Kultura dvoumnosti

Kultura dvoumnosti

Recenzija izdelka
19. 1. 2015 - 13.01

Prerok Mohamed pravi: »Tinta učenjakov je svetejša od krvi mučenikov.« »In tudi če bi vse morje bila tinta za logos mojega Stvarnika, resnično, izpraznilo bi se, preden bi pošle Njegove besedeKoran - osemnajsta sura, stodevetnajsti stavek.

 

Slovenski prevod knjige Kultura dvoumnosti: Drugačna zgodovina islama ne bi mogel priti ob primernejšem času. Ob vseh medijskih in političnih spekulacijah o nezdružljivosti modernega islama z razsvetljenskim projektom predstavlja Kultura dvoumnosti oster in upamo, da tudi daljnosežen rez v dominantnem diskurzu v odnosu do islama. In to tako v poljudnem kot tudi v znanstvenem smislu.

Nemški arabist Thomas Bauer je namreč s Kulturo dvoumnosti skozi filološko raziskavo - oprl se je na več kot 200 del, med drugim 73 v arabskem izvirniku - do temeljev pretresel svojo stroko. Utemeljuje in utemelji, da je islamska tradicija ne le dopuščala dvoumnosti, ampak jih je načrtno kultivirala. Dvoumnost Bauer definira kot večpomenskost; se pravi soobstoj dveh različnih ali celo nasprotujočih si pogledov ali interpretacij, kjer noben od teh pogledov ne zahteva izključne veljavnosti. Islam kot prvak pluralnosti! Trditev, ki se v luči nedavnih dogodkov zdi nadvse nenavadna.

Dvoumnost Bauer med drugim izpelje iz navezave na antično tradicijo. Iz tega sledi, da je moderni islam pravzaprav huda deviacija v obdobju klasičnega islama. Tu pa se skriva najbolj osupljiva teza knjige. Fundamentalizem je namreč opredeljen kot otrok ali pa vsaj pankrt razsvetljenstva.

Teza knjige je namreč, da se je s podreditvijo zahodu islam navzel pozitivistične ideologije, ki izključujoče zahteva diktat ene resnice. V 19. stoletju je čistunski zahod preziral razuzdane Arabce. Arabci se postopoma navežejo zahodnega čistunstva, zaradi kolonialnega ponižanja pa v petdesetih letih nastane t. i. politični islam, ki je kot ideologija zmes pozitivizma in religije. In začne se obdobje izključevalnih interpretacij. Bauer poudarja, da je v svojih raziskavah več kot tisočletnega obdobja pred dvajsetim stoletjem zasledil samo dva primera usmrtitve homoseksualcev, pa še takrat je šlo bolj za političen kot moralen proces.

To zakasnelo in posledično deviantno absorbiranje zahodnih vrednot Bauer poimenuje »Zakon nesinhronosti«. Pravi, da premožnejši sloj v želji po distanciranju od starih elit in iz ponižnosti do zavojevalcev prevzame določene zahodne vrednote, ki postopoma pronicajo v nižje pore družbe. S tem se ustvari kulturna diskrepanca, ko raja poosebi vrednote, ki so na zahodu že zastarele. Prvi val zahodnjaškega neodobravanja je bilo pravzaprav paradoksalno zgražanje nad razuzdanostjo Arabcev, v bolj intelektualnih krogih pa predvsem njihova ohlapnost pri interpretaciji besede.

Drugi Bauerjev očitek je na sami ravni diskurza. V poglavju o islamiziranju islama namreč precej ostro nastopi proti zahodnemu diskurzu, ki islam kot kulturo milijarde ljudi venomer degradira samo na raven religije. Raziskave o čisto sekularnih delih arabske zgodovine, denimo medicine ali celo prava, se venomer interpretira skozi prizmo religije. Bauer vztraja, da verski diskurz ni bil dominanten na področju prava, poezije, medicine itd. Nadalje še poda nastavke, kjer zatrdi, da je islamski svet do neke mere poznal ločitev cerkve od države - mule se niso vtikale v vladarje in oni ne v njih.

