disciplin, nekatera pa odpirajo čisto partikularne probleme, kot so recimo pravice živali. Zanimiva je tudi zastopanost tem, ki niti približno ni enakomerna, saj je etiki na primer posvečenih petdeset strani, epistemologiji približno pol manj, estetika pa je obravnavana na vsega osmih straneh. Kar se tiče priročnega slovarčka na koncu knjige, lahko ugotovimo, da slednji sicer ni kaj prida obsežen, a zajame ravno toliko pojmov, da povprečnemu bralcu ne bo treba posegati po dodatnih knjigah.

Zaključek bomo poizkusili formulirati preko uvoda. Avtor namreč na začetku pravi, kako so v preteklosti številne filozofe preganjali, in nato nadaljuje: »Najbolj razvpit primer je bil Sokratov, katerega je Atenska država smatrala za tako poguben vpliv, da ga je obsodila na smrt. Dandanes filozofi le redko z življenjem plačajo za svoja prepričanja. Na žalost to hkrati pomeni, da se njihovih idej nihče več ne boji.«

Na prvi pogled se zdi, da tovrstno razmišljanje nima kaj dosti opravka z uvajanjem v filozofijo, kar je glavni namen obravnavanega dela. A če pomislimo nekoliko bolje, je ravno s to uvodno opazko hkrati že odprto eno glavnih filozofskih vprašanj, predvsem filozofije o sami sebi, in sicer, kaj je namen filozofskega razmišljanja. Medtem ko je bila v antiki, kot je nazorno izpričano v prejšnjem citatu, ena glavnih nalog filozofov tudi delovanje in izvrševanje lastnih dognanj, pa je danes akcija prej izjema kot pravilo.

Ravno zavoljo te uvodne iztočnice dobijo kosti filozofske preteklosti toliko mesa, da postane razmišljanje v knjigi živo. Dupré je s tem golo in suhoparno teorijo postavil v okvir, ki vse skupaj nekoliko navlaži, s čimer pa tudi povezave mestoma postanejo bolj spolzke. Kljub nekaterim izpostavljenim pomanjkljivostim lahko zaključimo, da je delo dovoljšna osvežitev na svojem področju, da lahko po njem poseže vsakdo, ki podobne knjige še nima in si želi spoznavanja, te večne uganke filozofije.

O mislih mislecev je mislil Tadej Meserko.