Dragi poslušalci, pozdravljeni v današnji antično obarvani Humanistiki, kjer nas je potikanje po temnih gozdovih in hladnih planotah desnega brega reke Ren privedlo do recenzije pripovedi o izvoru in prihodu Germanov. Večplastno realnost slednjih in njihov fascinanten ter na prvi pogled celo paradoksen odnos z veličastnim rimskim cesarstvom je v delu Rimsko cesarstvo in njegovi Germani natančno razdelal eden izmed najuglednejših avstrijskih zgodovinarjev Herwig Wolfram. 

Kdo ali kaj sploh so »Germani«? Kdaj so se pojavili in kako so obstajali v antičnem imaginariju rimske politične, vojaške in kulturne nadvlade? Orozij, rimski teolog in zgodovinar iz 4. stoletja, je na primer izpostavil ambivalenten odnos Germanov do razpadajočega Rimskega cesarstva. Kasneje je angleški akademik Wallace-Hadrill v eni izmed svojih recenzij poudaril, da je bilo neko barbarsko vojaško kraljestvo uspešno le takrat, ko je služilo rimski cesarski vladi. Navsezadnje pa je ameriški zgodovinar Patrick Geary zapisal, da je bil germanski svet morda najveličastnejša in najdolgotrajnejša stvaritev političnega in vojaškega genija Rimljanov. 

Wolframova monografija, ki se naslanja na vse tri interpretacije, je v prevodu docenta dr. Milana Lovenjaka izšla v sozaložbi Studie humanitatis in Založbe ZRC SAZU. Monografija predstavlja precizen povzetek avtorjevih dolgoletnih in plodnih raziskav na področju zgodovine germanskih ljudstev. Avtorjev slog je kljub znanstveni naravi besedila prepojen s prvinami pripovedi. Seveda pa Wolfram ob pripravi monografije ni pozabil niti na vzpostavitev jasnega konceptualnega in metodološkega pristopa. 

Z ozirom na slednje je knjiga v najširšem smislu razdeljena na dva vsebinska dela. V prvem delu avtor predstavi ozadje nastanka monografije in metolodološko-konceptualno zasnovo svojega raziskovalnega projekta. Razlago terminov s pomočjo konkretnih primerov iz germanske zgodovine zasnuje v obliki zaokroženih enot, ki služijo bralcu kot odlična pomoč pri celostnem doumevanju Wolframove strokovne historične pripovedi. Na tej podlagi in s pomočjo antičnih virov, ob stalnem naslanjanju na arheološke ter lingvistične raziskave, nato rekonstruira poznano zgodovino številnih germanskih ljudstev.

Ob implicitni predpostavki bralčevega vsaj osnovnega razumevanja latinskega jezika se Wolfram opira na rimske koncepte. Ključna je tako imenovana interpretatio [interpretacio] Romana. O barbarskih ljudstvih ter kraljestvih poročajo namreč izključno antični rimski avtorji, ki skozi rimske oči ustvarjajo specifično realnost tako imenovanih germanskih oziroma tujih ljudstev. Antična etnografija je za barbarska ljudstva ustvarila nove politično-etnične identitete in spremenila njihove institucije. Avtor v monografiji večkrat poudarja, da se pripadniki različnih germanskih ljudstev sami nikoli niso imeli za Germane, kot sta jih imenovala na primer Cezar ali Tacit. Interpretatio Romana pa je izoblikovala popularno podobo o Germanih, ki se je v kolektivni zavesti ohranila vse do danes. Germani so še danes podoba arhetipskega barbara: necivilizirana, razcapana, nepismena in nerazumna ljudstva, ki so se v sklopu priseljevanj pač naključno znašla ob meji rimske države. Rimski avtorji so Germane razumeli kot inferiorne prejemnike rimske civilizacije in kulture, predvsem v smislu neke odrešitve verig nerazvitosti. 

Wolfram poudari, da so Rimljani sicer res oblikovali in celo obvladovali germanske družbe tudi v političnem smislu. Wolfram piše o rimskem soglasju in pomoči, ki sta bili potrebna pri politični uveljavitvi monarhične moči germanskih vojaških kraljev tudi izven meja rimskega cesarstva. Avtor na podlagi latinske terminologije in lingvističnih metodoloških prijemov ugotavlja odnos in percepcijo rimskega političnega vrha do gemanskih kraljev, kar nam natančneje predstavi skozi prizmo prominentnih epizod rimske zgodovine. Med drugim Wolfram na primeru usode germanskih kraljev Arminija in Julija Civilisa predstavi globljo interpretacijo vloge, ki so jo v širšem politično-vojaškem smislu igrali germanski vojaški kralji. Slednji so namreč v želji po legitimizaciji in uveljavitvi svojega položaja v pretežni meri plesali, kot so jim žvižgali rimski veljaki.

Vendar stvari niso bile tako enoznačne, poudari Wolfram; v dolgem in obsežnem tretjem poglavju se avtor v svojem pripovednem slogu posveča posameznim germanskim ljudstvom in njihovim državam. V nadaljevanju predstavi zgoščeno dejanskost germanskega sveta in ovrže preveč pristransko razumevanje germanske realnosti. Ob natančnosti, jedrnatosti in berljivosti, ki smo jim priča ob Wolframovem pripovedovanju o omenjenih ljudstvih, je moč izbistriti okviren vzorec opisa posameznih ljudstev. Avtor zmeraj najprej predstavi kratko zgodovino slednjega do 4. oz. 5. stoletja, čemur sledi široko zasnovan kronološki opis ljudstva v objektivu njegovih vladarjev. Politično zgodovino Germanov tako predstavi v obliki opisa germanskih kraljev, njihove politike in pomembenjših epizod v obdobju njihovega vladanja.

Jasni opisi stvarnosti rimsko-germanskega sveta na eni strani ter konkretna uporaba antičnih virov ter lingvistično zasnovane metodologije na drugi, dajejo Wolframovi monografiji, še posebej na slovenskih knjižnih policah, veliko vrednost. Delo tako predstavlja več kot odličen uvod za potopitev v poznoantično preteklost kot tudi v bogat raziskovalen opus Herwiga Wolframa.

Severno od Rena se je potikal Rok R.

F: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cole_Thomas_The_Course_of_Empir…