Nasilne strasti naraščajo, družbeni mehurčki se množijo z intenziteto skladno njihovemu miselnemu ožanju. Soseda na desni je nasilna fašistka, sosed na levi jezen wokeist. Pomeni se spreminjajo, vrednote radikalno variirajo, situacija je jasna — živimo v času, ko potrebujemo nekaj ideološke podučitve. Pri založbi Krtina so svojo ponudbo letos obogatili s prevodom knjige Ideology: A Very Short Introduction oziroma Ideologija: zelo kratek uvod, izdane leta 2003. Avtor dela je ameriški politični teoretik Michael Freeden, slovenski prevod je priskrbel Andrej Adam. 

Ideološka teorija, s katero bomo imele opravka danes, pa ni tista, ki bi vztrajala pri vseobsegajoči naravi ideologije in nas vse za vekomaj obsodila na hlapčevske subjekte, ki ne zmorejo misliti onkraj svoje podrejenosti. To ni tista ideologija, ki je vse, kot bi nam to rad dopovedal Žižkov mural na Metelkovi. Ko je objekt diskusije ideologija, Michael Freeden že kaj kmalu artikulira svojo afiniteto do pridevnika politična.

Kljub naznanjeni preferenci do gibanja znotraj politične sfere, se Freednova misel sprva posveti pregledu marksističnih korenin kritične misli o ideologiji — kot se za uvodnik spodobi. Začnemo z uvodnim pregledom teoretskega opusa izpostavljenih avtorjev — Marxa, Mannheima, Gramscija in Althusserja. Bralka se nadeja kontekstualne obogatitve pojma, a zadovoljitve svoje radovednosti ni deležna. Pregled teoretske misli je v razlagalni in predstavitveni razsežnosti bolj skop, primanjkljaj pa nadoknadi s poudarkom na kritiki avtorjev. Kritika se giblje od dobro znanih in utemeljenih pomislekov do vsebinsko praznih komentarjev, ki vzbujajo sum na prekomerno pristranskost. 

Ob kritiki Gramscijeve koncepcije ideologije se avtor denimo opre na to, kar imenuje razpoke v marksističnem oklepu. Trdi, da naj bi te nastale ob Gramscijevi zamolčani vključitvi nekaterih liberalnih vrednot. Obstoja ali pomena teh razpok avtor prav nič ne utemelji z dodatno argumentacijo, me pa se ob tem spomnimo na liberalne ideje, ki so pri snovanju marksistične teorije motivirale tudi samega Marxa. Prav tu pa lahko opazimo prve znake površnosti Freednove argumentacije. Njegova misel se v veliki meri vrti okoli pojmov liberalizma, konservatizma in socializma, ki jih sam poimenuje »avtentične ideologije«. Bralki kmalu postane jasno, da je avtentičnost teh ideologij utemeljena le na specifično določenem časovnem obdobju, s strani avtorja pa tovrstnega pripoznanja omejitev lastne konceptualizacije nismo deležne. Še več, argument avtentičnosti in implicitne jasne medsebojne diferenciacije uporabi kot podlago za teoretsko diskreditacijo. Onkraj uvodne diskusije so prispevki vodilnih teoretikov ideologije omejeni na obrobno vlogo. Antagonističen odnos, ki ga avtor vzpostavi, pa tudi v nadaljevanju knjige služi kot taktika za površinsko utemeljevanje in poveličevanje lastne pozicije.

Stanje argumentacije tudi onkraj kritike marksistov ni kaj prida boljše. Ko se med zagovarjanjem svojega pristopa odloči nekaj kritičnih besed nameniti filozofskemu iskanju resnice, tako z besedno zvezo »nekateri filozofi pravijo« kar naenkrat konstruira fantazmatsko skupino napačno mislečih mislecev, ki pa naj bi vseeno imeli ključno vlogo znotraj aktualnega filozofskega korpusa. Vedoželjna bralka, ki je od knjige, ki se je deklarirala za uvod, pričakovala kakšno napotitev za nadaljnje raziskovanje, ostane praznih rok. Že tako skope reference Freeden v večini uporablja le kot sredstva za argumentacijo lastnega stališča, kot povezovalne elemente v skrajno linearni argumentaciji, ki kulminira pri avtorjevemu končnemu prav. Knjiga se bolj kot uvodnik, ki bi na dostopen način predstavljal korpus teorije o ideologiji, izkaže za avtorjev osebni teoretski projekt. 

Maska je padla, pred nami pa stoji preskriptiven nagovor o tem, kakšno bi mišljenje o ideologiji moralo biti, in ki želi pojem ideologije trdno zasidrati v pristanišče politične filozofije. Osvobojene pretvez se sedaj lahko končno posvetimo sami vsebini avtorjeve teorije. Kako torej izgleda ideološka analiza po Freednu in ali se v tej knjigi vseeno skriva kaj uporabnega? Ko se prebrodimo skozi nepotrebne in argumentacijsko pomanjkljive spopade, se pred nami razprostre … dejansko kakovostna metodologija. 

Avtorjev osrednji prispevek k razumevanju delovanja in učinkovanja političnih ideologij je tako imenovan morfološki pristop k preučevanju ideologij. Osrednji pojmi, okoli katerih svojo realnost razvijajo ideologije, so »od zunaj« določeni z zgodovinskimi in kulturnimi omejitvami. Te konstituirajo območje sprejemljivega in koherentnega, znotraj katerega operirajo politične ideologije. Različne ideologije pa lahko operirajo z enakimi pojmi, ki v kontekstu posameznih ideologij vselej nosijo specifičen pomen. Pojmi se, po Freednu, v svojem pomenu razlikujejo glede na morfološko sestavo posameznih političnih ideologij – torej glede na kompleksen odnos z ostalimi ideologiji lastnimi pojmi. Avtor v ospredje postavi jezikoslovni nauk o temeljni spornosti oziroma kontestabilnosti pojmov. Prav na tem mestu, pravi Freeden, se odvija osrednji boj političnih ideologij, ki se jasno eksplicira v trditvah tipa »in prav to, drage državljanke in državljani, je pravi pomen svobode!«. Politične ideologije poskušajo konstruirati volivkam privlačno realnost na način, da posredno in neposredno določajo »pravi« pomen večno nedoločnih pojmov. 

Freednovi uvidi v sestavo in učinkovanje posameznih ideologij bralki nudijo uporabno orodje za dekodiranje političnih sporočil. Ob ogledu soočenj na Tarči smo s pomočjo Freednovih spoznanj lahko veliko bolj dovzetni za interno logiko ideoloških argumentov. Prav tako lahko avtorjeva argumentacija nudi razrešitev nekaterih navideznih protislovij, ki porajajo vprašanja v smislu »ma kako za vraga je lahko ta idiot zmagal na volitvah!?«. V tem pa vidimo tudi glavno uporabnost knjige – pri bralki izostri politični filter in zmanjša dovzetnost za propagandne manifestacije. 

Nauk o poglobljenem dekodiranju ideoloških manifestacij skozi knjigo spremljata manko kritične obravnave liberalne kapitalistične miselnosti in izjemno strah vzbujajoča predstavitev venomer »zatiralskih in smrtonosnih« totalitarnih režimov. Tovrstna obravnava pušča vtis površinskega in že neštetokrat slišanega svarila o nevarnostih totalitarizma, kjer edino rešitev predstavlja trdno oklepanje liberalizma. Razlog za odsotnost kritike zahodnih ekonomsko-političnih režimov lahko najdemo pri analizi Freednovega pristopa. Ta se osredotoča na raziskovanje delovanja in učinkovanja ideologij, bolj malo pozornosti pa je namenjeno pogojem in interesom, ki nastop ter obliko posameznih ideoloških manifestacij dejansko motivirajo. 

Produkcija ideologij se za avtorja, sledeč hermenevtičnemu nauku, odvija na ravni konzumpcije. Poleg vloge uporabnic izpostavlja tudi obstoj tako imenovanih ideoloških razpečevalcev, ki ideologijo producirajo na »zgornji« ravni. V avtorjevi razlagi je kljub omenjeni hierarhizaciji moč opaziti očiten manko govora o obstoju oblastnih razmerij, ki so skoraj da nepogrešljiv element večinskega dela korpusa ideološke teorije. Nasprotno je za Freedna prav poudarek na vseprisotnosti oblasti objekt kritike pri analizi Althusserja, Foucaulta in Žižka. Ti naj bi proizvajali obliko brezizhodne, hlapčevske teorije, ki prepogosto vodi v slepe ulice. Avtorjeva kritika pa se bolj kot na temeljite proti-argumente naslanja na željo po bolj osvobajajoči teoriji. 

Pri snovanju Freednove teorije lahko razberemo osrednjo vlogo, ki jo igrata posamezničini izbira in svobodna volja. Relevantno se nam zdi izpostaviti tudi, da gre pri avtorjevi politični ideologiji na koncu dneva vselej za ljudi in človeško politično dejavnost — nekateri ljudje sodelujejo preko ustvarjalne konzumpcije, drugi preko načrtnega širjenja in snovanja ideoloških sporočil. Gospodarski, ekonomski ali pravni vidiki v tej humanistični konstrukciji nimajo omembe vredne vloge. Privzeta liberalna stališča tako pojasnjujejo molk o kapitalističnih imperativih in pravnih direktivah.

Presenetljivo nam zadnje poglavje le ponudi nekaj sprave. V njem Freeden popolnoma razkrije svoje karte — vsa dosedanja misel je bila motivirana s točno določenim ciljem — zagovarjati politično perspektivo kot »najbolj primerno« za raziskovanje ideologije. Zadnje dejanje knjige afirmativno naslovi nekaj izmed pravkar podanih kritik, moment samorefleksije pa se nam izkaže kot nezadostna potuha za predhodnih sto in še nekaj strani, ki so bile, z izjemo redkih svetlih točk, zaznamovane s pomanjkljivo, performativno in pristransko argumentacijo ter nepotrebno konfrontacijo. V boju za mesto najbolj primerne raziskovalne perspektive nas ne prepriča nič bolj kot populistični politik, ki podaja nauk o »pravem« pomenu pojmov. Sklepno dejanje Freedna nenazadnje tudi potrdi naše dosedanje kritike o zavajajočem nazivu uvodnika — grešna in aktivno škodljiva razsežnost knjige pa je s post-festum priznanjem krivde le kilavo omiljena.

Pomene je določal Val.