Že zaradi naslova Buchananove knjige bi morali zastriči z ušesi: je deleuzizem, kot namiguje končnica besede, nekakšna ideologija ali svetovni nazor, ki izhaja iz Deleuzovega teoretskega projekta? Problem je, da bi teorije namreč lahko, poleg še nešteto drugih načinov, delili na dva velika razreda. Najprej na tiste, ki kličejo k tvorjenju šol in novih področij vednosti, znotraj katerih poteka boj za interpretacijo, preko katerega se tvorijo hierarhije, posredništva resnice, izključevanja, shizme in notranje revolucije. Na drugi strani so teorije, ki, zaradi povsem notranjih razlogov, ne trpijo tovrstne institucionalizacije posredništva ter se bolj razpršijo po različnih že obstoječih diskurzih. Delujejo fragmentirano, iz njih si lahko vsakdo kot iz orodjarne izposodi teoretske koščke in nikjer ne obstaja centralna skupnost, ki bi nadzirala legitimnost teh postopkov. Jasno je, da Deleuzova teorija, poleg denimo Nietzschejeve ali Foucaultove, spada v to drugo skupino. Jasno je tudi, da vsakega od obeh načinov reprodukcije vednosti spremljajo specifične težave, ki se zdijo zlahka razrešljive znotraj drugega modela. In morda je največji problem reprodukcije Deleuzove teorije ravno določen 'everything goes' princip: delčke njegove teorije se uporablja tako za oblikovanje emancipatornih politik, kot tudi za samopomoč, marketinške manipulacije ali bojne taktike izraelske vojske v Palestini.

Zdi se, da bi deleuzizem lahko v tem kontekstu opravljal določeno selekcijo med zrnjem in plevelom. Ian Buchanan, ki je organizator največjih vsakoletnih konferenc in kampov o Deleuzu, ustanovitelj znanstvene revije Deleuze's studies in nenazadnje tudi skrbnik največjih, Deleuzu posvečenih facebook skupin, tudi gledano s stališča akademske mikro politike v tem kontekstu sploh ni na slabi poziciji.

A v samem središču Deleuzove teorije obstaja načelna zavora za tvorjenje deleuzizma. Sledeč Spinozi namreč velja: vsakršno načelno uboganje in sledenje določeni dogmi je v nasprotju z adekvatnim spoznanjem, ki naj bi bilo končni cilj tudi Deleuzove filozofije. Ali, rečeno z druge strani: predpogoj, kakor tudi cilj spoznanja, je svoboda, absolutna svoboda. Spinoza na tovrsten način ostro zavrača vsakršno versko avtoriteto, ki si lasti izključujočo pravico nad pravo interpretacijo biblije. Nasprotno predlaga, da mora vsakdo sam dostopati do svetega teksta brez posredništva, saj se Bog razodeva vsem enakovredno in ne le izbrancem. Toda, kot ve vsakdo, ki se je kdaj počutil kot razsvetljen svobodnjak, se je zelo težko zadržati pred skušnjavo, da ne bi skušali svoje malo neposredno spoznanje pridigarsko razširiti med nerazsvetljene ljudi. Upor proti posredništvu resnice se tako sam spremeni v določeno posredovanje in največji pridigarji so ponavadi tisti, ki nas prepričujejo, da smo zaslepljeni zaradi določenih pridig. V tem kontekstu se zdi, da je v končni fazi tudi že samo Spinozovo načelno zavračanje vsakršnega zunanjega vsiljevanja idej lahko podano le v obliki zunanjega vsiljevanja. V tovrsten paradoks posredniškega zavračanja posredništva, kjer je forma izvajanja v nasprotju z vsebino, pa se zdi ujet tudi Buchananov deleuzizem.

