Kreativna urbana regeneracija

Kreativna urbana regeneracija

Recenzija dogodka
30. 1. 2013 - 13.00

Interdisciplinarne raziskave so v današnjih časih prepletanja vsebin in vednosti izrazito razširjeno orodje, ki naj bi dajalo prave odgovore raznoraznim uporabnikom in odločevalcem. Prav tako ambicijo ima tudi študija Inštituta za politike prostora, ki so jo v obliki publikacije »Kreativna urbana regeneracija: Priložnosti v Ljubljanski urbani regiji« izdali konec minulega leta. Njeni avtorji Tadej Žaucer, Marko Peterlin, Matjaž Uršič, Petra Očkerl in Tatjana Marn prihajajo iz različnih strokovnih ozadij in so v tej študiji združili tako sociološke kot urbanistične pristope. Ti naj bi o Ljubljani podali aktualen prikaz družbene realnosti o lociranju kreativnih in kulturnih vsebin. Kot lahko beremo v uvodu, je namen študije na podlagi razporeditev kreativnih industrij po Ljubljani prispevati h krepitvi kreativnega gospodarstva in k načrtovanju urbanega razvoja.

 

Minuli torek je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje o tej študiji potekala kritična in na koncu že malone ironična debata s tako imenovanimi predstavniki kreativnih industrij. Izkazalo se je, da se nekateri gostje niso mogli najbolje poistovetiti z zaključki študije. Kje so torej razlike, iz katerih izvira prepad med povedanim in zapisanim? 

 

Inštitut za politike prostora je raziskavo o potencialih kreativnih industrij, ki naj bi v mestu generirale vsebine za njegov razvoj, naredil leta 2011 po naročilu Regionalne razvojne agencije LUR, in sicer v sklopu evropsko financiranega projekta Creative Cities. Vanjo so na podlagi nekaterih aktualnih teorij, med katerimi sta v ospredju teza o kreativnem mestu Charlesa Landryja in kreativnem razredu Richarda Floride, zajeli več podjetij in organizacij. Med kreativce so na podlagi združevanja več pristopov vključili dejavnosti iz vseh vetrov, saj so v svojo klasifikacijo zajeli oglaševanje, arhitekturo, prodajo umetnin in starin, oblikovanje, video, film in fotografijo, programiranje, vizualne in scenske umetnosti ter glasbo, umetniško ustvarjanje, založništvo, radijsko in TV dejavnost ter kulturne ustanove. Njihovo lokacijo in dejavnost so preverjali na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, krajše AJPES, kjer so v Ljubljani v teh dejavnostih našteli več kot 6.000 tovrstnih registriranih organizacij. Nato so prek ankete, na katero je odgovorilo 186 vprašanih, preverjali skladnost podatkov iz AJPES-a.

 

Torkova okrogla miza v MAO, na kateri so sodelovali Igor Medjugorac - Rdeči oblak, Miha Klinar - Gigodesign, Milan Tomac - Enota, Samo Selimovič - Zavod Bunker in Gašper Koren - Zemanta, je odprla več vrzeli in slepih poti te študije. Ta v svojih zaključkih ugotavlja, da je največ kreativnih industrij v centru mesta, da pa bi se morala urbana politika osredotočati na podporo kreativnih četrti zunaj centra. Če strnemo povedano na okrogli mizi, pa lahko izpostavimo vsaj štiri problematične ravni te raziskave.

 

Prva je konceptualna in postavlja pod vprašaj koncept kreativnega razreda. Samo Selimovič iz Bunkerja je zase jasno povedal, da se sam ne prišteva med kreativce, Miha Klinar pa je izpostavil, da je koncept kreativnega razreda tako heterogen, da v praksi težko preživi resno preverbo. Združevanje tako raznoraznih dejavnosti je izraz pomanjkanja vsake klasifikacije med kulturno in kreativno dejavnostjo, ki dolgoročno povzroča strateško umanjkanje politik na državni ravni, ki bi morala pripraviti strateške dokumente o teh področjih. Druga težava je vsebinska: gostje so povedali, da je bila izbira lokacije njihovega podjetja naključna, čeprav je izbira prostora svojevrsten statement. Dodali so še, da na svoje lokalno okolje s svojim delom, z izjemo Bunkerja,  nikakor ne vplivajo in ga ne regenerirajo. Klinar je poudaril, da za njih ni bistveno fizično okolje, saj lahko svoje delo opravljajo kjerkoli, ampak centri za oblikovanje in formiranje vsebin. Zaradi krize je večina takih centrov razpadla, aktualen trend, ki ga raziskava ne izpostavlja, pa je cooworking. Kot tretjo problematično raven študije so izpostavili samo metodologijo, saj ta 6.000 registriranih podatkov iz AJPES-a preverja na vzorcu zgolj 186 anket. Težko je sprejeti, da je vzorec zato lahko sploh reprezentativen. Milan Tomac je še dodal, da ima veliko kulturnih delavcev registrirano dejavnost doma, svoje delo pa dejansko opravljajo drugje, zato je že izhodiščno slika v raziskavi izkrivljena.

 

Kot končni pomislek dodajamo še moč prezence te raziskave, ki na ovitek publikacije, ki se ukvarja s kreativnimi industrijami v mestu, postavi fotografijo Metelkove. Ali se lahko po vsem povedanem urbanizem Ljubljane, ki naj bi kreativne industrije jemal kot točke regeneracije in ustvarjanja urbanih vsebin, legitimno nasloni na tako raziskavo?

 

Po spodletelih regeneracijah se je sprehodila Mateja Kurir.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Vsaj vemo za kaj se porablja denar....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness