Je sociolog in antropolog znanosti, ki je zaslovel v angloameriškem prostoru, a ni pripadnik tamkajšnje nacionalne večine. Po poreklu je potomec vinogradnikov, ki se je prebil med člane akademskega plemena na zahodnem bregu reke Sene. Njegove osnovne vedenjske značilnosti so: provokativen slog, pogosta uporaba vzklikov in bolj ali manj posrečenih anekdot; njegova najljubša metoda je terensko opazovanje, ki se ga je priučil v Prekomorskem uradu za znanstvene in tehnične raziskave na Slonokoščeni obali. Zavrača velike dualizme zahodne filozofije, kot so narava in družba, subjekt in objekt, moderni in predmoderni. Namesto tega prisega na mreže akterjev, ki v sociotehnične kolektive povezujejo tako ljudi kot neljudi. Zagovarja dosleden relativizem in konstrukcionizem, a se obenem zavzema za zaupanje v znanost. Odzivi na njegov nauk večinoma nihajo med klansko pripadnostjo in frankofobnim zavračanjem.

Tako približno bi, po etnološko, lahko opisali Bruna Latourja, čigar delo Nikoli nismo bili moderni je v odličnem prevodu Saše Jerele izšlo pri založbi Studia humanitatis dobrih trideset let po francoskem izvirniku. V njem je Latour sklepe iz svojih zgodnejših raziskav znanosti strnil v filozofsko analizo modernosti. Njegova ambicija je torej opredeliti ustanovni moment zavesti, ki med našo, moderno dobo in vsemi drugimi vzpostavlja radikalno časovno in geografsko zarezo.

Latour prepoznava dve protislovni praksi, ki sta konstitutivni za modernost. Na eni strani prakse prevajanja neprestano ustvarjajo hibride med naravo in kulturo. Telegrafski kabel, na primer, ni niti družbeno niti naravno dejstvo, temveč mešanica električnega valovanja, ujetega v izolacijske ovoje iz gutaperče, in meroslovnih institucij, ki določajo standarde za električni upor. Bistvo Latourjevih hibridov ni samo, da so tehnični objekti, kot je kabel, plod določenih družbenih odnosov, ampak da je tudi uvedba telegrafa spremenila družbeno organizacijo Britanskega imperija. Tehnologija prenašanja sporočil v tej mreži zasluži naziv akterja prav toliko kot kolonialni upravitelj v Indiji ali Lord Kelvin, ki sredi Atlantika preizkuša telegrafske kable. Ti akterji se nam zdijo drugačni zgolj zaradi praks prečiščevanja, ki hibridne kolektive predalčkajo na dve ontološko ločeni območji. Raziskovalce in meroslovce prikazujejo kot subjekte, ki med sabo spletajo družbene odnose in so edini zmožni delovanja. Zoperstavljajo jim neme objekte, elektriko, kable in druge materiale, ki naj bi sestavljali ločeno, inertno naravo.

Kriza modernosti po Latourju izvira iz tega, da naše dihotomije niso zmožne dohitevati hibridnih mrež, ki jih na dnevni ravni spleta tehnoznanost. Hitreje prevajamo, kot prečiščujemo. Zato predlaga primerjalno ali simetrično antropologijo, ki bi se našega navidezno modernega sveta in eksaktnih znanosti lotila enako, kot so se etnologi lotevali daljnih ljudstev. Na ta način bi razgradila ločitev na moderne in nemoderne, v svoji analizi pa bi bila sposobna zajeti skupke kulture in narave – neločljiv preplet mitov, političnih odnosov, verstev, obredov, znanosti in tehnologije.

Esej Nikoli nismo bili moderni je abstraktna utemeljitev Latourjevega metafizičnega programa, zato je brez poznavanja njegovih ostalih spisov težko dostopno in mestoma brezzvezno delo. K lajšanju razumevanja ne pripomore, da imamo v slovenščini zaenkrat na voljo le dva druga, precej naključno izbrana Latourjeva spisa: Pandorino upanje, zbirko člankov iz njegovega kasnejšega obdobja, v katerem je uvedel bistveno drugačen pojem tehničnega kot v svojih zgodnjih raziskavah, in Prizemljitev, intervencijo v politično ekologijo, ki je v izvirniku izšla leta 2017. Avtor, okoli katerega so danes zasnovane cele discipline in oddelki za epistemologijo, je tako v slovenščini zastopan skozi nereprezentativna besedila.

Zakaj se je torej založba odločila prevesti prav Nikoli moderne? Jernej Kaluža in Jan Kostanjevec v spremni besedi zatrjujeta, da je to Latourjevo »v splošni javnosti najbolj znano delo«. Sklicevanje na neoprijemljivo splošno publiko je majavo, saj Latourjev opus preči vsaj tri zainteresirane javnosti: študije znanosti, politično ekologijo in splošno kontinentalno filozofijo. Med epistemologi je imel recimo Latourjev esej o modernih dosti manj vpliva kot njegove knjige iz 70-ih in 80-ih, Laboratorijsko življenje, Pasteurizacija Francije in Znanost v akciji. Na Nikoli moderne se opirajo predvsem splošnejše filozofske smeri, zlasti spekulativni realizem in objektno orientirana ontologija, ki so pri Latourju našle nastavke za obračunavanje s kantovstvom. Na ta način je Latourja najvidneje mobiliziral Graham Harman, eden izmed ustanovnih spekulativnih realistov in avtor pregledne študije o Latourjevem delu. Kot razglasi Harman sam, je njegova biografija prva, ki Latourja skuša prikazati kot metafizika, ne le kot preučevalca znanstvenih laboratorijev. Harmanovemu branju zvesto sledita tudi Kaluža in Kostanjevec v svoji spremni besedi. Latour nam je tako predstavljan kot splošen teoretik, njegov esej pa je bil očitno izbran kot delo, ki apelira na filozofsko javnost.

