Država je nek pojem, ki je zagotovo zanimiv v tem, da ga eni - recimo marksistični teoretiki od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje - skorajda fetišizirajo, drugim pa je popolnoma nezanimiv, irelevantno abstrakten ali pa dolgočasno empiričen. Še posebej ko pride v igro moderna država brez fensi kraljev ali kakršnih koli vladarjev, teh izjemnežev, na kakršen koli način to že so. Tako je na eni strani država sredstvo političnega delovanja, način realiziranja in določanja življenja človeka v skupnosti - ni marksističnega upanja brez države, na drugi strani pa ta decentralizirana instanca družbenega pomeni samo še upravljanje papirjev, birokracijo - država prav zatre kakršno koli dogodivščino vsakdanjega življenja.

Dva povsem nasprotna pogleda na državo, na njeno relevantnost. Prvim je težko prikazat relevantnost države, drugim je prav to neka past; drugi pa prvim težko sploh odprejo neko dimenzijo družbenega, ki bi političnost izmaknila izključni domeni države. Seveda smo malo poshematizirali, ampak z različnimi kombinacijami in specifikacijami lahko marsikaj strpamo v ti dve možnosti. V recenziji knjige Wolfganga Reinharda Zgodovina moderne države bomo obema možnostima poskusili dati nekaj malega, to bo tokrat naš skromen namen.

Reinhard, zgodovinar prava - to ni irelevanten podatek - se svojega podviga loti zgodovinsko-sociološko, v razvijanju njegovih tez pa lahko razberemo teoretsko izvežbanost: sicer ne omenja kaj dosti avtorjev, a ko govori o disciplinskih oblasteh, vemo, koga in kaj ima v mislih. Poleg tega je njegov pristop sistematičen, kot metoda le dopušča, tako da se bralec znajde pred zgoščenim, poantiranim in preudarnim delom - vse je na svojem mestu in to z razlogom. Vseeno pa danes, tudi po tej knjigi, še vedno čakamo na politično teorijo, ki države ne bi pojmovala tako substancialistično.

Reinhard večino tega precej kratkega dela posveti prikazu nastanka in s tem tudi zamejitve moderne države. Le-ta je bistveno evropska iznajdba, katere zgodovinski gon je vojna. Če ta trditev danes težko koga pretrese, pa bo njeno pojasnilo vseeno nekoliko bolj zarezalo v splošno politično misel: država se je prav na tem kontinentu rodila zato, ker se je le v Evropi pojavilo sistematizirano pravo, ki je reševalo finančne probleme monarhičnih ureditev. Z eno besedo, smoter moderne države je v maksimiziranju pobiranja davkov. Toda uveljevitev tega ima ogromne posledice in Reinhard je tu toliko spreten, da čeprav v nekakšni kvaziheglovski maniri postavi enoznačen smoter države in njen gon, vseeno prikaže raznovrstne momente, ki so bistveni za njen nastanek.

Naštejmo jih nekaj. Recimo prenos vedno več kraljevih operativnih dolžnosti na njegove svetovalce, predvsem na eno osebo, njegovo desno roko, kar pomeni postajanje premiera, prvi minister. To je bil recimo v prvi polovici 17. stoletja Armand Jean du Plessis Richelieu v monarhiji Ludvika XIII. Potem predvsem državni monopol nad pravom in nad sodstvom, kar je pomenilo tako podreditev samega monarha - če že ne de iure, pa vsaj de facto - kot tudi vseh njegovih pooblaščencev in privilegiranih po stanu, ki to niso bili več, pač pa so postali izvajalci, funkcionarji državnega, torej upravnega, pravnega in sodnega sistema. Ni naključje, da so se ta politično privilegirana mesta sprva podeljavala prav tem družbeno privilegiranim ljudem - ampak kaj, ko se niso zavedali, da jih bo njihova funkcija pojebala. Lekcija iz strukturalizma, ha!

Teh dejavnikov je še kar nekaj, omenjeni pa se nam zdijo bistveni. Gremo raje naprej, k posledicam: kaj točno je moderna država? Reinhard našteje naslednje lastnosti: enovito državno ozemlje kot izključno ozemlje gospostva; enovito državno ljudstvo, ki je fiksirano in ne nomadsko; enovita državna oblast, ki poseduje suverenost; monopol legitimne uporabe fizičnega nasilja navznoter in navzven; pravo in ustava; nacionalnost; demokracija. Te temeljne lastnosti moderne države implicirajo državljansko neposrednost posameznika, to pa pomeni “totalno državo”: “Kajti karkoli že počne ali ne počne moderni človek, neogibno trči ob pristojnost državne oblasti, ki posega celo že v spore glede njegovega spočetja, mu skozi življenje korak za korakom podeljuje in odreka pravice” in tako dalje. “Rezultat je totalna politizacija vseh življenjskih področij, ki nazadnje stremi po organizaciji totalnega gospostva nad dušami.” Moderna država je za Reinharda bistveno totalna država, pa če je to parlamentarna demokracija ali to, čemur se pravi totalitarizem. Dokaj radikalen sklep.

A ne zadosti, moramo dodati. Reinhard na tem mestu ne zaključi, pač pa pravi, da se je obdobje moderne države končalo s prevlado kapitala nad državno suverenostjo: ne odločajo več države, pač pa njim mednarodne korporacije vsiljujejo svojo voljo. Ti sociološka nebuloza! No, resno, če totalna država pomeni totalno gospostvo nad dušami, potem suvereni kapital ni nujno suveren v tem, da to državo odpravi, pač pa v tem, da usmerja njeno delovanje. Država ni toliko substanca kot pa funkcija, Reinhold niha med tema dvema opredelitvama.

S pojavitvijo moderne države najdemo neko silovito zahtevo po univerzalizaciji v enotnost. Nacije, ozemlja in državljana kot njuna sinteza. To, da smo neposredno državljani, od nas zahteva neprestano fiksirano identiteto. Sedaj pa preverite, kdaj in kako je John Locke iznašel zavest, to nujno fiksirano točko prisotnosti v vsaki misli, ki ji pravi samozavedanje ali identiteta. Točno takrat in vsakič znova, ko se policaj zadere: “Hej, ti!” in naredi popis. Česa le.

Vrnimo se na začetek. Če spremenimo opredelitev države in substancialistično zamenjamo s funkcionalistično - s tem ne mislimo na uresničevanje njenega vnaprej postavljenega cilja, pač pa na sam način delovanja - potem država ni več dolgočasen pojem, političnost pa najdemo še kje drugje kot v diktaturi proletariata in tudi še na kak drugačen način. Pa se po mojem to sploh ne izključuje - kaj pa vem, morda se celo pogojuje?