Sledeč Spinozi ali Deleuzu torej ne smemo brezpogojno slediti Spinozi ali Deleuzu. Ne smemo ju ubogati, četudi ju, kar je rahlo hecno, ravno v tem neuboganju že prav pretirano dogmatično ubogamo. Deleuzizem se tako vseskozi giblje na spolzkem terenu: afirmirati mora odklon od osnovne ideje, ki pa se mora z njo vseeno nekako skladati. Pravzaprav je potrebna čista ponovitev, ki edina lahko proizvede novo in drugačno. Namesto zgolj vsebinskega uboganja in sledenja je prej potrebno posnemanje mojstrove geste, ki zaobjema tako vsebino kot tudi formo. Pri tem ni ključnega pomena vprašanje, kaj je smisel tega, kar je želel Deleuze povedati, temveč prej vprašanje njegove filozofske prakse. Buchanan tako združi nivo vsebine in forme: brati Deleuza kot bere Deleuze filozofe iz zgodovine filozofije. Ne toliko ponavljati besede in gesla, kot gesto in prakso. Kot vemo, Deleuze po navadi znotraj misli določenega filozofa iz zgodovine filozofije najde torišče, razsrediščeno središče, ki znotraj te iste misli sploh ne more biti mišljeno. Tako naredi temu filozofu otroka za hrbtom. Ponoviti je torej treba isto: za približanje Deleuzu je potrebna zahrbtna oddaljitev. Tako se izcimi vprašanje: kaj je tisto, vselej nekje prisotno, kar zato ni moglo priti na površino Deleuzove misli?

Buchanan ugotavlja, da Deleuzova misel, četudi nikakor ne zahteva vsebinskega uboganja in ne implicira vsebinsko točno določene prakse, nikakor ni brez utopičnega potenciala. Toda ta utopičnost ne more biti nekaj praktičnega in filozofiji zunanjega, temveč nekaj, kar se skuša vseskozi že prakticirati v njeni notranjosti. Gre torej za poskus imanentnega zaobjetja empiričnega, življenjskega in materialnega znotraj teksta, brez vsakršnega zunanjega ostanka. Meseni nivo misli-možganov iz globine se mora prekrivati s pojmi, ustvarjenimi na površini. Naloga deleuzijonistične filozofije je tako artikulacija lastne evolucije, vse od časov prajuhe, sestavljene iz afektov in nerazločnih idej. »Namen je ustvariti filozofijo, ki lahko vase vključi in razloži tudi obstoj same sebe«, torej filozofijo, ki se v celoti avtoreferencialno posrka. Podobne težnje lahko najdemo kje drugje kot pri Deleuzovem bližnjiku Heglu, pa tudi znotraj literature, recimo v Neskončni zgodbi Michaela Endea, kjer knjiga sama postane nek nov, tretji svet brez vsake zunanjosti, sestavljen iz koščkov prejšnjih dveh svetov realnosti in fikcije.  

Spinozistični-deleuzijanski ideal, ki ga je zelo težko ubesediti, poskuša doseči nivo absolutne imanence, kjer ni nikakršnega štrlečega ostanka: praksa teorije, ki jo tekst izvaja, se mora pokriti s teorijo prakse, ki jo tekst zahteva. Tako se mora tudi etični del Deleuzove misli, kot mu pravi Buchanan, prekrivati s formatom, v katerem je ta podan. Stoiško načelo »biti vreden tega, kar se ti dogaja« ali nietzschejanska »afirmacija singularnosti trenutka« preko večnega vračanja, tako ne povesta ničesar drugega kot zgoraj omenjena zahteva po absolutni samovsebovanosti filozofije v sebi sami: tisto, kar je storjeno, mora biti tudi želeno in obratno. Sicer velja, kot vemo iz Anti-Ojdipa, da želja tako ali drugače vselej producira realnost, toda tega ne počne vselej adekvatno glede na to, kar si želi. In ravno v razliki med adekvatnim in neadekvatnim se tvori selekcija, ki jo izvaja deleuzizem. Ta razlika pa nadalje ustreza zahtevi po ukinitvi vsakršnega posredništva in dogmatizma, pri interpretaciji Deleuza, ki nujno pogojuje neadekvatne ideje. Buchanan tako želi z deleuzizmom, ki se vedno znova samoukinja, prej kot neko specifično interpretacijo ustvariti polje, iz katerega se lahko izraščajo vse adekvatne interpretacije Deleuza. Če je ta gesta sama adekvatna z Deleuzovo mislijo, pa lahko, sledeč Deleuzu, presodi le vsak bralec sam.  

Bral je Jernej Kaluža.