Prav ljubezen je točka, v katero se, kot sem dejal, umešča vrhunec klasične komedije. Zanimivo je, kako ljubezen danes vidimo le še skozi celo vrsto španskih sten, ki jo dušijo, romantičnih španskih sten, ko pa je ljubezen v osnovi komično gibalo. … Ljudem se komično skoraj ne zdi več združljivo z avtentičnim in preplavljujočim izrazom ljubezni kot take. Pa vendar, kadar se izpove in pokaže tista ljubezen, ki je najbolj avtentično ljubezen, je ljubezen komična.

Pričujoči citat naj nas uvede v pri Analecti lani izdano knjigo Komična ljubezen Gregorja Modra, podnaslovljeno s Shakespeare, Hegel, Lacan. Prav podnaslov nas takoj butne v sredo miselnega horizonta našega slavnega Društva za teoretsko psihoanalizo z veleslavnim psihoanalitičnim Triglavom Dolar-Žižek-Zupančič na čelu. Malce zajebantsko bi lahko rekli, da lahko prvo ime podnaslova, torej Shakespeare, v tem istem duhovnem obzorju zlahka zadobi funkcijo spremenljivke, medtem ko sta drugi dve nespremenljivo zabetonirani konstanti. S čimer ni nič narobe, prej nasprotno, saj so tako nemara v najbolj pošteni intelektualni maniri karte takoj postavljene na mizo.

Pred samim razmislekom o knjigi je treba omeniti še, da v telem terminu pač nimamo ne prostora ne časa podati preciznejše vsebinske analize, ki pritiče filozofskemu delu, zato najprej zgolj kratek povzetek. Prav uvodni Lacanov citat še najboljše opiše samodeklerativni namen knjige, namreč podati tisto, čemur pravimo ljubezen, ne kot melodramatično tragiko, polno patosa, travmiranja in plemenitega trpljenja, niti ne kot vzajemno partnersko rešpektiranje in ljubezni nevredno brezkurčno ziheraštvo, s čimer nas futrajo dominantne ideologije, temveč kot avtentičen dogodek v registru komičnega.

Slednjega se loti skoz znan melos teoretskega psihoanaliziranja, in sicer s konceptom etike falosa. Slednjega ne pojmuje kot neposredno vezanega na psihološke in biološke danosti oziroma nedanosti, ampak striktno lacanovsko, se pravi falos kot preplet treh neločljivih dimenzij, mehanizma produkcije komičnih učinkov, mehanizma delovanja politične moči in logike seksualnosti. Mišljen je torej kot kategorija strukture, pravi, da gre za element, ki strukturo kot tako šele vzpostavi. Falos na primeru freske iz Pompejev oziroma detajla tančice pred faličnim objektom poveže s heglovskim pojmom aufhebung, ki je v hkratnem dvigu tančice in praznim razkritjem zakritosti; falos potemtakem ni tisto, kar se skriva pod cunjo, temveč 'razkritost kot taka, ki z razkritjem izgine.'

Ta teoretski nastavek potlej tekom knjige v navezavi na komično bistvo ljubezni dopolnjuje in razvija ob konkretnih primerih Shakespearja, Erazma Rotterdamskega, Evripida, televizijskih serij, evropskih in hollywoodskih filmov in tako dalje. Prav prvi od štirih razdelkov knjige, če ne štejemo uvoda in sklepa, se kaže kot najbolj teoretski, ostali pa so recimo temu bolj aplikacijski, čeprav je tekst prepreden z raznimi čisto teoretizirajočimi ekskurzi, kot sta na primer psihoanalitična trojna, simbolna, realna in imaginarna kvalifikacija falosa na primeru Hamleta ali domiselna vpeljava Althusserjeve teorije ideologije.

Kar se tiče podajanja vsebine, bi bilo to to, v nadaljevanju pa bi se posvetil nečemu, kar je bolj kot stvar samega teksta stvar njegove pozicije, položaja in načina izrekanja, umeščenosti in njene manifestacije. Skratka, komično ljubkujoče bi knjigo tretiral kot ona tretira falos, kot stvar strukture. Tukaj se ob branju na čisto formalni, falični ravni dvigne nekaj reči, ki knjigo podobno kot falos subjekta tako rekoč naddoločajo.

Slednje pa je izrazito ambivalentno in za delo pomeni tako odliko kot manko, njun pomenljiv somrak. Če povem naravnost – knjiga se bere, kot da jo je napisal Mladen Dolar. Se pravi, super tempo, uglajena duhovitost, duhovna pronicljivost, mestoma je čisto na ravni leksike tako rekoč identična Dolarjevim pisarijam. Nič zelo presenetljivega, saj je njen avtor eden od nosilcev recimo mu Analectinega intelektualnega podmladka, društva Aufhebung. Če temu dodamo še dejstvo, da je omenjeni maître hkrati besedilo tudi uredil, je stvar tako rekoč pojasnjena.

Ostane pa fundamentalna zev samega teksta, njegova kastracija, kot je falos skoz predpostavljanje, da nekaj je, sam svoj nič zakrivajoč nič. Najboljši deli knjige se zdijo tisti, ki eksplicirajo, aplicirajo in nadaljujejo poglavitne teze Dolarjeve ali dolarjevske misli ter tudi siceršnjega analectinga mišljenja. To bi bile nekatere teze iz Heglove Fenomenologije duha, Heglove Logike, Lacanovih seminarjev, kot jih prebirajo naši majstri itn.

Kar bi si želel brati, naj se sliši še tako konzervativno in teoretsko skopljeno, bi bila morda podrobnejša razdelava nekaterih tako rekoč aksiomatskih ali aksiomatiziranih pojmov, kot so etika, falos, kastracija, zaprečitev, označevalec idr., ki pa jih zgolj na kratko očrta in takoj zatem jemlje kot samo po sebi umevno zagarantirane. Zato se zazdi, da izseke iz umetnosti in filozofije zgolj nasaja nanje. A to bi bila snov za kakšno drugo knjigo, in morda niti ni mesto lacanovske misli razlaga lastnih pojmovnih podstati. Komična Ljubezen je potemtakem prej kot kaj drugega praktičen poskus širitve lacanovsko-heglovskega dometa. Tako ji lahko za zaključek ne v smislu vulgarnega psovkarstva, temveč komične strukture in inverzno njenemu zaziranju rečemo – falos jo gleda.