Vaje v slogu so kompilacija ponovitev kratkega zapisa o avtobusnem prepiru mladeniča, ki ga pripovedovalec kmalu po dogodku spet opazi na ulici. Vsaka ponovitev je slogovno obdelana na nov način, od različnih črkovnih poigravanj, na primer anagramiranja in sinkopiranja besed, do agresivne uporabe metafor in onomatopoij ali spreminjanja pripovedovalca v zagrizenega filozofa, tradicionalističnega bedaka ali grobega žaljivca. Avtor Vaj v slogu je Raymond Queneau. Delo je prvič izšlo leta 1947 v Franciji.

Vaje v slogu imajo praktično v vsaki evropski državi dolgo publikacijsko zgodovino. V slovenščino jih je spet prevedel lanskoletni Prešernov nagrajenec Aleš Berger, ki kot prevajalec stoji tudi za večino ostalih Queneaujevih stvaritev, na primer za romanoma Cica v Metroju in Moj prijatelj Pierrot. Vaje so leta 1981 izšle pri Cankarjevi založbi, 1994 in 2001 pa pri Državni založbi. Letos jih je spet izdala Cankarjeva, tokrat z grafično opremo Sanje Janša.

Kritika nove izdaje Vaj v slogu si lahko, če ne kritizira prevoda – bodisi zato, ker je dober, bodisi zato, ker tega ne zna ali pa se ta od osemdesetih ni radikalno spremenil, dovoli zgolj oceno dodatne opreme, pomožnih orodij za kvalitetno branje enostavnega, toda v svoji enostavnosti relevantnega dela. Mednje, z vrha glave, sodi umestitev teksta v kulturno dogajanje, iz katerega je izšel, razlaga osnovnih Queneaujevih postopkov in potep v zakulisje zahtevnega prevoda. Ocena Vaj v slogu, rečeno hitreje in enostavneje, je na tej točki v zgodovini bolj kot ne zgolj ocena njihove vsakokratne spremne študije ali popravkov oziroma posodobitev prevoda.

Pred kratkim izdana različica Vaj v slogu poleg prevajalčevih opomb, nove grafične opreme in Queneaujevega lastnega kratkega predgovora ne vsebuje ničesar novega. Legitimno vprašanje, ki se postavlja ob kritiki gole izdaje novega prevoda Queneaujevega teksta, torej teksta brez prej omenjenih spremnih orodij, je, ali bi vključitev teh pomagal bralca podcenjevala, mu servirala ali celo vsilila kontekstualizacijo besedila in, če že, kaj je ali ni s tem narobe.

Opus Raymonda Queneauja je napet čez več področij kreativnosti in se pogosto in, pomembneje, ne povsem, prekriva s prominentnimi umetniškimi gibanji, literarnimi trendi in malimi revolucionarnimi skupinami, povezanimi z raznimi časopisi. Za splošen vtis o Queneauju in idejo, od kod privlak in svežina njegovega literarnega opusa, bi morda lahko rekli, da nobenega izmed teh prekrivanj ni jemal preveč resno.

Posebej zanimiva je Queneaujeva povezava z nadrealističnim gibanjem. Leta 1929, v letu izida drugega nadrealističnega manifesta – prvi je izšel leta 1924 – je osrednja nadrealistična skupina, ki jo je vodil Andre Breton, 12. januarja k sodelovanju povabila več avantgardnih umetniških in političnih združenj. Med njimi so bili L’Esprit, La Lutte de Classes in Distances. Šlo je bolj kot ne za manifestacijo vedno večje potrebe, da se nadrealistično gibanje izjasni v svoji politični poziciji. Breton je v duhu te potrebe sicer kmalu začel gonjo proti posameznikom, povezanim z avantgardnimi skupinami, ki niso ustrezale novi viziji nadrealistične subverzivnosti. Napadel je člane Daumalove skupine, formirane okrog časopisa Le Grand Jeu. V istem letu objavljenem drugem manifestu nadrealizma je ograjal in iz središčne nadrealistične skupine izločil tudi gledališkega protoabsurdista Rogerja Vitraca, pisatelja Georgesa Limbourja, slikarja Andreja Massona, pesnika Roberta Desnosa in morda najpomembneje: Georga Batailla in Antonina Artauda. Okrog njiju, predvsem Batailla, so nastale metastaze tako imenovanega disidentskega nadrealizma. Ena izmed teh tvorb je bila revija Documents, zatočišče mnogim ubežnikom Bretonovega režima, druga Un Cadavre, obe odločno povezani z Bataillevo stranjo hladnovojnega spora z Bretonom. Queneau je mesto našel v obeh. Objavljal je tudi v Critique Sociale, časopisu od komunistične partije odcepljenega komunista Borisa Souvarina, ustanovitelja krožka Cercle Communiste Democratique, član katerega je leto pred tem postal tudi Bataille. Queneau se ni gibal zgolj po robovih Bretonovega nadrealizma, temveč tudi po robu z Bataillom povezane kritike Bretonovega nadrealizma. Zdi se, da je iz vsakega izmed teh sodelovanj nekaj vzel, vendar ob tem ničesar izgubil.

Vaje v slogu se v zgodovini Queneaujevega pisanja nahajajo nekje med njegovim nadrealističnim disidentstvom in nekakšno kristalizacijo glavnih značilnosti tega disidentstva približno 30 let kasneje v stvaritvi Delavnice za potencialno literaturo OuLiPo, ki jo je znotraj Kolegija za Patafiziko ustanovil s pomočjo Francoisa le Lionnaisa. Za razliko od (vsaj začetne) nadrealistične obsesije z avtomatičnim pisanjem/slikanjem in drugimi formami osvobajanja misli, je delavnica spodbujala oblikovne omejitve jezikovnega izražanja, ki naj bi s svojim specifičnim načinom zaviranja svobode pisanja proizvajale novo vrsto umetniške inovativnosti.

Queneaujev literarni opus odlikuje humorna lahkotnost igre besed. Zdi se, da je iz središča pariškega intelektualnega sveta poznih dvajsetih, predvojnih tridesetih in kaotičnih vojnih štiredesetih odšel najmanj zagrenjen, najmanj nor in z največ smisla za humor. Queneaujeva igrivost pa ni impotentna, brezciljna in nepomembna. Zato predlagam, da je izdaja Vaj v slogu brez spremne študije, ki bi potenco, cilj in pomembnost tega teksta kvalitetno pojasnila, znak nepremišljene uredniške odločitve.