To je povsem legitimna interpretacija Latourjevega opusa, vendar ne nujno najbolj smiselna. Latour v uvodu Nikoli modernih namreč izrecno naznani, da njegov metafizični program temelji na dvajsetih letih študij znanosti. Tega ne zapiše zgolj zaradi lepšega. Skozi celoten esej se opira na Simona Schafferja in Stevena Shapina ter njuno analizo spora med Hobbesom in Boylom. »Velika delitev«, ki jo napada kot ključno značilnost modernih, je pojem, ki ga je Latour skozi zgodovinske primere razvil štiri leta prej v omenjenem delu Znanost v akciji. Različni tipi relativizma, ki jih sooča v četrtem poglavju, so poenostavljen povzetek debat, ki so se razplamtele v okviru tako imenovanih znanstvenih vojn ali Science Wars, med katerimi je prišlo do razkola med Latourjem in sociologi znanstvene vednosti.

V Nikoli nismo bili moderni so navedene teme in spori prečiščeni v pogosto prazne in neprepričljive abstrakcije, izražene v ezoterični terminologiji. Vsa čast komurkoli, ki je recimo na podlagi prevedenega eseja razumel, zakaj Latour meni, da osvetljevanje družbene konstruiranosti znanosti prispeva k njeni trdnosti. Njegovo stališče postane oprijemljivejše, če odpremo Znanost v akciji, v kateri pojasni, da »socialno« razume kot skupek »asociacij«, ne pa v smislu durkheimovskih objektov, »interesov« ali drugih sociologizmov. Več kot je teh asociacij oziroma mrež, ki povezujejo žive in nežive akterje, težje je spodbiti dejstva, ki jih proizvajajo. Latour nam ponudi primer merjenja časa. Če bo nekdo trdil, da naša ročna ura zamuja, se lahko opremo na celo zvezo meroslovnih institucij, ki so zadolžene za reguliranje časa. Skeptik bi se moral soočiti ne samo z nami, ampak z lokalno izdelovalnico ur, nacionalnimi uradi in nazadnje s štiristo atomskimi urami, s katerimi fiziki po svetu določajo globalni čas. Šele s pomočjo meroslovnih verig, ki povezujejo različna lokalna znanstvena delovišča, svet napravimo primeren za to, da lahko tehnoznanost po njem potuje in ustvarja ponovljive učinke.

Brez konteksta zgodovine in sociologije znanosti je Latourjev esej tudi težko ovrednotiti. Niti iz samega besedila niti iz spremne besede, ki naj bi ga kontekstualizirala, recimo ni mogoče razbrati, da so sociologi spodbijali Latourjevo rabo Shapinove in Schafferjeve knjige kot zgleda za njegovo primerjalno antropologijo. Schaffer je sam kritiziral Latourjevo epistemologijo v svoji recenziji, 18. brumaire Bruna Latourja. Latourju je očital, da kljub širitvi pojma akterjev na stvari piše povsem tradicionalne zgodbe o zgodovini znanosti, v katerih osrednje mesto še vedno zavzemajo geniji, kot je Pasteur, in neizbežna prevlada njihovih teorij, namesto da bi izpostavljal točke nestrinjanja med konkurenčnimi znanstveniki in naključne družbene okoliščine, v katerih nastaja znanost. Schaffer ga je tako obtožil kršitve tistih metodoloških načel, ki jim je sledil v svoji analizi spora med Hobbesom in Boylom. Na podlagi tega lahko sklenemo, da Latour v svojem eseju bodisi tendenciozno razlaga Schafferjevo in Shapinovo delo bodisi sam ne sledi metafiziki, ki nam jo zapoveduje.

Nazadnje, če Latourja iztrgamo iz epistemološke tradicije, v kateri se je razvijala njegova misel, se Nikoli moderni berejo kot šibkejša ponovitev že slišanih filozofskih poant. Kdo se že ni nasitil mrež in poudarjanja praks namesto subjektov in objektov, ki se skozi te prakse oblikujejo, pri Deleuzu in Foucaultu? Kot Kaluža in Kostanjevec povzameta po Harmanu, Latourja od njegovih francoskih predhodnikov loči prav intimna seznanjenost z znanstveno prakso. Zato brez upoštevanja njegovih antropoloških študij znanosti imeniten epistemolog izpade kot drugorazredni filozof.

Latourja je nedvomno treba prevajati in Nikoli nismo bili moderni sodi v kategorijo tistih del, za katere je bil skrajni čas, da se pojavijo v slovenščini. Vendar Latour v svojem eseju predpostavlja relativno široko predznanje, ki slovenskemu občinstvu trenutno ni dostopno. Posledično bi bilo treba bodisi začeti pri Latourjevih zgodnjih delih bodisi jih obširneje obnoviti in povezati z esejem v spremni besedi. Sicer bomo poznali le Harmanovega metafizičnega Latourja, vpetega v filozofske polemike o kantovskem korelacionizmu. Nikoli nismo bili moderni, lahko torej rečemo tudi za slovensko prevajanje sociologije znanstvene vednosti, in še vedno nismo.