Danes vam predstavljamo delo „Narodna zgodovina Združenih državah Amerike“ ki jo je napisal Howard Zinn, ameriški dvojček kolega Erica Hobsbawma – tudi njemu bi lahko rekli levičarski, ali marksistični zgodovinar. Noam Chomsky, Zinnov kolega na številnih debatah poudarja, da je bil Zinn nasploh »neprimerljiv s kom drugim“. In, upoštevajoč njegovo amerocentrično perspektivo, mu lahko glede tega zaupamo. 

Glede rekla, da naj bi zgodovino pisali le zmagovalci je afroameriški skladatelj in mistik Sun Ra - izpostavil sloviti stavek: „History is 'his' story“. Zinn, rojen l. 1922 v Brooklynu, kot sin judovskih useljencev, se je tega osebno zagotovo zavedal. Poleg ukvarjanja s tako imenovano učiteljico življenja je sodeloval tudi v Drugi svetovni vojni kot pilot bombnika, po koncu vojne pa je odlikovanja vrnil. Bil je tudi pristaniški delavec, dramatik in profesor na nekaj univerzah... Poleg slovitega stavka „Our Problem is Not Civil Disobedience, Our Problem is Civil Obedience“, pa je napisal še kakih dvajset knjig.

Ko je leta 1980 knjiga „Narodna zgodovina“ izšla v kakih 4,000 izvodih, ni nihče niti pomislil, da  se bo do danes prodalo dva milijona izvodov. Ta knjiga ni povsem »navadna« zgodovinska klasika, ampak pomemben eksces svoje lastne discipline - eksces, ki jo je izločil iz akademskega v popularni kontekst. Knjiga se začne z Kolumbovim 'odkritjem' Bahamov - čigar 520-letnico praznujemo. Skozi arhivske opise in zapiske se bralec nato sooča z spopadom dveh miselnostih: miselnosti avtoritarnih posameznikov oziroma diskurzom historiografije na eni strani proti množici navadnih rousseauovskih divjakov; seveda, ne-plemenitih.

Že čez kakih dvajset strani pa v knjigi lahko srečamo aktiviste, ki hočejo preprečiti praznovanje jubilejne 500-obletnice tega dogodka.

New York Times v  posmrtnem članku omenja, da Zinnova knjiga popisuje „genocidno pustošenje Krištofa Kolumba, pohlep po krvi Theodorja Roosevelta in rasne napake Abrahama Lincolna“. To pomeni da delo aktualizirajo glasovi upora, in da Zinnu ideje tako imenovanih 99 odstotkov, niso tuje. Želje glede revizionizma uradnega zgodovinskega kurza, glede zgodovine kot služkinje ideologizacije, poudarjajo številni tribuni civilnega gibanja v pop-kulturi. Tako Jello Biafra kottudi Zack de la Rocha in Naomi Klein, so vsi zaporedoma Zinnovi učenci. Tako kot tudi Zinnov osebni prijatelj Matt Damon, ki Zinna celo omenja v filmu „Dobri Will Hunting“, ter ga tako predstavi tudi številnim množicam.



V uvodu knjige je zgodovinar Tvrtko Jakovina zapisal: „Zinn ne verjame pozivom na nacionalne interese ali nacionalno varnost, ker se zaveda da takšne argumente vedno, zaradi lastnih interesov in potreb, definirajo predstavniki političnih elit“. Tako kot bestialnost osvajalcev Zinn poudarja tudi šibkost nacionalnih bardov, kot je bil recimo izlet Walta Whitmana v dnevno-politično dogajanje. Ta je leta 1846 pozival Američane na vojno proti Mehiki, danes pa ga vseeno poznamo predvsem po mirovniški karizmi.

Pri obvravnavi vseh svetovnih političnih zagat se Zinn zaveda, da do ravnotežja ponavadi ne pride. Pri tem je sicer vojna v Bosni povsem poenostavljena v stilu: „Hrvati so masakrirali Srbe, in Srbi so potem nadalje masakrirali Muslimane“... Res je sicer, da od te, skoraj 800-stranske izdaje tega ne bi pričakovali, toda zaradi same teme je očitno opiranje na ciklično - ponavljajočo teorijo zgodovine. Kar se tiče vplivov je torej Zinn očitno dedič tako Braudela kot tudi romantične zgodovinopisne tradicije, ki daje prednost izkušnji pred idejo.

Kritiki knjige se večinoma strinjajo, da je le-ta najboljša v obravnavi prveh dveh stoletjih ameriške zgodovine. Kot lokalni bralci, ne smemo pozabiti številnih vzporednic med delavskimi gibanji v ZDA in v Europski uniji iz obdobja po Drugi svetovni vojni. Škoda je, da nam ti pridejo v poštev kot podaljšana preteklost, morda celo kot tako imenovano 'zlato obdobje' sodobne civilizacije.

Prebiral je Vid Jeraj