Prav nič nas zjutraj ne predrami kot skodelica krepke kave. Črne, z mlekom ali smetano, kakor hočete. Če imajo širše množice do alkohola, tobaka ali mesa ambivalenten odnos, se pri kavi zdi, da jo ljubimo vsi. Še sam Cankar je bržčas prvikrat spoznal lepoto svoje matere, ko mu je vsa žareča prinesla skodelico črne brozge. Znamenja so jasna, kava je nedvomno sredstvo ljudske odrešitve. Združeni smo, sestre in bratje, v jutranji zblojenosti, ko se komaj zavedamo lastnega obstoja in nam le vonj kave daje moči za nov dan. In vendar božanskega nektarja ne gre jemati za samoumevno danost. Coffee is Not Forever je z naslovom lanskoletne izdaje Ohio University Pressa oznanil ameriški zgodovinar Stuart McCook. Delo je posvetil obolelosti kavovcev: kavovčevi rji, ki jo povzroča gladež mikroskopske glive Hemileia vastatrix. Ker se avtor napaja v anglosaški tradiciji zgodovinjenja velikih zamahov, se je namenil popisati nič manj kot kar celotno zgodovino glivične bolezni in ob tem pretendirati še na modno interdisciplinarnost.

V Evropi se s kavo največkrat srečamo že v obliki praženih in zmletih zrn ali celo heretičnega instantnega pripravka. Ker pa kavovec pri nas ne uspeva, kaj hitro pozabimo na mnoge tegobe pridelave rjavega zlata: kdo se še spomni silne epidemije kavovčeve rje, ki je leta 2012 pustošila po državah Latinske Amerike in Karibov? Čeprav se McCookovo delo morda res loteva razrasta neke obskurne glive, ki pesti rastline v oddaljenih deželah, je pričujoča zgodba vendar tesno povezana z našim jutranjim užitkom, prek njega pa z globalno kolonialno in agrarno zgodovino. Kavovec in njegove bolezni ponujajo vpogled v razloge za gospodarski razvoj in propad številnih sodobnih držav. Kot trdi avtor, bi bilo poljedelstvo današnje Šrilanke videti popolnoma drugače, če ga konec 19. stoletja ne bi do korenin požrla kavnih listov željna gliva. 

Med poljščinami ima kava eno krajših, pa zato nič manj plemenitih zgodovin. Legenda kozjerejca Kaldija pripoveduje, kako je človek odkril magično naravo zrn šele, ko je pastirjeva koza kot prvo živo bitje v prezenci človeških opazovalcev zaužila kavni sadež. Navdana z močjo kofeina je uboga rogata in parkljata beštija energično poskakovala in s svojo najdbo, kakor tista rajska kača v greh, pahnila človeštvo v znatno kofeinsko odvisnost. Zgodbe o čudežni moči malih rdečih jagod so se naglo razširile in kava se je iz svoje domovine v Etiopskem hribovju razširila po zemeljski obli. Konec 15. stoletja je dosegla Jemen, se od tam razširila v Osmansko cesarstvo, Evropo in vse ostalo je, kot pravijo, kolonializem.

Pri produkciji kave so v 18. in 19. stoletju pomembno mesto zavzemale plantaže kolonialnih imperijev, ki so v želji po povečanju zaslužkov krepili intenzivnost pridelave. Kot pa se še prerado zgodi, prehod na monokulturo, obilnejše gnojenje in premik v nižinske plantaže ni ugajal zgolj kavovcem, ampak tudi njihovih listov željni glivi. Narava je vendarle pravična mati! Kavovcem godi žmohtno podnebje, kjer se temperature gibljejo med 21 in 25 stopinjami, tam pa najbolje uspevajo tudi njih paraziti. Do mikroskopskih sovragov nenadoma prijaznejše plantaže so bile ob boku rastoče globalizacije lahek plen za obsežnejšo nezgodo. Prvič so kavovčevo rjo zabeležili leta 1867 v britanski koloniji Ceylon, na današnji Šrilanki, bolezen pa odtlej na nekaj let udriha po svetovnih plantažah. Po infekciji grmičevja se gliva začne prehranjevati, listi začno vidno rumeneti in odpadati. Bolezen uniči od 30 do 50 odstotkov pridelka, kot navedeno, pa je pustošenje izbruha močno odvisno od agrarnih prijemov, robustnosti kavovcev ter kužnosti gliv. 

Kljub osnovnemu postulatu medsebojnega prepleta družbenih in okoljskih danosti ter narave patogena nam študija Coffee is not forever postreže vse prej kot skrben pregled teh dinamik. Navkljub nominalni interdisciplinarnosti je težišče skoraj izključno na prikazu družbenih vezi. Pomen bioloških, geoloških in klimatskih vplivov je le omenjen in površno razložen, nato pa hitro potisnjen ob stran. Kako natančno vpliva na širjenje bolezni veter in kako naklon plantaže? Avtor zapade v kronološko popisovanje poteka bolezni na plantažah Šrilanke, Indonezije, Latinske Amerike ter Afrike in izpušča globlje uvide v mehanizme širjenja. Podobno predstavi tudi raznolike vrste te najžlahtnejše rastline, ne da bi primerke povezalo vzročno razumevanje. 

V podobni maniri stil podajanja predmeta ne preseže tradicionalne humanistične zaverovanosti v svetost pisane besede. Vztrajanje pri besedi na škodo jasnosti podane vsebine ni pretirano šarmantno. Še toliko bolj to velja za bržčas frigidno besedilo, ki ga prežemajo obsežni in suhoparni statistični podatki. Slike, grafi in zemljevidi so vendarle izjemno orodje in lahko, kadar so dobro vpeti v delo, izrazijo več kot obsežne strani opisa posamičnih pojavov, v katerih se med vrsticami brezvestno nametanih informacij hitro izgubimo. 

Če zaključimo, je študija pretirano deskriptivna, brez kvalitativnega preskoka, ki bi ponujal zaris interakcij posamičnih okoliščin na potek, vpliv in pojav kavovčeve rje. Med širokim prikazom globalne bolesti kavovca pušča, bolj kot odgovore, nova vprašanja. Slednje pa nas zmoti le, ker je bržčas nenamerno. Ob vseh pomanjkljivostih konciznega pletenja vzročnih niti pa vendarle uspe postreči vsaj osnovno idejo krute realnosti rastlinskih vrst. Rastline ‒ niti najžlahtnejše med njimi ‒ niso večne. Zatorej le uživajmo v črni brozgi, dokler lahko. In v pandemični ujetosti stremimo k nadaljnjim objavam epidemioloških raziskav! Kajti zna se zgoditi, da nam bo nekoč epidemija, katere spore so bržčas že zasajene, odnesla edino veselje na tem svetu: skodelico kave.