Čas misli se je glasil nov filozofski dogodek v Cankarjevem domu, ki je potekal v sredo, natanko en teden po svetovnem dnevu filozofije, torej 21. novembra. Gosta sta bila Mladen Dolar in Slavoj Žižek. V bistvu je bil Žižek - za slovenski prostor simptomatično - prisotna odsotnost. Stalno se govori o njem, pa ga nikjer ni. Tokrat se je kljub njegovi odsotnosti in ravno zato na srečo o njem govorilo malo manj. Pripadal mu je le uvod iz ust Petra Klepca. Ta je ekspresno obnovil Žižkovo knjigo, ki je sveže izdana v slovenskem prevodu z naslovom Življenje v času konca. Preostali čas in pozornost sta pripadla Mladenu Dolarju, avtorju nove čitanke z naslovom Strel sredi koncerta, ki jo je uredil Peter Klepec. Za moderiranje je skrbel Boštjan Narat.

Govora je bilo o Dolarjevi čitanki, izrečenih je bilo nekaj zahval, nekaj šal v 'nemškem' stilu, nekaj popularnih kritičnih floskul o neoliberalizmu in aktualni varčevalni politiki, nekaj zanimivih o naslovnici in kajpak o psihoanalizi. To je v bistvu vse, kar imam dejansko povedati o vsebini tega dogodka. Nič kaj pretirano novega, nič kaj bolj zanimivega, nič  pikantnega - dokler se ni oglasil nekdo iz občinstva. Povsem preprosto je naivneža zanimalo, kaj je dobro in kaj je prav. Spomnim se, da je nekaj mesecev nazaj nekdo na podobnem dogodku povsem isto stvar spraševal Renato Salecl. Odgovora pa sta si bila lacanovsko podobna.

Kaj je Dolar dejansko odgovoril, lahko preverite na posnetku tega pogovora na spletni strani Radia Študent - samo namig: klasična formula lacanovske etike. Kar mi je mnogo bolj zanimivo, je bila neka splošna situacija, do katere lahko pride: filozof in nemogoča zahteva iz anonimnih ust v občinstvu. Filozof predava, razlaga, analizira pojave in dogodke, išče in najde tisto »nevidno, a neskrito«. Potem pa ga zadane puščica nemogoče zahteve: »Povej mi kaj je Dobro in Prav!«. Filozof se zdrzne. Pogleda naokoli, toda vsepovsod le temna, brezobrazna množica. »Čigav glas je bil to?« se vpraša. Šit! Spomni se: to je glas, ki emanira iz polja Drugega. Kaj sedaj? Kaj naj naredi? »Che vuoi?!« [khe vuoj] se zadere. Prav res, kaj hoče od njega?

Tako občinstvo spremeni filozofa v histerika. Postavljajo mu nemogoče zahteve, na katere ne more odgovoriti. Zato se lahko vpraša le, kaj hočejo od njega, kaj je njihova želja. Ta etična zahteva, ki jo postavi kakšen naključnež, je zahteva, ki izhaja iz nekega splošnega - toda ne edinega - prepričanja o filozofih - tako nekako jih pač skušajo umestiti v svoj svet. Toda filozofi danes niso več klasični antični modreci, ki bi prodajali »know-how« za srečo, pravičnost in ljubezen. To je kar nekaj stoletij prepozno - filozofe pa še vedno kot žive mrtvece rinejo v ta okvir. S tem pa jih delegitimirajo ali, lacanovsko, kastrirajo.

In kaj pravijo filozofi? Seveda se ne zaderejo »Che vuoi«. To je pač tisti sunek zahteve, ki jim ga naložijo naključni poslušalci. Dolar je recimo pretkano speljal vprašanje na psihoanalitsko področje in ponudil Lacanovo etiko psihoanalize, ki pa je vpraševalcu verjetno zvenela bolj enigmatično kot Dolarju njegovo večno vprašanje etike. Kljub pretkanosti in zanimivosti lacanovske etike pa je bilo vse skupaj preveč mlačno - to je bil diskurz, ki je tekel v prazno. Ali ne bi bilo veliko bolj zanimivo in učinkovito, če bi ga nahrulil, da ga je razgalil kot impotentnega - in mu s tem sprevrnjeno vrnil to impotentnost? Ali pa da bi mu dejansko povedal kaj je Dobro in kaj je Prav - in rekel: »jebi ga, saj sem Filozof!«?

Lalacanovsko o lacanovskem, Aleš Mendiževec