Ibn Battuta - Veliko Popotovanje

Ibn Battuta - Veliko Popotovanje

Recenzija dogodka
8. 3. 2018 - 13.00

Ibn Battuta je eden najbolj znanih velikih popotnikov, je del svetovnega kanona. Živel je v 14. stoletju in se v svojih dvajsetih odpravil na nekakšen never-ending tour, med katerim je iz izhodiščnega področja današnjega Maroka prepotoval pas, ki je vodil po južnih ozemljih nekdanje Sovjetske unije do Kitajske. Na Zahodnem delu se trak končuje na Iberskem polotoku. Na Jugu je prodiral do podsaharskih predelov in indijskooceanskih otočij. Malo pred smrtjo je o tem potovanju narekoval spomine, ki jih je v slovenščino prevedel Sami Al-Daghistani in so v letu 2016 izšli pri založbi Fakultete za družbene vede.

Zlahka vidimo socialno-politični pomen takega besedila. V še vedno orientalističnem svetu, v času demonizacije neke kulture, se vpeljava tradicionalnega besedila zdi kot nasprotovanje evropocentričnemu pogledu na neevropske tradicije, ki jim želi vsiliti neko premočrtnost razvoja, neko zgodovinsko teleologijo, ki na ideološki ravni navsezadnje skrbi tako za razfukavanje vsega in vsakogar na Bližnjem Vzhodu, kot tudi za getoizacijo priseljencev in ilegalizacijo prebežnikov. Pri tem pa je zanimivo tudi, da čas potovanja Ibn Battute ustreza obdobju kmalu po zatonu t. i. zlate dobe islama, ki jo kot orientalistični konstrukt v Kulturi dvoumnosti kritizira Thomas Bauer. Kot lahko razberemo iz Popotovanja, so Mongoli že prišli na ozemlje današnjega Iraka.

Kakorkoli že, branje knjige je zanimivo iz več vidikov, ki lahko nastopijo kot odlično izhodišče za primerjave med modernostjo in srednjim vekom muslimanskega dela sveta ter sosednjih območij na vzhodu. Preseneti nas denimo odsotnost sodobne časovne diferenciacije, ki tri desetletja življenja zgosti v vznemirljivo, fantastično pripovedko, v kateri ni sledu nostalgije; tega, kar danes poznamo kot dramatičen, otožen pogled starca na preživelo življenje. Zdi se nam, da je ta čas skoraj magičen, pravljičen, prost eruptivnih zgodovinskih prelomov, ki se nam zdijo lastni našemu času. Vse se dogaja v koherentnem obdobju, polnem dogodivščin, bojev, čutnosti in seveda religioznih doživetij.

Da, prav tako med sakralnim in profanim ni zarisane izrazite ločnice. Battuta se udeležuje težkih srednjeveških bitk, opisuje omamno lepoto žensk v nekih krajih, a tudi srečanja z verskimi modreci, molitve in sveto dejavnost skrbi za revne. Bitke so lahko nasilne, a tudi polne plemenitosti vojaškega kodeksa. Drugi spol je razgaljen, a vendarle obstajajo tendence po pokrivanju. Battuta potuje s priležnicami, se poroča, a se srečuje tudi s kraljicami in vzvišenimi princesami. Obenem lahko zaničuje nevernike, a tudi njihove civilizacijske dosežke, si izmenjuje kulturne dobrine ter ohranja distanco. Veliki junaki lahko nastopajo obenem tudi kot samouničevalni hašišarji. Živali imajo lahko svoje sultane in kraljevske rituale. Njegova hči umre, vzame si čas za žalovanje, a gre potem takoj naprej. Prejema obilne darove, a ga ugrabljajo in ropajo razbojniki ter pirati.

Kot da je življenje vedno znova mogoče začeti od začetka. Ali še raje, kot da življenje sploh nima začetka in konca, temveč gre za nekakšno pretekajoče se obilje, obilje življenjskih sokov, ki se neprestano miksajo v različne sočne kombinacije. Sodobnih kategorij, delitev, ni, a to še zdaleč ne pomeni civilizacijskega siromaštva. Nasprotno, civlizacije, s katerimi se Battuta srečuje, so polne vznemirljive arhitekture, socialnih instucij, velikih mest, trgovinskih ritualov in tehnologije. V ogromnem Kairu za brezdomce skrbijo tako, da živijo v posebnih hišah, v katerih proučujejo Koran ter molijo, v zameno zanje nekako skoraj služabniško skrbijo določeni javni uslužbenci. Kitajci imajo skrbno izdelan sistem davkov ter beleženja trgovinskih prilivov in odlivov, kateri je sistematično uveljavljan ob izkrcevanju in vkrcevanju velikih ladij v njihova pristanišča.

Zanimiv je tudi stil Ibn Battutovega pripovedovanja in objekti tega. Kraje, ki jih obišče, po navadi opisuje v presežnikih, pogosto se osredotoča na vrtove, favno in jedi ter njihovo pripravo, ki jih opisuje dokaj tehnično. Presežniki se nabirajo, tako da se počasi ves svet zliva v zabrisano, a obenem izjemno barvno intenzivno podobo. Bralec, ki nima vsaj okvirnega antropološkega vedenja o tem delu sveta v srednjem veku, lahko hitro izgubi orientacijo in se mu vse skupaj zazdi infantilna eksotična zabava, ki potrjuje stereotipe. A to je samo zato, ker ima drugačne kriterije globine, ki se skozi zgodovino aplicirajo tudi na islamsko religiozno zgodovino. Bralcu, ki ima ozadje, s katerim lahko predsodke preseže, pa se razkrije nek kontrast z našo poznorazsvetljensko civilizacijo, ki se je perverzno vpisala tudi v bližnjevzhodno in vzhodnoazijsko postmoderno. Ob motrenju tega kontrasta se lahko skozi na videz preprosto besedilo, brez mistifikatornea orientalizma, sprašujemo o ključnih vprašanjih tako civilizacije kot indivudalnih eksistenc – kaj je življenje, kaj je čas, kako ga ta oblikuje, in kakšni so pomeni različnih osmišljanj lastnih biografij.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

hvala za oris, komaj čakam se odpravit tu skozi.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness