Kako biti levičarski moralist in ne spremeniti ničesar

Recenzija izdelka
10. 11. 2021 - 13.30

Paradoks kapitalizma leži v tem, da je s tehnološkim napredkom, večanjem produktivnosti in vsesplošnim dvigom življenjskih standardov vseeno izboljšal život dobrega segmenta svetovne populacije. Vse to se je seveda zgodilo na račun uničevanja okolja, vrtoglavega razrasta novih oblik revščine in koncentriranja ekonomske ter politične moči v rokah maloštevilne elite. Omenjene kontradikcije so se skozi čas pravzaprav tako zaostrile, da v zdaj že malodane apokaliptičnih okoliščinah težko nasedemo sofističnemu blebetu liberalcev o bolj humanih načinih izkoriščanja. Ob pospešenem drsenju v totalno anarhijo se zato marsikomu mota po glavi, kaj storiti. Odgovor na to vprašanje bomo v današnji Humanistiki iskali pri zavodu OPRO lansko leto izdanem in pod očesom Tomaža Gerdine prevedenem delu Kako biti antikapitalist v 21. stoletju ameriškega sociologa, marksista in samooklicanega demokratičnega socialista Erika Olina Wrighta, ki meni, da moramo dandanes ustvariti nove oblike solidarnosti in decentraliziranega združevanja.

Najprej malo konteksta o avtorju samem, da bomo lažje razumeli njegove pozicije. Revolucionarni komunistični OG-ji so glave razjarjenih množic skupaj staknili pod slogani, kot je “Proletarci vseh dežel, združite se!”. “Tradicionalno” marksistično umevanje družbene strukture se namreč giblje okoli famozne razlike med delom in kapitalom, pri čemer ozek krog buržujev razpolaga s produkcijskimi sredstvi in bogastvom ter posledično lahko vleče politične niti, na drugi strani pa  večinski razlastninjeni delavci in proletarci na trgu dela razpolagajo zgolj s svojim potencialom za delanje. Wrightu se kot predstavniku ameriškega analitičnega marksizma in neomarksizma zdi delitev v razrede zgolj na podlagi lastništva presplošna. Podaja denimo primer menedžerjev, ki imajo veliko politične moči, a ne razpolagajo zares s produkcijskimi sredstvi. V paradoksalnem položaju se znajdejo tudi samozaposleni, ki so vsaj formalno enakopravni direktorjem, a zaradi bivanja v bedi nimajo zares dejanskega vpliva na produkcijske procese in organizacijo. Poleg materialnega statusa in dostopa do virov političnega ter ekonomskega kapitala je po Wrightu pomembna tudi zavest ljudi. Engels se je denimo rodil v družino bogatih lastnikov bombažnih kmetij, pa se je vseeno odločil, da bo svojega tovariša preskrbel za izvajanje protioblastne dejavnosti. 

Prva polovica dela Kako biti antikapitalist v 21. stoletju je predvsem kritika kapitalizma. Če smo iskreni, je pravzaprav moralna, ne pa tudi materialistična kritika tega, kako kapitalizem funkcionira kot način produkcije in politični sistem. Wright se pri gradnji svojega fantazijskega demokratičnega socializma namreč ne opre na postulate politične ekonomije, ampak predvsem na arhetipske vrednote in identitete, ki jih strne v tri pare analitičnih, od kapitalizma napadenih abstrakcij. Os enakost/pravičnost denotira enakost dostopa do materialnih in družbenih virov za preživetje, demokracija/svoboda pomeni možnost vplivanja na življenje v družbi, z obujanjem zavesti o skupnosti/solidarnosti pa se pojavi občutek pripadnosti nečemu večjemu. Wrightova mentaliteta pri tem je, da bi se z naštetimi gospodarji označevalci poistovetila cela paleta razočarancev, denimo tudi preskrbljeni, a od skupnostnega odločanja odtegnjeni malomeščani in podjetniki, čeprav ne nakaže zares, kako. Svojo vizijo podkrepi zgolj z mnenjem, da ljudi naprej v življenju ne ženejo samo materialne koristi, za katere se zavzemajo bojda vse preveč agresivni postulati razrednega boja, ampak raje prazne normativne pozicije, ki same na sebi niso in ne morejo biti vodilo pri opisu realnosti, kaj šele dejanska politična praksa. 

V drugi polovici dela prične Wright z orisom produkcijskih in organizacijskih procesov ter s socialno politiko pod demokratičnim socializmom. Alfa in omega je po njem uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, novih tehnologij in mešanega gospodarstva, v katerem posamezni kadri države podpirajo zadružništvo, kolektivno odločanje in strukture neposredne demokracije. Wrightovo fetišiziranje demokratičnega na vsakem vogalu je predvsem poskus pobega od regulacijskih sil osrednjih oblasti, za katere meni, da se venomer izpridijo v koruptivno birokracijo. Pri tem s prstom rad pokaže na Kitajsko in bivšo Sovjetsko zvezo: samo poglejte, v kakšen neoliberalen pekel se je izpridilo njuno plansko gospodarstvo! Medtem ko se še nimamo možnosti udejanjati pri delu v komunah in zadrugah, lahko bistvo antikapitalističnega subjekta torej iščemo v okviru civilnodružbenih iniciativ in nevladnih organizacij, za katerih učinkovitostjo in demokratičnostjo stojijo tisti bojda še ne korumpirani humanitarci statusno protislovnih razredov. 

Wrightova vizija demokratično urejenih delovnih mest, zadrug in podobnega je posebej v kontekstu ameriške družbe že sama po sebi radikalen ukrep. A menedžerji, direktorji in delavci v teh zadrugah niso zgolj subjekti s specifičnimi željami in zavestjo, različnimi stopnjami moči ter višinami plač. Neomarksizem nam namreč izpred oči spelje ključni moment kapitalistične akumulacije - generacijo in prisvajanje presežne vrednosti kot družbenega razmerja med izkoriščevalcem in izkoriščanim. Slednji pač ne more pričakovati večje demokracije in višjih plač, če pa na mestu ni neke oblike planskega gospodarstva, ki bi s kontroliranjem tržnih mehanizmov lahko posledično brzdala tudi profit, tisto neoprijemljivo kvaliteto, ki se zavoljo bohotenja kapitalistove moči samoonanirajoče investira sama vase. A take ukrepe je mogoče realizirati samo po prevzetju oblasti, kar pa je za Wrighta istovetno morasti birokraciji faliranih realsocializmov.

Posledično ostaja medla tudi Wrightova obravnava potencialnega odziva fašističnega ameriškega varnostno-obveščevalnega aparata na opisane socialdemokratske korektive kapitalizma. Posebej v luči nedavno sprejetih in relativno arbitrarnih zakonov proti ekstremističnim političnim grupacijam lahko upravičeno dvomimo v dovzetnost vladajoče ameriške elite za kakršne koli ukrepe, ki se na političnem kompasu samo rahlo nagibajo v levo. Wright kljub pluralističnemu pristopu h konceptu razreda pač ni sposoben odgovoriti na vprašanje značaja demokratično socialističnega agensa. Je to slučajno stranka ameriških demokratičnih socialistov, za katero se ve, da je kontrolirana opozicija pod krilom totalno skorumpiranih demokratov? Kaj pa paragonka liberalne levice, Alexandra Ocasio-Cortez, v katero je upe polagal prav Wright sam, pa se je na koncu izkazalo, da ji je od promoviranja razrednega boja ljubše prirejanje političnih kampanj za bivše operativce Osrednje obveščevalne službe?

Delo Kako biti antikapitalist v 21. stoletju za bolj vedne marksologe ne predstavlja ničesar novega, potencialno zainteresirane tovariše pa bo kljub bombastičnemu naslovu in catchy parolam pustilo žejne bolj poglobljenih analiz. Da bi Wrighta lahko jemali resno, bi se moral znebiti svojih pretencioznih zahodnocentričnih moralizmov in suhoparnega, normativističnega predalčkanja družbenih pojavov v abstraktne analitične kategorije. To početje bi morali nadomestiti z osredotočanjem na konkretne boje ameriškega delavskega razreda. 

Centraliziral in birokratiziral je Matej.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness