Nomad. Danes zelo razširjen in popularen koncept. Pa tudi lepo se sliši: potovanje od enega mesta do drugega, vsaka postaja je le začasna – dokler se ne izčrpajo vse radosti in dokler ni več razloga za zaratustrovski ples. Nomad potem krene dalje, na poti k novi afirmaciji, brez bremena historičnega spomina, samo negotovost naslednje postaje. Seveda ni tako enostavno, koncept nomada je bolj podrobno definiran in ima pomembno vlogo v Deleuzovi filozofiji, kjer je ta koncept nastal. Problem pa nastane takrat, ko definiran koncept postane del splošnega diskurza ali ko preide v nekakšen žargon specifičnega, v tem primeru filozofskega diskurza. Sama praksa splošnega ponavljanja pobrusi ostrino koncepta in v diskurzivnih procesih ustvarja ideologijo.

Lahko bi rekli, da gre za problem afirmacije, ki se v diskurzivni praksi pogosto izteče v nekakšen metodološki »anything goes«. Vse lahko povežemo z vsem, ovir ni, prav tako ne nasprotnikov, še manj pa problemov. Nobena knjiga, ki je bila napisana proti nekomu, še ni bila dobra, pravi Deleuze. Treba je pisati z ljubeznijo – in pod to izjavo se podpiše tudi Marko Štempihar s svojo knjigo Portret nomada, ki nosi podnaslov Deleuzova socialna filozofija. Z ljubeznijo do Deleuza napiše Štempihar knjigo o Deleuzu – nekaj, česar v našem prostoru še ni bilo, še manj pa osredotočanja na politični in etični vidik Deleuzove filozofije, kar je v tujini v polnem razcvetu že kar nekaj let.

Toda, ali je sploh smiselno napisati knjigo o Deleuzu, ali je smiselno interpretirati vse tekste tega avtorja v neko celoto? Ali se ni ravno Deleuze upiral konceptu avtorja in njegovi funkciji v zgodovini filozofije? Ali se ni ravno Deleuze boril proti interpretacijam, ki tvorijo celote? In če je Deleuze nomad, ki portretira, ali je potem smiselno narediti portret nomada, ki portretira? Knjiga o Deleuzu se zdi že a priori zgrešen ali nemogoč projekt, zato Štempihar v svoji knjigi tudi ne omenja Deleuzovih knjig Kantova kritična filozofija in Anti-Ojdip, saj predstavljata Deleuzov boj z nasprotnikom, obe pa je sam celo označil za njemu bolj priljubljeni. Mimogrede, obe sta do sedaj še neprevedeni v slovenščino, kar je že samo po sebi zgovorno dejstvo o filozofski diskurzivni formaciji našega prostora.

Štempihar se v portretiranju nomada osredotoča na koncepta singularnosti in razlike. V osnovi je teza sledeča: osnovni aksiom je »človek misli«, mišljenje pa je vedno ustvarjalno, v svojem ponavljanju kreira različne koncepte, zato je bistvo ali vitalna sila človeka razlika, ki se realizira z mišljenjem. Vsako mišljenje je tako singularno, je dogodek in tega mora človek postati vreden, zato mora vztrajati v mišljenju – temu Štempihar pravi proces po-stajanja. Ta proces po-stajanja odpira prostore mišljenja, saj ustvarja razlike in nove možnosti, premika meje ustaljenih vzorcev in stereotipov, s čimer ustvarja mnogovrstnosti. Ker mišljenje ustvarja naš svet, ki je svet dojemanja, svet pomena in svet smisla, je mišljenje praksa oziroma praxis in v toliko je ontologija že etika in politika, mnogovrstnost pa multituda. Multituda kot demokratično občestvo, kjer veljajo načela pravičnosti in solidarnosti. Pot do nje je tako mišljenje kot razlika v ponavljanju in s ponavljanjem, edina avtoriteta je um, torej človek sam in v toliko je mišljenje anarhično, saj postavlja anarhistična vprašanja in uničuje vsa oblastna razmerja. Pot do emancipacije.

Pri vsem tem je zanimivo to, da Štempihar operira z Deleuzovimi koncepti, toda na povsem ne-deleuzovski način. Recimo: poudarja kreiranje konceptov kot problematiziranje ustaljenih vzorcev mišljenja, toda čez celotno knjigo ne zasledimo nobenega problema – niti teoretskega problema Deleuzovega diskurzivnega polja niti praktičnega problema analize različnih družbenih praks. Tako na eni strani dobimo afirmativni »anything goes« povezav tipa Deleuze – Badiou, Deleuze – Rutar in prek posrednikov celo Foucault – Chomsky, na drugi strani pa »času primerne« pavšalne kritike kapitalizma in zagovarjanje humanizma.

Prav teza humanizma je centralno jedro Štempiharjeve knjige. Pri tem ni toliko problematično to, da postavimo aksiome kot sta »človek misli« in »vsi ljudje so zmožni za resnico«, bolj je sporno to, da se ne zavedamo oziroma da ne mislimo njihovih političnih učinkov. Takoj ko definiramo mišljenje, pa četudi z razliko, izključujemo. Prav Spinoza, Štempiharju ljuba referenca, je trdil, da definiranje nečesa negira nekaj drugega. Dajmo primer: če je pravo mišljenje kreacija konceptov skozi problematizacijo, potem tisti, ki niso vztrajali v tem procesu po-stajanja, torej tisti, ki nimajo svojih konceptov, niso ljudje. Lahko bi morda trdili, da so zgolj latentno ljudje. Toda, ali so potem latentni ljudje tudi šimpanzi? So ti latentno bližje odraslim ljudem kot pa otroci ali duševni bolniki ali pa Antonin Artaud?

Ta ne-deleuzovska gesta humanizma – ali ni Deleuze z Guattarijem postajanje povezal tudi z živaljo kot postajati-žival – je hrbtna stran afirmativnega nomada. Nomada, ki vedno afirmira in ki misli, da vedno ponavlja z razliko, da mu zgolj od zunaj vsiljujejo represijo stereotipov, s čimer ostaja znotraj binarne opozicije znotraj – zunaj. Ta nomad je tudi točka oziroma srečanje, kot pravi Štempihar, kjer delovanje in mišljenje postaneta eno. Toda, ravno to je formula ideologije, da namreč v celoti vemo, kaj počnemo. Lahko bi celo rekli, da takrat najmanj vemo, kaj počnemo in da takrat najbolj izključujemo. Nič ni bolj nevarnega kot humanizem.