Gender in duhovniki

Gender in duhovniki

Recenzija dogodka
13. 10. 2017 - 13.00

V nekaterih stvareh je preprosto težko tekmovati. Če se gibljete po humanistično-politično-intelektualnih krogih doma in po svetu bržkone veste, da je težko ali bržkone kar nemogoče tekmovati z razvpitostjo Žižka, za katerega obstaja dobra možnost, da vam ga naključna oseba, ki jo srečate v hostlu sredi Bruslja, New Yorka ali Ramale, naprej vrže kot prvo referenco ob omembi Slovenije. No, če pa obstaja ozemlje, kjer je boj za medijsko pozornost med intelektualci še posebej zajeban in kjer kar mrgoli težkokategornih živin, ki še zmerom uživajo dostojno mero airplaya in spoštovanja, je to gotovo Francija. Od opevanih legend tipa Alain Badiou, fašistoidno navdahnjenih mračnjakov kot je Alain de Benoist pa vse do vulgarnežev, katerih mentalna izvajanja je pogosto nemogoče razločiti od političnega lobiranja in izmed katerih je bržkone najočitnejši Bernard Henri-Lévy.

Pa vendar se nekateri v soju žarometov odlično znajdejo in gost sredinega pogovornega večera v ljubljanskem mestnem muzeju Éric Fassin se še posebej. Zakaj to omenjamo? Dejstvo, da gre za drugega najprisotnejšega intelektualca, ki gostuje na francoskih televizijskih kanalih – v obdobju med 2010 in 2015 ga je bilo namreč mogoče videti kar šestindevetdesetkrat – nam pravzaprav pomaga bolje kontekstualizirati pogovor, ki ga je le-ta imel z ljubljanskim sociologom Romanom Kuharjem.

Fassin, sociolog, šolan na École normale supérieure, ki se ukvarja zlasti s tistim področjem, ki ga zaradi neuveljavljenja ustreznice angleški besedi gender navadno prevajamo s študije spola, je tako govoril v slogu, ki bi pravzaprav potencialno prepričal tudi kakšne posebej zadrgnjene stare starše, v primeru, seveda, da bi te govorili angleško. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da smo od človeka, ki se tako pogosto sklicuje na Foucaulta dobili nekaj, kar je po svoji stopnji jasnosti in uporabe običajnega jezika bližje kakemu dolgočasnemu angleškemu profesorju analitične filozofije. Točno ta jasnost je bila po mojem mnenju druga največja vrlina Fassinovega nastopa. Skratka, lahkotnost preko katere se je sprehodil čez tematike kot so potreba po konstantni politizaciji vprašanj gender in institucije družine. Vendar je tisto, kar naredi figuro Fassina še posebej zanimivo, nekaj, kar najdemo na ravni vsebine in ne forme.

Danes je namreč žal vse preredko, vsaj v levičarski sferi, da nekdo, ki se strokovno ukvarja z vprašanji delovanja represije nad marginaliziranimi družbenimi skupinami, izpostavi kompleksno in večkrat ambivalentno naravo taistih mehanizmov represije. Verjetno smo vsaj slišali za francosko fiksacijo z laïcité, torej tega, kar se tudi pri nas pojavlja v zelo široki ideji ločitve cerkve in države ter sekularne narave javnih institucij. V zadnjih letih je iz cele serije razlogov, naj bodo to nemiri v pariških banlieujih, teroristični napadi v Parizu ali večje število severnoafriških in bližnjevzhodnih priseljencev na francoskih tleh, vprašanje sekularnosti spet postalo pomemben del javne razprave. Tako so se kar naenkrat zajetni deli francoske desnice, od njenih srednje milih do trdo skrajnih enačic, znašli v situaciji, kjer navijajo za izločitev religioznih elementov iz javnega prostora, čeprav so še do včeraj pridigali o spoju lastnega krvnega porekla in katoliške veroizpovedi kot zmagoviti kombinaciji.

