Levica in vse po starem

Levica in vse po starem

Recenzija izdelka
6. 6. 2014 - 13.00

Naslov »Vse po starem« in podnaslov »Gospodarska kriza in polom kapitalizma« verjetno povesta vse. Paul Mattick mlajši se v tej knjigi loti analize gospodarske krize, ki se je začela leta 2008 in iz katere se še danes nismo izkopali. Kar je tudi izhodiščni problem: kako to, da še danes nismo izven krize, kako to, da ekonomisti ne znajo prispevati k razrešitvi tega globalnega problema in kako to, da ga sploh niso znali preprečiti, da ga večinoma sploh niso predvideli?

Takoj, ko nekdo omeni »polom kapitalizma«, lahko slutimo, da gre za marksista, in če je »vse po starem«, kar je dokaj posrečen Kržanov, sicer nasploh temeljit prevod angleškega izvirnika [biznis az južual] »Business as usual«, potem lahko predvidevamo, da je v igri zgodovina. Skratka, današnja gospodarska kriza je polom kapitalizma, ki ni zgodovinska novost, pač pa s svojimi polomi še kar vztraja. In če to ni prvi primer, če se polomi ponavljajo, kaj potem to pove o ekonomski vedi? Običajna razlaga krize gre nekako takole: financializacija se je razvila do te mere, da je dopuščala preveč špekuliranja, prevelika finančna tveganja, neodgovorno obračanje dolgov in posledično profitiranje različnih finančnih institucij. Vse to je bilo tako napihnjeno, da je na neki točki počilo. Tega poka so se vse države ustrašile in začele darovati »finančne injekcije« ogroženim bankam in drugim finančnim institucijam ter tako vplivale na blažitev posledic poloma. Finančne mahinacije so v krizo potegnile tudi realni sektor, realno proizvodnjo, kot pravijo, ob tem pa povzročile še dolžniške krize držav.

Takšni razlagi se Mattick upre. Ta razlaga, ki je [kejnzijanska] keynesianska razlaga, je Mattickova glavna tarča. In prav ima, glavna tarča marksistov morajo biti keynesianci in ne neoliberalci. Sama razločitev na finančni in realni sektor je keynesianska razločitev, iz katere izhajajo sodobni neučinkoviti ukrepi za rešitev krize: če je finančni sektor problematičen, ga je pač treba nadzorovati in regulirati, zagnati pa je treba realni sektor, ki bo s svojim razvojem oziroma rastjo BDP-ja za sabo potegnil povečanje zaposlenosti in rast plač. Mattick zato na tej točki povsem poljudno vpelje Marxovo opredelitev kapitalizma, ki ima smoter v profitu in ne v BDP-ju ali polni zaposlenosti. Vse to je naključni stranski produkt boja za profit. Če ni možnosti profita, potem tudi ni investicij - zakaj bi vlagali denar, če pa od tega ne dobimo ničesar?

Privatnih investicij danes preprosto ni - preprosto zato, ker ni možnosti profita: tako imenovani realni sektor je vsaj že od sedemdesetih dalje v težavah. Prav zaradi teh težav 'realne' proizvodnje je prišlo do financializacije, ki je začasno odpirala možnosti investiranja in realiziranja profita, česar realni sektor pač ni nudil. Investira pa dejansko lahko tudi država in to je temelj keynesianstva. Toda njene investicije so neprofitne, saj investira z denarjem, ki ga gospodarstvu z davki sama odvzema. Njena edina funkcija je redistribucija, torej uničevanje slabih in pomaganje dobrim podjetjem. Ampak, zakaj bi država to počela? Dobri bodo menda sami premagali slabe, kar je tudi stava neoliberalcev. Mattick in neoliberalci so tu na isti strani. Državne investicije so neučinkovit ukrep za izhod iz krize.

Keynesiansko poudarjanje realnega sektorja je tako vrnitev v izhodiščno krizo, ki se je s financializacijo zgolj odložila. Toda, medtem se je vseeno nekaj zgodilo, po čemer je trenutna kriza drugačna od ostalih: dolgovi so se razpasli čez vse meje. Dolgoletna državna trošenja za obrambne oziroma vojaške namene na eni in reševanje propadlih finančnih institucij na drugi strani sta povečali dolgove držav do te mere, da so njihove socialne funkcije ogrožene. Na kratko, tokrat smo res v dreku. Če keynesianska ekonomija in njen politični korelat socialna demokracija nimata odgovorov, če so realsocialistična gibanja propadla in sodobna prešibka, če so vsi današnji upori in protesti bolj klavrni - če je levica propadla, kje smo ostali?

Tu se Mattick bolj ali manj ustavi. Toda šel je mimo nekega problema: sam je proti kapitalizmu, človeštvo mora »preseči nedelujoči sistem«, trdi; toda nekaj podobnega zagovarjajo radikalni desničarski ekonomisti: država je neučinkovita in naj se zato ne umešava, trg bo počistil s slabimi podjetji in presegli bomo to nedelujoče stanje. »Vse po starem« na ekonomski ravni predstavlja boj le proti keynesianstvu, proti neoliberalizmu pa morda le na politični ravni. Kot izpostavi v spremni besedi Primož Krašovec, poljudnost te knjige, ki polovico Marxovega prvega dela Kapitala strne v deset strani, je razbijanje vsakdanjega kapitalističnega mišljenja, v katerega smo zaradi zahtev ekonomske instance potopljeni - to je Mattickov boj za levico.

Toda tudi ta se zdi sporen: za koga je namreč ta knjiga napisana? Za množice? Če je ekonomski fetišizem ključni moment produkcije splošnega mišljenja množic, kot trdi Krašovec, potem ravno poljudnost zamegli proces produkcije mišljenja in se osredotoči zgolj na učinke, na simptome. In četudi se namesto simptomov lotimo produkcije, moramo po takšni logiki spremeniti produkcijski način, da bi spremenili način mišljenja, toda za to moramo prej spremeniti način mišljenja. Skratka začaran krog. Zato ima vseeno morda politični odmik od kritike politične ekonomije, ki slednje nikakor ne razvrednoti ali delegitimira, nek smisel? Prepustimo ekonomijo Marxu; politične boje pa morda komu drugemu?

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.