Moderni politični islam je pravzaprav ideologija, zmes nacionalizma in fundamentalizma, pri katerem naj bi sodelovalo le malo teologov in duhovnikov. Velja pa omeniti, da se Bauerjeva študija kljub univerzalni intenci omejuje predvsem na sunitski islam Arabskega polotoka in Egipta.

Poleg vpeljave novega termina knjiga prinaša tudi kup manjših pretresov na drugih področjih. Z literarno analizo na primer utemelji, da je islam le katalizator predislamske arabske književnosti. To izpeljuje z osupljivim dejstvom, da je arabščina kot upravni jezik v nekaj desetletjih izpodrinila grščino v nekdanjih rimskih provincah. Latinščino so v Evropi zamenjali šele v 19. stoletju. Na primeru homoerotične poezije utemelji, da je arabski svet kontinuiteta antike in je zato neupravičeno govoriti o arabskem srednjem veku. S sledenjem cenzuriranja homoerotičnih arabskih klasikov Bauer dobi tudi neke vrste kulturni barometer postopnega zatona zlatega obdobja islama. Za arabsko leksikografijo, ki je še vedno deloma ignorirana, pa trdi, da ga je pri študiju jezikovnih iger zahod presegel šele z Wittgensteinom. Tem, ki jih odpira, je še mnogo, morda celo preveč.

Edini večji očitek je na nek način kompliment. Kultura dvoumnosti je ambiciozno delo, podkrepljeno z izjemno informativnimi podatki. Istočasno pa, kar za jezikoslovje ni najbolj značilno, s svojim slogom cilja na precej široko občinstvo. Kultura dvoumnosti zaradi sloga in razpona, kajti Bauer se ne boji posegati v sedanjost, pomeni tudi izjemno zanimivo branje za nestrokovno javnost. Poleg prej omenjenih glavnih tez je tu še kup hitrih sklepanj in zaključkov, ki mestoma prestopajo v moraliziranje. Vendar gola obširnost in mnoštvo, da ne rečem večznačnost vprašanj, ki jih knjiga odpira, odtehta morebitno vznesenost. Predvsem pa s svojo študijo postavi temelj, ki je morda pomembnejši od morebitnih doslednosti v sami zgradbi. Namreč ogrodje, ki sistematično daje nastavek za mišljenje fundamentalizma kot anomalijo in ne kot inherenten del islamske kulture. Se pravi misliti islam iz sekularnega temelja. Poljudnost knjige, ki ima za predmet precej ostro polemiziranje z lastno stroko, lahko tako le pozdravimo.

Naključje je hotelo, da prevod Kulture dvoumnosti skorajda sovpada s prvim korektnim slovenskim prevodom Korana, od katerega se je nemudoma distancirala muslimanska skupnost v Sloveniji. Razlog distanciranja pa jasno pokaže Bauerjevo teorijo v praksi. Distancirali so se zato, ker sta prevajalca namesto »karkoli večjega od mušice« prevedla »karkoli manjšega od mušice«. Prevajalca sta prevod obrazložila z obširnim odgovorom, kjer sta na podlagi ducata prevodov dokazala, da se lahko večje po načelu večznačnosti, torej dvoumnosti, prevaja tudi kot manjše. Velja tudi poudariti, da je Koran bolj performativno delo kot literarno, saj ne gre toliko za goli tekst. Koran je pač govorno posredovana Mohamedova beseda v kontinuirani liniji, sam tekst pa – če si lahko dovolimo malce vznesenosti - bolj v vlogi pripomočka.

Kultura dvoumnosti: Drugačna zgodovina Islama je bila v nemščini izdana leta 2011, pri nas pa je pri založbi Krtina izšla dober mesec nazaj. Prevajalec Raid Al-daghistani poudarja, da Kulturo dvoumnosti nekateri že postavljajo ob bok Orientalizmu Edwarda Saida. S to oceno lahko le soglašamo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobra recenzija.

Samo jaz se sprašujem, če ravno takšna knjiga res ne dokazuje nekompatibilnosti (modernega ali "klasičnega") islama z razsvetljenskim projektom (in nekim univerzalizmom, tako tudi filozofskim in političnim)? Kar bi bilo v bistvu vredno pozdraviti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.