Je majhen kraj vsega kriv?
Živimo v časih, ki so za bralce tarot kart verjetno kar težki. Kdo bi namreč želel plačati, da bi izvedel, kaj nas čaka v prihodnosti, ko pa se zdi tako očitno, da iz moke sedanjosti ne bo nikakršnega kruha prihodnosti. Na pohodu so ideologije, ki na videz ne promovirajo ničesar drugega kot sovraštvo do vsega, kar se jim zdi tuje. Zaradi tega je na udaru tudi osnova človečnosti, ki od nas zahteva izkazovanje vsaj minimalne mere spoštovanja do vseh ljudi.
Trenutno stanje sveta poskuša razložiti knjiga srbskega avtorja in filozofa Radomirja Konstantinovića, Filozofija majhnega kraja, izvirno izdana leta 1969, katere prevod je pri Beletrini izšel v letu 2024. Seveda sta leti 1969 in 2024 radikalno različni, vendar lahko tudi lekcije izpred več desetletij prenesemo na današnji dan. Človeštvo, o katerem piše avtor, namreč v svojem temelju ostaja isto, zato se mora učiti iz preteklosti, saj bo v nasprotnem primeru le ponavljalo iste vzorce.
Filozofija majhnega kraja se zdi že v svojem izhodišču dobro pozicionirana ravno za takšno nalogo. Njen prvoten izid namreč sovpada s študentskimi protesti leta 1968, ki so kot dokaj revolucionarno gibanje zajeli velik del Evrope. Kaj torej lahko povemo o filozofiji, ki jo oblikuje majhen kraj in kako ta vpliva na svet? Za začetek lahko povemo, da Konstantinović majhnega kraja ne razume kot geografske enote, temveč kot stanje duha. Majhen kraj tako ni kraj, kjer živimo, ampak obarvano steklo, skozi katerega opazujemo svet okoli sebe.
Konstantinović duh majhnega kraja opisuje kot svetovni nazor, ki živi v nas vseh. V osnovi gre za zaprtost do neznanega, ki jo avtor opiše kot proti-individualistično, proti-zgodovinsko, skrajno racionalistično, a hkrati paradoksalno iracionalno-mistično. Iz teh temeljev kasneje avtor izpelje še infantilizem majhnega kraja, nihilizem in mnogo drugih določil, s katerimi opiše obravnavani svetovni nazor. V kolikor logiko majhnega kraja prenesemo v stvarni svet, si ga lahko predstavljamo kot zaprto skupnost, ki svoja pravila razume kot edina pravilna in večno veljavna, zato se upira zgodovini, saj pogled nanjo zakriva nenehne spremembe. Spremembe in odprtost pa so za duh majhnega kraja nedopustne.
Spremembe in dvom v pravila prinašajo tudi vsi, ki izražajo svojo individualnost. Zaradi tega je kakršnokoli odstopanje od vzorcev, ki v družbi obstajajo, prav tako v majhnem kraju nedovoljeno. Konstantinović s tem poveže tudi odpor majhnega kraja do figure genija, saj naj bi ta preveč odstopal od uveljavljenega sloga. Za avtorja je zato majhen kraj duh, ki zavira razvoj, s čimer prav tako poskuša potrditi svojo nezgodovinskost.
Takšen svetovni nazor, po mnenju avtorja, v svoji skrajnosti vodi v nacizem ali vsaj totalitarizem. Prizadevanje za večno ohranjanje tradicije in zahteva, da se posameznik podredi skupnosti, ki si prav tako prizadeva za ohranitev svoje čistosti, se namreč dobro prilegata totalitarnim idejam. Duh majhnega kraja je prav tako sovražen do vsake oblike individualnega jezika, kar je tudi značilnost vsakega totalitarizma. Ta si namreč prizadeva ustvariti idealno resničnost, vendar naš pomanjkljiv jezik te ne more opisati ali izraziti. Tako majhen kraj kot totalitarizem posegata po starejših oblikah jezika, ki naj bi bile bližje idealu in zato večnosti.
Na tej točki so vas, poslušalci, morda določene ideje in njihove razlage zmedle. Prav je tako. Takšna je namreč tudi izkušnja branja Filozofije majhnega kraja. V njej Konstantinović uporablja izjemno gost, nepregleden in nečloveški slog. Piše v povedih, ki lahko zavzamejo skoraj celotne strani. Za opis dokaj preprostih idej raje uporablja nekonvencionalne besede namesto vsakdanjega jezika. S tem avtor kompromitira vsakršno sporočilnost, ki jo njegovo delo nosi, saj je sporočilo besedila težko izluščiti. Zaradi tega knjige ni težko označiti za filozofsko blebetanje, s katerim naj se raje ukvarjajo od sveta odrezani akademiki. V kolikor ima knjiga sporočilo namenjeno ljudstvu, pa ga temu le stežka preda. Tako se moramo vprašati, kaj nam pomaga filozofija, ki ostaja nedostopna širši javnosti?
Poleg tega se lahko obregnemo ob Konstantinovićev odnos do ljudi, o katerih piše v svoji knjigi – torej o tistih, ki živijo v duhovno majhnem kraju. Na njihova ramena namreč postavlja krivdo za razmah nacizma, kar sicer ni tuje tudi nekaterim sodobnim levičarskim pristopom. Najprej lahko izpostavimo, da Konstantinovićeva diagnoza stanja sveta ni nujno resnična. Totalitarizem in nacizem namreč nista nujno ideologiji, ki se naravno rodita v duhovnih in fizičnih majhnih krajih. Zdi se verjetno, da sta ti ideologiji provinci vrinjeni, sovraštvo, ki iz njiju izhaja, pa podpihujejo višji sloji, katerim primarno služita tako totalitarizem kot nacizem.
Poleg tega je pomembno izpostaviti še, da Konstantinović s svojim pristopom k problemu razmaha nacizma tega predvidoma ne omejuje. Če je ključno določilo majhnega kraja njegova zaprtost, potem že sam avtorjev jezik ljudi, ki živijo v majhnih krajih, ne bo prepričal, da postanejo bolj odprtomiselni. Njegov težak in filozofski jezik je namreč jezik, ki je primarno povezan z akademskim in urbanim svetom. Ta dva svetova pa sta, vsaj v očeh večine, določena s svojo odprtostjo in spremembami. Zato bo avtorjev jezik le stežka prepričal tiste, ki se spremembam upirajo, da naj spremenijo svoj svetovni nazor.
Konstantinović v Filozofiji majhnega kraja tako morda res razkriva skrivnostne in obskurne načine delovanja duha majhnega kraja v svetu. Toda kakorkoli je njegovo delo morda revolucionarno, je avtor z uporabljenima jezikom in stilom znatno omejil vpliv, ki bi ga njegovo delo na svet lahko imelo. Besedilo, ki ga je avtor ustvaril, je tako lahko zanimivo večinoma le tistim, ki so že vajeni ukvarjanja s takšnim jezikom, torej filozofom, akademikom in tistim, ki veliko časa namenijo prebiranju teorije – torej precej majhni skupini ljudi. Delo lahko tako le stežka vpliva na mišljenje večine ljudi, kar pod vprašaj postavi njegov sam obstoj. Sta obravnavano delo oziroma nedavni prevod namreč sploh potrebna, če sta lahko, po vsej verjetnosti, zanimiva le tistim, ki se z avtorjem že strinjajo. Filozofija je namreč prazna, če ne spreminja mišljenja in ne vpliva na življenja tistih, ki jih doseže.
Djevojka sa sela je postal Martin.
Dodaj komentar
Komentiraj