Hekerski Manifest

Hekerski Manifest

Kulturna ali glasbena novica
11. 5. 2018 - 13.00

Janez Strehovec v spremni besedi knjige Hekerski manifest zapiše: »Iz današnjega zornega kota lahko [...] (Mckenzie) Warkovemu delu očitamo marsikaj […], toda vrsta očitkov prihaja že iz sveta, ki je vsaj za eno verzijo, če ne kar dve ali celo tri naprej od resničnosti, ki jo je mislil avtor Hekerskega manifesta.« Če sprejmemo zgoraj opisano dikcijo, ne moremo prezreti domnevne (ne)aktualnosti dotičnega besedila, saj je vmesno obdobje od izdaje dela v letu 2004 in slovenskega prevoda leta 2008 relativno kratko. Warkov manifest kriptomarksistične misli bi po tej logiki moral končati v arhivu eksperimentalnega pisanja, mi pa ne bi pisali te recenzije, temveč kakšno drugo.

A Ken Wark, avstralski medijski teoretik in profesor na newyorški univerzi The New School, ne le ohranja opisano delo kot središče njegovega dosedanjega teoretskega raziskovanja, temveč poskuša tudi aktivno lansirati terminologijo in koncepte v knjigi k širši publiki. Hekerski manifest tako ni delo, ki bi bilo izpeto ali pozabljeno, temveč je priročnik, okoli katerega se sučejo mini debate na Twitterju; je iztočnica, iz katere avtor snuje daljše eseje o teoretikih, primernih za 21. stoletje, in ime, preko katerega se želi Wark približati sodobnim teorijam, kot je levi akceleracionizem.

Najbolj direkten poziv k spremembi in akciji, ki je tudi osrednja iztočnica te knjige, najdemo v paroli The Sublime Language of My Century. O čem je torej govora; ali hoče avtor reči, da smo vsi zavedeni? Kot pristavi Wark: »Ideologija danes ni v kultiviranju neoliberalnih navad čutenja, mišljenja in prakse, ampak v oklepanju prepričanja, da je to kapitalizem.« Esenca kapitalizma tako ostaja večna, njegove zgodovinske mutacije pa so razumljene le kot del istega, nespremenljivega jedra. Rešitev, kako se ogniti tej težavi, je lahko v tem, da začnemo opisovati današnje stanje ne na začetku, kot je to storil že Karl Marx, temveč na koncu, v trenutnem zgodovinskem miljeju, ki je dodobra drugačen od začetka industrijske revolucije.

Da bi to storil, Wark še vedno ohranja osnovno shemo kapitalističnega sistema, kot ga je zasnoval Marx, a h ključnim kategorijam doda nove, kriptomarksistični teoriji primerne koncepte. Njegova rešitev ni izbris zgodovine ali pridobljenega znanja, marveč detektiranje točke preloma: ta prelom je za avtorja vznik nove abstrakcije v središču produkcijskih sil, ki iz proizvodnje objektov roma k proizvodnji informacije. »Zgodovina je proizvodnja abstrakcije in abstrakcija proizvodnje.« S tem se vzpostavi tudi novi razredni antagonizem; če smo v začetku kapitalizma imeli posestnike in razlaščene kmete, v njegovi industrijski fazi kapitaliste in delavce, imamo sedaj – vsaj v predelih razvitega sveta –, nov vladajoči in podrejeni razred: vektorialni razred, ki si lasti sredstva za poblagovljenje informacije, in hekerski razred, razred, ki se dotakne virtualnega in preobrazi dejansko.

»Heker namreč iz virtualnega proizvaja vedno nove izraze dejanskega. […] To enako velja v fiziki in seksualnosti, v biologiji in politiki, v računalništvu, a tudi v umetnosti in filozofiji.« Čeprav Wark opisuje hekanje in sam »hek« kot zelo splošen in širok pojem – kot smo zgoraj že nakazali, je za avtorja celotna zgodovina zgodovina »heka« in abstrakcije –, pa je heker vsak, čigar delo ni določeno in nadzorovano s strani stroja ter časovno determinirano, ampak prožno, generično, sposobno kompleksnega kognitivnega mišljenja in abstrakcije. Na kratko: delovno razmerje med kapitalom in delovno silo je vsaj po avtorjevem mnenju postalo kvalitativno različno od predhodnega; če je za industrijski kapitalizem značilna realna subsumpcija delovne sile s strani kapitala, je ob vzniku novih produkcijskih sil subsumpcija postala »le« formalne narave. Prisila, s katero se morajo srečati delno osvobojeni razredi, se nahaja v samem vektorju.