Posebej shizofreno pa je vse skupaj postalo, ko je tema, ki so si jo tradicionalni sovražniki civilizacijskih bolezni kot so feminizem, teorije spola in pobijanje nerojenih otrok, vzeli za svojo, postala dobrobit žensk in LGBTQ oseb. Skratka, muslimani in ostali predstavniki arhaičnih kultur ne morejo razumeti vrednot prosvetljene Evrope, kjer lahko ženske odločajo o rojstvu otrok, trans-spolne osebe niso naključno pretepene na ulici in kjer gejev ne obsojamo na kamenjanje. Homoseksualnost je morda res bolezen, splav umor in ženskino mesto za štedilnikom, ampak to je pravzaprav sekundarnega pomena v času bližajoče se nove serije turških vpadov, kjer moramo stopiti skupaj, če smo le svetlejše polti in prave civilizacijske pripadnosti.

Naracija spopada civilizacij kot vase zaprtih, razmeroma homogenih tvorb pa najde svoj levičarski ekvivalent v komunitarističnih pristopih, ki pozivajo k sobivanju človeških občestev, ki niso nič manj reificirana od vojskujočih se civilizacij. Ravno v situaciji takega partikularističnega miselnega mrka se Fassinova perspektiva izkaže za posebej plodno, predvsem v političnem smislu. Že, laïcité se v določenih kontekstih lahko pokaže kot orodje nekega političnega projekta, katerega namen je predvsem stisniti v kot neko skupino prebivalstva, toda to ne izčrpa ideje same na način, da bi jo nujno izpraznilo vsakega emancipatornega potenciala. Ravno tako se je mogoče hkrati boriti za pravice ljudi, kjer v splošnem prevladujejo homofobne, transfobne in mizogine navade, ter za pravice žensk in LGBT-oseb. Skratka, perspektiva, iz katere sledi, da etnične, spolne in druge skupine niso homogene tvorbe, da ne obstaja nekaj takega kot je ideologija ali nazor, ki jim inherentno pripada, temveč so polja, ki jih prečijo najrazličnejše tendence. Fassin je v tem smislu zagovornik univerzalizma primerljivega z Žižkovimi javnimi izvajanji. In točno zaradi te pozicije, ki nam je tako ljuba, mu oprostimo napake, ki smo jih našteli pri nastopu. Začenši s to, da bi takšna mera jasnosti in splošnosti odlično delovala na televiziji, pred raznorodnim občinstvom, malo manj koristna pa je kot pridiga prepričanim – publiko je namreč v veliki meri sestavljala mešanica študentov in študentk FF in FDV ter LGBTQ aktivistk in aktivistov.

Tisto, kar je med diskusijo Fassin vzel najbolj zlahka, pa je odnos do katolikov in konzervativcev, katerih pozicije je v vsaj dveh primerih napačno reprezentiral. Med govorom o diskusijah, ki jih je bojda imel s katoliškimi teologi, je namreč navrgel očitek, da ne razume, zakaj taisti teologi, ki bojda posedujejo neko transcendentno vednost, izgubljajo čas za debate z Judith Butler. Kot da bi bila pozicija klera ta, da dejansko poseduje transcendentno vednost in ne le njen približek, ki je dostopen končnim umom. Ravno te končni umi pa potrebujejo razlage, diskusije in utemeljevanje, da pridejo do resnice in ne zaidejo v zmoto. Brez tega, bi si težko razlagali stoletja duhamornih sholastičnih debat.

Druga, po mojem mnenju hujša zmota, pa sestoji iz opazke, da so zagovorniki tradicionalnih spolnih vlog nominalno sicer pristaši naturalizacije le-teh, a je hkrati iz določenih njihovih aktov in besed mogoče sklepati, da tudi sami razumejo konvencionalno naravo takšnih vlog. Ideja je namreč ta, da naj bi človeka spoznanje o konvencionalnosti družbenih vlog kar avtomatsko odpeljala na pot tega, čemur sam pravi demokratizacija spola. Toda argument, ki ga pogosto najdemo med konzervativci širom sveta je prej nasproten – družbene vloge so že konvencionalne, toda dolgotrajen proces njihove sedimentacije jih je harmoniziral s preostankom družbenih institucij. Čeprav je bilo na kritiko tovrstne koncepcije tako imenovane človeške ekologije namignjeno v napovedi dogodka, pa le-te, onkraj večkrat ponovljene trditve o temu, da nima nihče pravice regulirati intimne sfere posameznikov, pravzaprav ni zares prišlo.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.