»Telegraf, telefon, televizija, telekomunikacije: ti pojmi ne označujejo samo posamičnih vektorjev, temveč splošno abstraktno zmožnost, ki jo prinašajo v svet in širijo po svetu. Vsi so oblike telestezije ali zaznavanja na daljavo.« Vektor tako označuje koncept, s pomočjo katerega poskuša avtor opisati današnjo informacijsko infrastrukturo, ki usmerja tok informacij. Zanjo je značilna groba asimetrija, ki hekerski razred prisili v brezplačno produkcijo ogromnih količin podatkov – renta za uporabo vektorja –, poleg tega pa vsak posamični hek - singularen hek - pretvori v informacijo kot lastnino, v središču katere se nahaja pomanjkanje. Ko se nad informacijo vzpostavi lastninska oblika, postane hekerski razred kot tak tudi prvič reprezentiran.

»Vektorialni razred meri svoj dobiček z enako valuto kot kapitalistični in posestniški, s čimer naredi patente in avtorske pravice ekvivalentne tovarnam ali poljem.« Kar se v tej izenačitvi porazgubi, je razumevanje informacije same in njene neomejene potencialnosti – če jo nekdo poseduje, to drugega ne nujno prikrajša zanjo. V nasprotju z izdelki zemlje in kapitala njena poraba ne vodi nujno v pomanjkanje le-te.

To abstrahiranje informacije od vsakega posamičnega snovnega nosilca ustvari možnost za vektorsko družbo, kjer subjekti in objekti prosto vstopajo v medsebojni odnos, brez vnaprej določenega razmerja. »Informacija je raven, na kateri je možno vzpostaviti potencial za obstoj novih objektov in subjektov«, ali še odločneje: »Kadar je informacija resnično svobodna, ni svobodna za potrebe popolnega reprezentiranja sveta,« – v primeru njenega poblagovljenja –, »marveč za izražanje njenega razlikovanja od tega, kar je, in za izražanje kooperativne sile, ki to, kar je, preobraža v to, kar bi lahko bilo.« Nove produkcijske sile po Warkovem mnenju ustvarijo ontologijo informacije, ki znotraj blagovne forme vzpostavi določen razkol.

Kakšne so torej možnosti? Warkov optimizem se nanaša na postavitev samega vektorja: ta je deloma določen, deloma odprt; da bi ohranjal razredno dinamiko in s tem prilastitev presežne vrednosti – v obliki podatkov ali privatne lastnine »heka« –, je prisiljen ohranjati virtualnost, potencialnost ustvarjalnega razreda, katerega naloga je prav sam »hek«, tj. ločevanje svobode od nujnosti. Pri tem se ustvarjajo nove možnosti, ki lahko pripravijo virtualnost podrejenega razreda do napredovanja s hitrostjo, ki se je sposobna izogniti novim oblikam poblagovljenja in ustvariti potenciale, ki gredo onkraj razredne delitve, onkraj reprezentacije – prihodnost se nahaja v mnogoterosti.

Žal pa je avtorjev teoretski poskus v temelju neuspešen; kljub določeni inovativnosti in klicu k spremembam, sam še vedno ohranja stališče delavskega boja ali bolje rečeno - pri poskusu teoretizacije nadaljnjih sprememb produkcijskih sil, dovolimo si na tem mestu uporabo kapitalizma, je pripravljen zavzeti izključno labour point of view. Ta precej neproduktivna postavitev onemogoča bolj temeljno refleksijo sistemskih sprememb in zato tudi njegovih tehnoloških inovacij. Kot pravi Gilbert Simondon: subjektiviteta delovne sile je le faza v razvoju tehnike, in ne obratno.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ampak lukavo je tole lukavo. Ob enem pa teži, da se je treba znebit Politike z velikim P in raznih pomislekov o človeku kot politični živali. Hkrati je pa tehnologoja le utelešenje "hekerskega" znanja. Vprašanje delavskega pogleda, ki producira forme je še vedno pomembno in hkrati dokaj peoduktivno za teoretizacijo in analizo samih produkcijskih socio-tehničnih razmer, kakor tudi za prevzem presežne vrednosti. Jebat ga enkrat je treba kako pozicijo zavzet in se ne skos astralno proecirat nekje daleč, daleč, daleč, daleč..........stran. Hmmmm

To da je nekaj teoretsko neprodultivnega in v "temelju" neuspešno je res mal bedna dikcija. Pač nekdo je poskusu totalizirat stvari, kar pač vsak "teoretik" nardi - and that my friends is how you do theory.

Ps: dejte se regenerirat od althuzzizlerja.

Odlična recenzija

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.